DomovKlub MamaOtrokova laž je lahko klic na pomoč

Otrokova laž je lahko klic na pomoč

Kmalu potem, ko začne otrok govoriti, začne tudi lagati. Sprva gre za nedolžne, male laži ali prikrivanja. Sčasoma pa lahko otroci postanejo pravi mojstri v laganju in starše skrbi, da bodo postali kronični lažnivci. A laž je navadno klic po pozornosti in znak, da otroku primanjkuje zaupanja in bližine. Zato je zelo pomembno, kako se starši odzovejo na otrokovo laž.

- Oglas -

Alenka Orešnik je socialna pedagoginja in integrativna psihoterapevtka, zaposlena na Centru za socialno delo Kranj, in sicer na področju varstva družine, hkrati pa je tudi mati treh otrok. Prepričana je, da imamo vsi ljudje enako, vsem skupno temeljno psihološko potrebo po bližini, sprejetosti in spoštovanju. Zato takrat, ko smo negotovi in nam manjka bližine, včasih lažemo. Druga vrsta laži pa so tiste, ki so družbeno sprejete: »Kako si?« »V redu«. »O, kako dobra jabolčna pita!« »Prideš danes na srečanje?« »Joj, sem že zmenjena in nimam časa.« »To je tako pogost in običajen pojav, da temu niti ne rečemo laž, ampak vljudnost, prijaznost in olika,« pravi Orešnikova. In najbrž ni s tem nič narobe, dokler ne gre za bližnje odnose, kot so partnerstvo, tesno prijateljstvo ali starševstvo.otroške laži

Otroška laž je drugačna

Otroško laganje je drugačno kot laganje odraslega. Odrasli lažemo, da bi se izognili neprijetnosti, čeprav s tem krhamo naše odnose. »V odnosu med starši in otroki pa je odgovornost za odnos na strani odraslega. Otroci se namreč življenja šele učijo. Seveda starši niso odgovorni za to, kako se otrok počuti in kaj dela, včasih je otrokova stiska in posledično grdo vedenje posledica nečesa, kar se je zgodilo zunaj doma. So pa starši odgovorni za svoja ravnanja in svojo reakcijo na otrokovo laganje,« pravi Alenka Orešnik. Prepričana je, da se otroci, ki se dobro počutijo in imajo v odnosu s svojimi starši dovolj bližine, ne lažejo. »Laž otroka zatorej v sebi vedno nosi sporočilo,« pravi.

Laž kot klic na pomoč

Otroška laž je lahko posledica strahu in klic na pomoč. Orešnikova pravi: »Vsaka laž je poziv staršem, ki pomeni: »To je preveč zame, strah me je, da ne bom sprejet, da me boste zasmehovali, kritizirali ali kaznovali. Potrebujem razumevanje in pomoč, da se z življenjem spoprimem na bolj konstruktiven način!« Včasih otrok z lažjo sporoča: »Ne vidite me! Preveč ste obsedeni s popolnostjo in redom in tem, kaj je prav in kaj narobe. Do mene ste preveč strogi, zanemarjate me ali pa me dušite s svojo pretirano skrbjo.« S svojimi lažmi nam otroci sporočajo, da je v odnosu premalo bližine,« je prepričana socialna pedagoginja.

- Oglas -

Da laž ne postane navada

Vsak otrok tu in tam ne pove resnice, neprijetno pa je, če mu laži preidejo v navado. Predšolski otroci in tisti v nižjih razredih osnovne šole velikokrat prikrojijo resnico, vendar to nima veliko opraviti s pravim laganjem. Te male laži nastanejo zaradi otrokove bujne domišljije in so navadno neškodljive. Bolj kot je otrok kreativen, večja verjetnost je, da vam bo razlagal izmišljene zgodbice. Celo pri otrocih, ki redno lažejo, je to navadno znak njihove negotovosti ali psiholoških težav, ne pa posledica slabe vzgoje. Taki otroci navadno potrebujejo samo potrditev staršev, sicer laganje postane nadomestek za starševsko pozornost in ga otroci jemljejo kot igro.

Kaj naj storijo starši

»Kadar so otroci grajani in kaznovani, se zatekajo k laganju, da bi se temu izognili. Če na laganje reagiramo s še več grajanja in kaznovanja, se otrok nauči samo to, da se mora naslednjič bolj skriti, da ga ne bodo dobili. In prepad med starši in otrokom se še poglablja. Kazen v otroku vzbudi jezo in željo po maščevanju in ne uči lepega vedenja. Grajanje, obsojanje in kritika pa v otroku vzbudijo globoke občutke krivde in nesprejetosti. Otrok se nauči, da je slab in nevreden in se začne tako tudi vesti,« razlaga Orešnikova.

starši in otroci

Mnogim lažem se lahko izognemo. Celo otroke, ki kar naprej lažejo, lahko tega odvadimo z razumevanjem in pravilnim ravnanjem. Jasno dajte otroku vedeti, da ste spoznali njegovo laž in mu dajte priložnost, da pove resnico. Pogovorite se z njim in skupaj se skušajta dogovoriti, kako lahko povzročeno škodo popravi. Tako se bo zavedel, da obstajajo boljše poti.

Otroku ne dajte možnosti, da bi se zlagal, kadar ste prepričani o dejstvih. V primeru, da odkrijete, da vam v denarnici manjka denar, in ste prepričani, da ga je vzel otrok, lahko rečete: »Vidim, da v moji denarnici manjka denar. Si hotel nekaj denarja, pa si se bal, da ti ga ne bom dala in si ga zato vzel, ne da bi me vprašal? Kaj lahko narediš sedaj?« Skupaj naredita načrt, kako bo popravil škodo oziroma vrnil denar. To je vsekakor boljša rešitev kot vprašanje, kje je dobil denar, saj tako lahko otrok prikrije resnico in se zlaže. S tem zgubljata oba in otrok se ne nauči odgovornega vedenja, ampak laganja.

Dobra reakcija staršev

»Otroška laž ali neresnica vedno potrebuje naš odziv. Predvsem otrok potrebuje, da prepoznamo, kaj nam s svojo lažjo sporoča,« je prepričana Orešnikova, ki svetuje: »Kadar posumite, da otrok laže, se nikoli ne prelevite v preiskovalca, zalezovalca in dokazovalca resnice.« Preprosta formula, kako odreagirati na laž, je tale:

  1. Oznanite to, kar vidite, opišite dejstva (brez kritike, sodbe in moralke o tem, kaj je prav in kaj ne).
  2. Pokažite razumevanje in sprejemanje.
  3. Šele ko se otrok počuti razumljenega in sprejetega –, naredite načrt. Iščite skupaj rešitve za nastalo težavo. Nikar ne planite in rešujte težave namesto otroka, raje mu pomagajte, da bo sam bolj odgovorno pristopil k problemu in ga rešil sam.

Za tako reševanje težav morate biti z otrokom povezani, z njim vzpostaviti dober in pristen stik, da vam bo lahko zaupal in se ob vas čutil sprejetega. Potem vam bo tudi sledil in se z vami dogovarjal. Ko zalotimo otroka pri laži, se vedno vprašajmo, kaj je njegovo sporočilo. Mnogokrat je laganje znak, da je z našim odnosom do njega nekaj narobe.

- Oglas -

»Pogosto potrebujejo pomoč starši, ne otrok. Starši lahko s svojimi reakcijami povečajo škodo, namesto da bi ukrepali odločno, odgovorno, vendar ljubeče: brez kaznovanja, grajanja in nadzorovanja. Zavedati se moramo, da otrok ni problem, temveč da otrok ima problem. Naša naloga pa je, da mu ga pomagamo razrešiti,« pravi Alenka Orešnik.

In kje lahko poiščete pomoč? Pri dobrem psihologu ali psihoterapevtu, ki ima znanje tudi iz področja vzgoje. Nekaj se jih že najde tudi pri nas, le pobrskajte po spletu. Vedno več pa je tudi dobrih knjig o vzgoji tudi v slovenskem jeziku.

.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -