Zgodi se, da svojci zaradi svojih obveznosti včasih ne moremo v spremstvo z varovanci, ki bivajo v domovih za starejše in so napoteni v bolnišnico. Varovanci pri prevozih v bolnišnico pogosto potrebujejo spremstvo negovalnega osebja. Ura spremstva se giblje med osem do deset evrov. Glede na vrsto pregledov, čakanja na prevoz, zlasti popoldne, ko je število reševalnih vozil manjše, je to kar znesek tako glede porabljenih ur kot glede denarja. V vseh teh letih, kar imam starša v domu, po pogovorih z znanci in ostalimi svojci, se mi zastavlja vprašanje: kaj domovi vračunajo v to ceno? Napotnico za reševalno vozilo napiše osebni zdravnik. Kdo dobi konkretno ta denar? Vem, da spremljevalci zagotovo, četudi se zgodi, da delajo nadure. Kako imamo rešen ta problem v Sloveniji? V času recesije imamo plačniki pravico vedeti kaj in kako.
Domovi za starejše, ki delujejo v javni mreži (državni domovi in zasebni domovi s koncesijo), morajo ceno oskrbe izračunati po veljavnem pravilniku Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter pridobiti soglasje k ceni. Cene storitev institucionalnega varstva se določajo v skladu s Pravilnikom o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev (Ur.list RS, štev. 87/006,127/06,8/07,5/09). Pravilnik tudi določa, da se med letom lahko cena spremni, samo če bi elementi za izračun cene povzročili več kot 3 % povečanje izračunanih stroškov. Cena je običajno sestavljena iz cene oskrbe in cene dodatnih storitev. Cene standardne oskrbe sprejme Svet zavoda, k cenam oskrbe poda ustanovitelj soglasje. Svet zavoda sprejme tudi cenik nadstandardnih storitev.
Cena standardne oskrbe se določi glede na zahtevnost nege, pri čemer domovi oskrbovance običajno razvrstijo v nekaj razredov. Tako so na primer v prvi razred uvrščeni starostniki, ki ne potrebujejo neposredne osebne pomoči, so pomični in sposobni vsakodnevna opravila lastne nege opraviti sami, v zadnji, najtežji razred, pa so razvrščeni starostniki z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo 24-urni nadzor in varstvo ter oskrbo. Cene oskrbe se zvišujejo glede na pomoč in nego strokovnega osebja (cena oskrbe v prvem razredu je najnižja, cena oskrbe v zadnjem najvišja) in bivanjskega standarda, ki ga stanovalec uporablja. Glede na morebitne spremembe zdravstvenega stanja stanovalcev, se spreminja tudi kategorija njihove oskrbe. Predpisi oziroma pravila zaračunavanja storitve institucionalnega varstva starejših so navedeni v Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialno-varstvenih storitev (v nadaljevanju Pravilnik). Pravilnik loči cene standardnih in nadstandardnih storitev, pri čemer se zdravstvena oskrba plačuje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vanjo sodijo tudi prevozi z rešilnim avtomobilom v bolnišnico, vendar ne vsi. Prav tako Zavod za zdravstveno zavarovanje RS iz naslova zdravstvenega zavarovanja običajno ne krije stroškov za spremstvo (razen v izjemnih primerih). Dodaten obseg oskrbe, ki ni predmet standardnega obsega, lahko domovi zaračunavajo posebej. Tako lahko tudi stroške za spremstvo pri prevozu z rešilnim avtomobilom v domovih za starejše zaračunavajo kot nadstandardno storitev, kar jim Pravilnik omogoča. Dom načelno ni dolžan pojasnjevati, kako je določil višino cene za nadstandardno storitev.
Cene dodatnih storitev določi organ upravljanja izvajalca. Cenik mora biti pri izvajalcu izobešen na vidnem mestu. O opravljenih dodatnih storitvah za posamezne uporabnike je dolžan izvajalec voditi posebno evidenco in jih na računu, ki ga izstavi uporabniku, prikazati ločeno od storitev oskrbe. Če ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izvajalec storitve kot dodatne storitve zaračuna storitve, ki so po vsebini del standardnih storitev, je izvajalec dolžan takšno storitev takoj črtati s cenika in uporabniku povrniti neupravičeno zaračunane storitve.
V pisnem dogovoru o izvajanju storitve, ki ga skleneta izvajalec in uporabnik in vsebino potrdita s podpisom, je navedena tudi cena storitve, vrsta oskrbe in drugi sestavni elementi cene za zaračunavanje storitve uporabniku (seveda pa v dogovoru ni navedeno, kako bo dom denar uporabil in kako ga bo razdelil med svoje zaposlene). Običajno je cenik, veljaven ob sklenitvi dogovora, tudi priloga tega dogovora ali pa je vključen v informativno gradivo, ki ga uporabniki prejmejo ob sprejemu v dom. Cenik je tudi stalna informacija, ki je dosegljiva na oglasnih deskah doma in na spletnih straneh izvajalca, sprotno pa so uporabniki s spremembami cen storitve tudi ustno seznanjeni na sestankih z osebjem v domu. Pravilnost zaračunavanja storitve lahko uporabnik ali njegov pooblaščenec ali zakoniti zastopnik preveri tako, da zahteva pojasnilo v socialni službi doma. V primeru, da s pojasnilom ni zadovoljen, lahko zahteva pojasnilo tudi od odgovorne osebe izvajalca. Če meni, da se storitev ne zaračunava pravilno, se lahko pritoži.
Če upravičenec ni zadovoljen s posamezno storitvijo, lahko zoper delo strokovnega delavca ali strokovnega sodelavca vloži ugovor pri svetu socialno-varstvenega zavoda, zoper opravljeno storitev zasebnika pa na socialno zbornico. Ugovor je treba vložiti v roku osmih dni od opravljene storitve, zoper katero ugovarja. Svet socialno-varstvenega zavoda oziroma socialna zbornica preizkusi ugovor, določi, kaj naj se ukrene, ter o tem obvesti upravičenca, ki je ugovarjal, v roku 15 dni od prejema ugovora.
Svetuje: dr. Vojko Flis, dr. med