Kratkovidnost v razvitem svetu je v porastu, glede na rezultate nekaterih resnih študij se je v minulih 40 letih celo podvojila. Ne gre le za (pričakovano) težavo odraslih in starejših, kratkovidnih je tudi čedalje več otrok. Bi čedalje pogostejšo in v življenju zgodnejšo potrebo po očalih lahko povezovali tudi z uporabo računalnikov ter zlasti tablic in telefonov že v zgodnjem otroštvu? »Lahko,« odgovarja prim., asist., mag. Dragica Kosec, dr. med., spec. oftalmologije. »Zato me vedno, ko v čakalnici vidim dve-, triletnike ali še mlajše, kako preganjajo čas z igricami na materinem ali očetovem telefonu, stisne. Otroške oči naj kar v največji meri gledajo na vse konce in čim več tudi na daleč!«
Narava je zelo preprosto poskrbela za razvoj naših oči. Otrokom je sprva namenila daljnovidne, take, ki zdravo rastejo s čim več gibanja. Prim. Dragica Kosec: »Pomislite, kako radi ‘ujamemo’ novorojenčkov in dojenčkov pogled. Zlasti kakšna ‘zlata teta’ bi naredila vse, da bi jo novoprišlek pogledal. Vendar mu tako dela medvedjo uslugo. Dojenček je tako in tako ne vidi, se pa zelo napenja, da bi mu uspelo. In to za otroka ni dobro. Njegove oči so do približno drugega leta starosti ‘narejene’ za gledanje naokoli, na daleč. Tudi zato starši, ki pravijo, kako pametni so njihovi pleničarji, češ da že znajo uporabljati telefon ali računalnik, otrokom s tem, ko jim te napravice ponudijo, nikakor ne pomagajo k zdravemu razvoju. Otroci sodijo ven, na svež zrak.«
Je kratkovidnost res v porastu?
Največji dejavnik tveganja za nastanek kratkovidnosti je dednost. Vendar so v minulih letih v številnih raziskavah dokazali, da ima izjemno pomembno vlogo pri tem tudi okolje z načinom življenja. Na zdrav razvoj oči izrazito vpliva čas, ki ga otroci preživijo med gibanjem zunaj, po drugi strani na zgodnji nastanek kratkovidnosti in njeno napredovanje lahko vpliva tudi napačno branje – zelo od blizu in brez vmesnih premorov, pri odraslih pa tudi zdaj vse pogostejše delo »od blizu«, torej s stalno uporabo računalnika ipd. In vendar, opozarja naša sogovornica: »Rezultate študij je treba vzeti nekoliko z rezervo. Včasih kratkovidnosti niti nismo prepoznavali, saj tisti, ki so morda bolj slabo videli, sploh niso prišli po očala. Največjo spremembo sta prinesla motorizacija in televizija. Če še pred nekaj desetletji za manjšo dioptrijo, do denimo –1, niti nismo potrebovali očal, je danes drugače. Poleg dela to od nas zahteva vožnja avtomobila oziroma drugih prevoznih sredstev, ko je treba dobro videti tudi na daleč, in, seveda, televizija. Sodobno življenje v razvitem svetu od nas zahteva ‘ustrezen’ vid. Tudi zato je zdaj več kratkovidnih. Ker takoj pridejo po očala.«
Kratkovidnost ali miopija je motnja vida, ki nastane zaradi nepravilne oblike zrkla. To je po vzdolžni osi predolgo, zato se slika, ki jo vidi oko, izostri pred mrežnico. Prizadeto oko normalno vidi sliko bližnjih predmetov, ne more pa izostriti slike oddaljenih. Vzrok za kratkovidnost je lahko tudi bolj zaobljena intraokularna leča ali bolj strma roženica. Kratkovidnost zdravimo z divergentno oziroma razpršilno (minus) lečo, dioptrija je negativna.
Naravna svetloba
»Dokazali so, da je za zdrav razvoj oči pomen naravne svetlobe izjemen, saj vsebuje celoten barvni spekter, ki ga umetna svetloba nima. S tega vidika je bila stara Teslova navadna žarnica najboljša. No, danes je nimamo več. Vendar je rešitev v gibanju zunaj, ne glede na vreme. Otrok, ki pleza, teka, se lovi, skratka oči uporablja na vse strani, je najbolj zaščiten pred sicer morda prezgodnjo in prehitro napredujočo kratkovidnostjo,« opozarja prim. Dragica Kosec. Naj ima oči nujno zaščitene s sončnimi očali? »Najprej je treba vedeti, da so sončna očala le dodatek k zaščiti pred premočnim soncem – na prvem mestu je senca in na glavi obvezno klobuk ali čepica. Seveda so očala priporočljiva, ko je svetloba res bleščeča, denimo ob sončnem dnevu na snegu ali sredi poletja. Vendar je treba vedeti, da oko ni nikoli povsem zaščiteno pred UV-žarki, ne glede na to, kako kakovostna so očala. In takrat ti žarki pronicajo vanj skozi razširjeno zenico, kar – ob pretirani uporabi – lahko povzroči še težje poškodbe. Torej – dokazov, da bi sončna očala v povezavi s kratkovidnostjo škodovala, za zdaj ne poznam. Kot za vse, pa velja tudi zanje – otroku jih nataknimo po pameti, ne po modi.«
Okoli in na prostem
»Prezgodnja in pretirana raba računalnika ter preveč sedenja v prostoru je eden od danes že znanih dejavnikov, ki pospešijo progresijo kratkovidnosti. Na ta način izgubljamo periferni vid, saj ga preprosto ne uporabljamo. Če gledamo na bližino, gledamo s centralnim delom vidnega polja, če gledamo na daleč, pa vidimo tudi s periferijo vidnega polja. Oba načina gledanja moramo izmenjevati, le tako v otroštvu omogočimo naraven stimulus za rast očesa. Otroci, ki večino časa preživijo notri, še posebej tisti, ki po večini gledajo televizijo ali se igrajo z računalnikom in še manjšimi aparaturicami, tega nimajo,« opozarja oftalmologinja. Še več, včasih jih pripeljejo s težavami, ki sploh niso take, kot se zdijo na prvi pogled: »Čedalje pogosteje obravnavam otroke, ki jih pripeljejo zaradi kratkovidnosti. Natančnejši pregled pa pokaže, da so v resnici daljnovidni. Torej niso dobro videli ne na blizu ne na daleč, a so zaradi (preveč) buljenja v računalnik ali tablico od blizu vendarle tako napenjali oko, da so lahko igrali igrice. Tem otrokom predpišem očala v plusu in jih – oziroma njihove starše – pošljem ven, na zrak. Je že tako, da se je z otrokom treba ukvarjati. Najprej mora usvojiti periferni vid, torej gledati okoli sebe. Tudi tako se bo lažje naučil pasti; konec koncev otrok, ki od zgodnjega otroštva največkrat ‘varno’ sedi na domači igralni preprogi, tega ne more znati. Hkrati na ta način ves čas uporablja predvsem centralni del vidnega polja, kar je v tem razvojnem obdobju dobesedno katastrofa.« Zato naj starši otroka naučijo plezati, nadaljuje, najprej na domačem stolu, potem pa na zviralih in drevesih. Med plezanjem bo ves čas gledal okoli, kako si pomagati. Naj se lovi z vrstniki – tako bo moral ves čas opazovati celotno okolico; komu mora uiti in kam.
Branje – da, vendar pravilno
»Pogosto vidim tudi male knjižne molje, ki jih starši pripeljejo zaradi težav z vidom. Po celotni diagnostiki se z otrokom tudi pogovorim in prav pred kratkim sem tako govorila z deklico, ki kar naprej bere. Seveda ji nisem rekla, da tega ne sme. Pogovorili pa sva se, kako brati pravilno,« pripoveduje o svojih izkušnjah prim. Dragica Kosec. »Otrok naj nikoli ne bere povsem od blizu, ampak ob normalni razdalji in dobri osvetlitvi. Pomembni pa so tudi redni premori, denimo ob koncih poglavij.« Otrok (ali odrasli!) naj takrat sprosti celoten vidni aparat s pogledom daleč skozi okno, ki naj traja vsaj 20 sekund. V tem času lahko razmisli, kaj je prebral. »Kar pomeni, da smo dobili tudi – v tem primeru odličen – stranski učinek. Vsi vemo, da se otroci danes preveč ‘piflajo’. Če bodo s premori med branjem o prebranem začeli tudi razmišljati, prinaša ta, tako preprosta terapija, ki lahko preprečuje izsiljeno kraktovidnost, tudi možnost porasta intelektualnega potenciala.«
Prim., asist., mag. Dragica Kosec, dr. med., spec. oftalmologije, vodja oddelka za ortoptiko in strabologijo na Očesni kliniki UKC v Ljubljani: »Za ustrezen razvoj oči in preprečevanje izsiljene kratkovidnosti je pomembno čim bolj normalno življenje od ranega otroštva dalje. Majhnega otroka torej ne silimo v pretirano bližinsko delo, omogočimo mu veliko gibanja zunaj, na svežem zraku, in nudimo normalno prehrano z dovolj vitaminov in mineralov, ki bo celotnemu organizmu pomagala do čvrstosti in dobre odpornosti. Pri tistih, ki že imajo genetsko okvaro, pa s takim načinom življenja lahko preprečujemo nenormalno in prehitro povečanje dioptrije.«