Občasna bolečina v zgornjem delu trebuha, slabo počutje, občutek »balonske« napihnjenosti po jedi ali prezgodnjega občutka sitosti med prehranjevanjem, ki ga občasno spremljajo rafali razbremenjujočih, a od okolice večinoma neodobravajočih izbruhov riganja, kolcanje ter ognjeno pekoč občutek v žrelu … Imajo težave te vrste kakšen skupni imenovalec?
Do zgodnjih devetdesetih let je v medicini vladalo prepričanje, da želodca zaradi izjemno neugodnega kislega okolja ne more kolonizirati nobena bakterija. Sprva heretično razmišljanje dveh avstralskih zdravnikov, Marshalla in Warrena, da to ne drži, se je sprevrglo v njuno revolucionarno odkritje in podeljeno jima Nobelovo nagrado za medicino leta 2005. Postavila sta namreč tezo, da večji del želodnih razjed in vnetij povzroča bakterija in ne stres ter začinjena hrana, kot so verjeli do tedaj.
Dr. Marshall je v svoji raziskovalni vnemi, da zatre začetni skepticizem in neodobravanje strokovnih kolegov, naredil korak dlje in v dokaz svojega prepričanja popil koktejl iz bakterijske kulture, ki sta jo z Warrenom vzgojila iz bakterij, pridobljenih od bolnika z želodčno razjedo. Čez nekaj dni je zbolel z znaki slabosti in bruhanjem, na endoskopski preiskavi zgornjih prebavil pa so mu ugotovili vnetje želodčne sluznice in iz vzorca izolirali bakterijo, ki si jo je vnesel sam, Helicobacter pylori.
Prefrigana bakterija
Čeprav je patogena, pa gre za občudovanja vredno, zelo pretkano bakterijo z izredno izpopolnjenimi mehanizmi obvladovanja svojega okolja. Bivanje v skrajno neugodnem, kislem okolju želodca ji omogočajo bički, ki zagotovijo premik proti želodčni steni in gibanje znotraj povrhnjega sloja sluzi, kar predstavlja zavetje pred želodčno kislino. Sledi prilepljenje na povrhnji sloj in s tem kljubovanje želodčnemu krčenju, najbolj eleganten način zagotavljanja ugodnega mikrookolja pa je prav gotovo izločanje posebnega encima, ki razgradi sečnino v bazični amonijak in s tem dokončno nevtralizira lokalno kislost. Človeku ne bi bila škodljiva, če ne bi izločala posebnih toksinov, s katerimi okvarja celice želodčne sluznice in iz njih črpa hranila. Omenjeno v kombinaciji z izredno učinkovitim načinom skrivanja pred našim imunskim sistemom jo naredi za glavnega krivca večine razjed želodca in dvanajstnika, povezana pa je prav tako še z nastankom želodčnega raka.
Podatki kažejo, da je s H. pylori danes okužena več kot polovica vsega človeštva, prevladuje pa v deželah v razvoju, manj je najdemo v razvitih deželah. Večji del ljudi se okuži v otroštvu, okužba pa pri večini ostane asimptomatska vse življenje. Do »izkoreninjenja« bakterije naj ne bi prišlo spontano, zato bolnike s težavami zdravimo s posebno tritirno shemo zdravljenja, kombinacijo dveh antibiotikov in zdravila, ki preprečuje izločanje želodčne kisline. Kljub konkretni terapiji pa se težave nemalokrat ponovijo. Vzrok je lahko v odpornosti bakterije na uporabljene antibiotike, zanimiva pa je na primer indijska študija, v kateri je podana teorija, da vzrok ponovitve težav pri nekaterih lahko tiči tudi v vztrajanju bakterije v obolelem obzobnem tkivu.
Požiralnik in zgaga
Za ponavljajočimi se epizodami zgage se daleč najpogosteje skriva refluksna bolezen požiralnika, pri kateri zatekanje kisle želodčne vsebine poškoduje sluznico požiralnika. Gre za motnjo v delovanju spodnje zapiralke požiralnika, krožne mišice, ki sicer aktivno preprečuje zatekanje (strokovno: refluks) hrane iz želodca v požiralnik.
Vzrok je bodisi prevelik pritisk v trebuhu, najboljši primer slednjega so denimo nosečnice ali debelostniki, morebitna želodčna kila, ki ovira delovanje krožne mišice, najpogosteje pa gre za motnjo v delovanju zapiralke same, ki manj močno tesni in se odpira pogosteje in za dalj časa, kot bi bilo treba. Ameriški raziskovalci so nedavno potrdili povezavo med daljšo izpostavljenostjo spodnjega dela požiralnika bolj kisli želodčni kislini in znižanim tlakom mišice zapiralke, ki posledično tudi manj tesni.
Kriva je lahko tudi refluksna bolezen
Refluksna bolezen požiralnika je zaradi nevarnosti komplikacij, predvsem razvoja karcinoma, praktično razdeljena na težjo, erozivno obliko, kjer je pri endoskopski preiskavi moč najti številne razjede na sluznici požiralnika, in blažjo, neerozivno, kjer slednjih ni. Način zdravljenja se je zaradi ugotovitve, da približno 70 % bolnikov izhaja iz neerozivne skupine, v zadnjem času bistveno spremenil; namesto obremenitve bolnika že v samem začetku z neprijetno ezofagogastroskopijo, se s težavami najprej zdravimo in šele v primeru neučinkovitega 14-dnevnega zdravljenja napotimo na nadaljnje preiskave. Izjema so le bolniki s sočasnimi znaki alarma, pri katerih hujšanje, težave in bolečine pri požiranju, krvavitve iz prebavil ali slabokrvnost dajo zdravniku slutiti, da gre morebiti za težji potek in bolnika najprej napotijo na endoskopsko preiskavo zgornjih prebavil.
Raziskovalci iz Stanfordske univerze so prišli do presenetljive ugotovitve, da se težave pogosteje pojavljajo pri bolnikih z blažjo, neerozivno obliko refluksne bolezni, na žalost pa so slednji tudi manj odzivni na standardno zdravljenje kot bolniki z erozivno obliko.
Riganje in kolcanje
Ne smemo pa pozabiti, da je požiralnikova mišica zapiralka hkrati tudi zračni ventil, ki želodec razbremeni odvečnega zraka, vnesenega pri požiranju. Govorimo o spahovanju ali iz živalskega sveta izposojenem izrazu, riganju. Določena živila, kot na primer čokolada, maščobe ali poprova meta, sprostijo mišico zapiralko, kar rezultira v večji pogostosti riganja. Ta neljubi pojav pa sicer najbolj muči najmlajše, ki so v svojih potrebah še nepotešljivi in pri »goltanju« mleka požirajo znatne količine zraka. Napihnjenost kot rezultat je tudi za malčka skrajno neprijeten občutek, ker pa še ne zna »podreti kupčka«, so za to potrebni posebni prijemi staršev, kot je denimo najpreprostejši – blago trepljanje po hrbtu.
Ob sprostitvi odvečnega zraka skozi usta se sprosti značilen, razbremenjujoč zvok, ki je pri otrocih prikupen, pri odraslih, ki so napeti zaradi predoziranja z gaziranimi pijačami (ali pivom), pa vse prej kot to. Nazaj k naravi – racmani, po drugi strani, pa riganje, ki je pri ljudeh nezaželeno, na podoben način s pridom uporabljajo v paritvene namene, gre namreč za zelo učinkovito taktiko privabljanja samic.
Kolcanje in vzroki za kolcanje
Kolcanje sicer ni neposredno povezano s težavami želodca in požiralnika, vendar se glede na zadnja znanstvena dognanja fenomen, podobno kot riganje, smatra za način odvajanja odvečnega zraka iz želodca. Refleks kolcanja naj bi se razvil z namenom uskladitve sesanja mleka in dihanja pri dojenčkih. Kolcanje je tako prvi ukrep telesa za sprostitev prekomerno »požrtega« zraka, ki s sprostitvijo dojenčku sesalcu omogoči nadaljnje prehranjevanje. Gre namreč za refleks sunkovitega krčenja trebušne prepone, ki ob sočasno zaprtih glasilkah povzroči sesalni učinek iz želodca, olajša pa ga še zavrto gibanje požiralnika. Dokaz več v prid razvojne teorije pomeni omejenost kolcanja zgolj na sesalce in največja pogostost kolcanja pri dojenčkih, z leti pa pogostost upada.
Mit ali resnica, poosebljeni kolcamož je zagotovo Američan Charles Osborn, ki naj bi nepretrgoma kolcal celih 68 let in se s tem zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov. Večina današnjega znanja o ukrepih za zaustavitev kolcanja temelji na individualnih izkušnjah, na tem področju znanstvenih dokazov primanjkuje. Enostavni manevri, ki so lahko učinkoviti, so na primer držanje sape, srebanje ali grgranje tekočine. Če ti ukrepi ne zadostujejo in se kolcanje ponavlja ali vztraja, poiščite medicinsko pomoč, saj je v svojem navidezno nedolžnem karakterju lahko tudi prvi znanilec bolezni.
Izpušni plini
»Najprej zdravje, pol kultura,« je posrečen in pogost izgovor posameznika, ko okolica nelagodno zazna, da je svoje črevesje razbremenil plinov. Ljudje v nasprotju z avtomobili na žalost nimajo možnosti vgradnje katalizatorja, čeprav na tržišče prodirajo inovacije v tej smeri. Zakonca Weimer, na primer, sta že leta 2009 patentirala spodnje perilo proti flatulenci, pri čemer se v spodnje perilo vstavi poseben filter, namenjen blaženju težav (okolice in povratno še avtorja) s plini. Oba sta po poklicu psihoterapevta in njun dosežek, ki ga sicer devet od desetih vprašanih označi za šalo, opisujeta z besedami: »Toliko ljudi je, ki si zaradi svojih težav s plini ne upajo na letalo niti v trgovino. Ko ugotovijo, kako učinkovit je najin pripomoček, se s tem zmanjša tesnobnost, kar še dodatno zmanjša število plinov.«
Flatulenca, kot že zgoraj omenjeno, je strokovni izraz za »zaplinjenost« črevesja, ki je zvečjega posledica živahnega bakterijskega dogajanja v širokem črevesju. Zanimivo je dejstvo, da daje »flatusu« (ker ne želimo uporabiti ljudskega izraza prdec) svoj značilno neprijeten vonj manj kot 1 % spojin, pri čemer za razliko od historičnega prepričanja, da smrad povzročajo amonijak in kratkoverižne maščobne kisline, danes vemo, da so odgovorni krivec v bistvu hlapljive žveplove spojine. Nadalje sta denimo metan in vodik, ki se sproščata, tudi vnetljiva, čeprav si strastni kadilci lahko oddahnejo, so v oddaji Mythbusters na kanalu Discovery Channel dokazali, da tudi v tesnih WC-kabinah naj ne bi bilo nevarnosti samovžiga.
Sicer pa se vzrok omenjenih težav največkrat skriva v vrsti hrane, ki jo uživamo, klasični primeri so na primer fižol, zelje, brokoli, koruza, sadje in krompir. Najlažji in prvi ukrep naj bo tako imenovana »izločevalna dieta«, pri čemer posameznik poskusi sam z načrtnim izločanjem določenega živila iz svojega jedilnika najti prehrano, ki mu povzroča težave. Vsako telo je sicer svojevrstno, velja pa omeniti še mleko in mlečne izdelke, umetna sladila, gazirane pijače, ne nazadnje je razlog lahko tudi v žvečilnih gumijih, saj pri žvečenju požiramo zrak. Dobro je namreč vedeti, da pri pokončni drži zaužiti zrak po navadi uide navzgor, leže pa navzdol. Še najpomembnejše pa je dejstvo, da gre pri večini ljudi, ki verjamejo, da imajo težave s plini (riganjem ali prdenjem), v resnici zgolj za bolj občutljivo zaznavanje normalnega.
Kdaj k zdravniku
Prebavne težave so zelo pogoste, včasih nemara celo urgentne narave, ko na primer bolečina v prsih zaradi zgage posnema srčni infarkt. Vsekakor je ob težavah omenjenega spektra, seveda če pri sebi izključite znake alarma, prva in najučinkovitejša rešitev poseg v lasten jedilnik in življenjske navade, šele sekundarno pridejo na vrsto zdravniki in večinoma neprijetna diagnostika.
Piše: Mitja Ferenc, dr. med.