Nemir, impulzivnost, hitra razdražljivost, šibka pozornost, slabši nadzor gibov in motoričnih spretnosti … Otrokove vedenjske posebnosti lahko opazimo že v predšolskem obdobju, čeprav takrat starši navadno otroka opisujejo kot zelo zvedavega in menijo, da bo v šoli veliko obetal. Toda v šoli lahko pride do težav.
Hiperkinetični sindrom ali motnja hiperaktivnosti s pomanjkanjem pozornosti pomeni pretirano nemirnost otroka. Vendar je to več kot zgolj nemirnost, je diagnosticirana motnja, ki se kaže kot povečana gibalna aktivnost, zmanjšana pozornost in zbranost. Otrok izstopa iz skupine svojih vrstnikov s povečano potrebo po gibanju, ki je nesmotrna in glede na pričakovanja okolja vedenjsko neustrezna. Pri nobeni nalogi ali igri ne vzdrži dolgo, njegova pozornost je hitro preusmerjena v novo dejavnost, ki pa jo navadno spet hitro opusti.
Čas šolanja
Zaradi svojih vedenjskih, odzivnih in učnih posebnosti (zlasti motnje branja in pisanja) hiperkinetični otrok ne more zadostiti disciplinskim in delovnim zahtevam šole. Vsaka učna ura, ko mora učenec 45 minut sedeti pri miru, pozorno poslušati in opazovati, je zanj velik napor, ki mu navadno ni kos. Težko se prilagaja predpisanemu šolskemu urniku. S svojim nemirom moti učitelja, vrstnike in tudi samega sebe, zaradi česar je pogosto grajan ali kaznovan. Njegovo delo je neorganizirano, saj učiteljevim navodilom ne zmore slediti. Svoje impulzivno vedenje težko obvladuje, zato se v igro, kjer je potrebno upoštevati tudi potrebe drugega, težje vključuje. Med ostalimi učenci lahko postane nepriljubljen. Ker ne dosega uspehov, želi potrditev dobiti s siljenjem v ospredje in z negativnim potrjevanjem.
Opazimo lahko tudi neskladje med otrokovo inteligentnostjo in učno uspešnostjo. Zaradi specifičnih učnih težav in pomanjkanja vztrajnosti pri nalogah, ki zahtevajo pozornost, potrpežljivost in zavzetost, je njegov šolski uspeh mnogokrat slabši, kot bi lahko pričakovali. Ker je otrok zaradi svojih posebnosti v družbi slabo sprejet in tudi učno neuspešen, lahko to vodi tudi do negativne samopodobe.
Kako se odzvati?
- Hiperkinetični otrok potrebuje pomoč in razumevanje tako staršev kot šolskih delavcev, nemalokrat pa tudi strokovno podporo v okviru psiholoških ali psihiatričnih ustanov. Pedagoška pomoč se nanaša na prilagajanje učnih metod otrokovim zmogljivostim in individualnim posebnostim.
- Zaradi težav s pozornostjo omogočimo otroku več vmesnih odmorov v času učnega dela, to naj bo čas za razgibavanje, raztezanje in usmerjeno gibanje.
- Pomembno je menjavanje različnih opravil – šolskega učenja in igre, saj raznolikost dejavnosti zmanjšuje naveličanost in utrujenost nemirnih otrok.
- Imeti mora jasna navodila, kaj sme in česa ne. Starši in učitelji naj bodo v ravnanju z njim dosledni, predvsem pa naj upoštevajo njegove trenutne zmožnosti.
- Ne obremenjujemo ga s prevelikimi zahtevami glede pospravljanja in reda.
- Ker slabše načrtuje svoj čas in delo, mu postavimo več majhnih zahtev zaporedoma. Najprej naj opravi eno nalogo, nato drugo. Za dobro opravljeno nalogo ga pohvalimo in nagradimo.
- Sproti preverjamo otrokovo razumevanje navodil. Informacije odraslih naj bodo kratke, enoznačne in razumljive, posredovane na več načinov (na primer po vidni in slušni poti).
- Zaradi navadno slabše samopodobe je potrebno spodbujati otrokovo vključevanje v vrstniške skupine in sklepanje prijateljskih vezi.
- Vedeti moramo, da ima hiperkinetični otrok dobre in slabe dni. Ob dobrih dneh od otroka lahko zahtevamo več, ob slabih manj.
Hiperaktiven otrok je drugačen
Poleg šolskega okolja na uspešnost otrokove vključitve v družbo v največji meri vpliva njegovo domače okolje. Pri delu z nemirnim otrokom starše nemalokrat zajamejo občutja vzgojne nemoči in celo občutki krivde, čeprav je motnja največkrat podedovana (v 80 odstotkih primerov), in ne morejo vplivati na njen pojav. Lahko pa skušajo otroku pomagati, pri čemer je včasih potrebno poiskati strokovno pomoč, saj se bomo s tovrstno motnjo težko spopadli sami. Izkušnje kažejo, da je ljubeča družina, ki otroku nudi potrebno podporo, pomemben varovalni dejavnik psihosocialnega razvoja nemirnega otroka, saj doživlja le-ta v šolskem okolju nemalo neuspehov, sporov in čustvenih stisk.
Strokovnjaki priporočajo, da starši otroka spodbujajo k razvijanju interesov, ki so zanj vir veselja in kjer lahko doživlja uspeh, kar ugodno vpliva na njegovo samopodobo. Pomembno je tudi, da je domače okolje dobro strukturirano in za otroka predvidljivo. Potrpežljivo, a dosledno postavljanje mej ugodno vpliva na zmanjševanje otrokovega notranjega nemira. Do otroka naj bodo odrasli pozitivno naravnani. Spodbujajo naj njegovo ustvarjalnost in komunikativnost ter cenijo lastnosti, kot sta neposrednost in iznajdljivost.