Debelosti med slovenskimi otroki je čedalje več. Medtem ko so v Nemčiji, Švici in tudi na severu Italije že obrnili trend navzdol (otroci so kilogram lažji, kot so bili), se naši še vedno redijo. Pri njih odkrivajo stanja in bolezni, nekoč značilne le za odrasle, tudi sladkorno bolezen tipa 2. Prave preventive za otroke in mladostnike ni, večina otrok se začne rediti že v najmlajšem obdobju in že šolski prag prestopijo pretežki.
Za otroke in mladostnike do 18. leta starosti veljajo drugačna merila za določanje ustrezne telesne teže glede na višino kot za odrasle. Pediatri in šolski zdravniki v okviru sistematskih pregledov otroke med drugim stehtajo in zmerijo njihovo višino, nato pa vrednosti vnašajo v posebno percentilno tabelo. »A enkratna absolutna vrednost nam ne pove veliko. Potek razvoja in morebitna odstopanja, na katera je treba opozoriti, lahko ugotavljamo iz krivulje rasti. Glede na to, da tovrstno merjenje ne upošteva otrokove in mladostnikove konstitucije, je končna ocena vedno subjektivna,« nam je pojasnila Andrejka Kumer Lakner, dr. med., spec. šolske medicine, iz Zdravstvenega doma Bežigrad v Ljubljani.
Slovenski šolarji in dijaki imajo v času šolanja šest obveznih sistematskih pregledov, in sicer v prvem, tretjem, šestem in osmem razredu osnovne šole ter v prvem in tretjem letniku srednje. A današnji sistem šolskim zdravnikom pri učencih, ki jih vidijo le na sistematskih pregledih, saj imajo svojega zdravnika izbranega drugje, onemogoča zdravljenje. Andrejka Kumer Lakner, dr. med.: »Tem lahko napišemo le obvestilo staršem, ki naj nato ukrepajo.«
Hitro razumejo
Kljub temu se sama, kot nam je še pojasnila, v primeru prevelikega porasta teže pogovori prav z vsakim otrokom, tudi z najmlajšimi. »Pokažem jim tabelo in pojasnim, kaj prikazuje. Otroci opozorilo glede nabiranja telesnega maščevja hitro razumejo, konec koncev tudi sami opazijo razlike na telesu. Vedno jih skušam prepričati, naj pijejo le vodo, ne pa sladkih sokov, umetnih pijač in vod z okusom, saj se pozna že, če jim uspe ‘le’ to. Svetujem jim, naj omejijo sladkarije in povečajo vnos zelenjave. Ne pridigam jim, ampak se skušam z njimi pogovoriti sproščeno, tudi na šaljiv način.«
Posebej občutljive so deklice po desetem letu starosti, opozarja sogovornica, ki opozorilo na morda le kakšen kilogram preveč lahko zelo hitro razumejo kot sporočilo, da so debele, in nehajo jesti. »Obrat k drugi prehranski motnji, anoreksiji, je pri njih pogost, zato je treba pristopiti še posebej previdno.«
Pa se otroci radi iskreno pogovorijo o svojih teži in navadah? »Mlajši vedno, brez zadržkov. Pri mladostnikih pa včasih opažam zadrego, kot bi čutili nekakšno krivdo, ker imajo preveč kilogramov.« Je res občutno več pretežkih otrok kot še pred nekaj desetletji? »Včasih smo imeli pri sistematskih pregledih v povprečju po enega debeluščka na razred. Danes so najmanj trije ali štirje, neredko je najmanj eden med njimi ekstremno debel.«
Presnovni sindrom pri otrocih?
»Obravnave ali vodenja debelih otrok se šolski zdravniki običajno ne lotevamo sami,« še pove. Tudi večine dodatnih preiskav morebitnih težav, ki sotvorijo presnovni sindrom, na primarni ravni ne izvajajo. »Če na sistematskem pregledu ugotovimo previsok krvni tlak, iščemo vzroke zanj. Vendar imajo debeli otroci največkrat normalne vrednosti in je za stalno previsokimi praviloma neko drugo obolenje.«
Naša šolska zdravnica ima kar nekaj mladih bolnikov s glukozno intoleranco, tudi sama v praksi ugotavlja primere nekdaj »starostne« sladkorne bolezni tipa 2 že med svojimi pacienti. Te otroke pošlje na nadaljnjo obravnavo k specialistom endokrinologom na Pediatrično kliniko Ljubljana. Tam jim opravijo vse preostale preiskave, ki so smiselne ob sumu na presnovni sindrom. Prav tako holesterol in maščobe v krvi merijo otrokom, ki se zdravijo v Centru za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični.
Potuha v šoli in doma
Na naraščanje teže otrok, ugotavlja Andrejka Kumer Lakner, dr. med., nadvse vpliva tudi ritem hranjenja. »Le redkokdo še zajtrkuje, sploh zadnja leta, ko so šole uvedle malico že po prvi šolski uri.«
Naslednja težava je kosilo. »Tisti, ki kosijo v šoli, imajo boljši urnik hranjenja. Praviloma pa otroci predvsem zadnjega triletja in dijaki na tako imenovano kosilo čakajo vse do pete, šeste ure popoldne. Seveda so tako lačni, da se že pred tem najedo sendvičev – zdi se, da so slovenski hladilniki polni prigrizkov, ki to omogočajo. Telo, ki je ure in ure stradalo, zato vse, kar otroci pojedo, brž skladišči za naprej. In začarani krog je sklenjen.«
Pri debelih otrocih praviloma na pogovor povabi tudi starše in ti pogosto zatrjujejo, da njihov sin ali hči ne jesta veliko. »In to jim tudi verjamem. Če so starši otroka leta hranili preobilno, za vzdrževanje čezmerne teže ne potrebuje veliko hrane.«
Današnji otroci – tisti v urejenih socialnih okoljih – tudi ne poznajo več pristne lakote, še dodaja naša sogovornica: »Kar poglejte po igriščih – saj kar naprej nekaj jedo. Pa ne le sami, odrasli tudi najmlajšim nenehno nekaj ponujajo. Kako naj bodo potem lačni, ko je na mizi zdrav obrok?« Velik problem je kruh pri vsakem obroku, kar je v navadi v večini šol. »Otroke skušam prepričati, naj ga ne jedo še ob krompirju ali testeninah. Pa je težko, saj imajo kruh nadvse radi. In ves čas je na voljo. Kdo bo to spremenil?«
Pamet odpove
V ambulanti šolske zdravnice Andrejke Kumer Lakner, dr. med., se pogosto oglasijo matere deklic z željo, naj hčeri opravijo krvne preiskave. »Skrbi jih namreč, saj deklice hujšajo po kakšni zelo strogi dieti ali se odločijo za vegetarijanstvo. Resnično zbuja skrb, da ne le deklice, ampak tudi številni odrasli ne razumejo, da odvečne teže, ki se je nabirala več let, ne moremo odpraviti v dveh tednih. Preprosto verjamejo zagotovilom ob dietah, da bodo v 14 dneh za pet ali deset kilogramov lažje.« Če jim že uspe, je rezultat praviloma kratkotrajen in hitri povrnitvi teže doda še kakšen kilogram.
»Spet drugi otroci se užitku, ki jim ga nudi okusna hrana ali poln želodec, ne odrečejo za nič na svetu. Pri teh so vsa prizadevanja kot bob ob steno. In otrok, ki tovrstnega odrekanja danes, ko nam je vse na voljo, ne zmorejo, je največ.«
Nikar stradanja!
Do konca obdobja rasti naj otroci in mladostniki ne bi hujšali s pomočjo stradanja. Andrejka Kumer Lakner: »Cilj uravnavanja telesne teže je zaustavitev hitrega naraščanja kilogramov. Če čezmerno hranjen otrok ali mladostnik uspe ohraniti telesno težo, ob tem pa raste, je to že uspeh.«
Šolski zdravniki lahko debelim svetujejo obisk programa v okviru Centra za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični, kjer otroci hujšajo pod nadzorom. »Tam tako rekoč vsem uspe. Težava je vzdrževanje telesne teže. Namreč, dokler otrok ni sam pri sebi motiviran, da bo na tem področju nekaj spremenil, je vsak trud zaman. Zato se jih nemalo po vrnitvi domov vrne tudi v običajne tirnice hranjenja in se spet redijo. Eno izmed priporočil programa so redni mesečni pregledi pri izbranem zdravniku. A otroci, ki se niso resnično odločili za spremembo življenjskega sloga (in njihovi starši), ne pridejo niti na en pregled.«
Taki otroci so kmalu znova kandidati za hujšanje pod nadzorom. Je to smiselno? »Ne vem,« odgovarja sogovornica, »nenehno rejenje in hujšanje je stresno za telo, zaradi stalnega neuspeha pri vzdrževanju želene telesne teže trpi tudi njihova samopodoba.« Ta je že tako prizadeta, saj so vrstniki do »okroglih« neprizanesljivi. »Pretežki otroci so dežurni krivci za neuspeh ekipe pri telovadbi, tudi opazke so neusmiljene.« In marsikateri »dobrovoljni debelušček« (ki jih morda kdaj še vidimo na kakšnem plakatu) se po tolažbo zateka v – hrano. »To smo poznali že prej. Ne pa tudi rednega hranjenja pred televizijo, kar je značilno za današnjo mladino.«
Okrogli raje sedijo
Vsem mladim bolnikom s preveliko telesno težo zdravniki priporočajo zanje ustrezno redno telesno dejavnost. Ta mora biti izključno aerobna, teža, ki naj jo premagujejo pri vajah za moč, je lahko le njihova lastna. »Do končane rasti mladi ne smejo dvigovati uteži.«
Odločitev za gibanje, še ugotavlja šolska zdravnica Andrejka Kumer Lakner, dr. med., pa je v veliki meri lahko odvisna od profesorjev telesne vzgoje v šolah: »Tisti, ki debele otroke silijo s predpisanimi, zanje neprimernimi vajami, pri katerih so neuspešni, jih bodo še hitreje poslali na kavč. Povsem drugače učitelji z znanjem in občutkom te otroke lahko preusmerijo v zanje primerno vadbo in jih ohranijo dejavne. Hkrati ugotavljam, da otroci od vsega najbolj pogrešajo spontano igro med bloki ali hišami. Pa tako rekoč ne vidim več otrok, ki bi se lovili ali skrivali zunaj. Še posebej ne pretežkih.«