Zaradi boljše oskrbe starostnikov so včasih potrebne tudi premestitve v okviru samega doma starejših. Zastavlja pa se mi vprašanje, ali lahko premestijo nepokretnega varovanca v večposteljno sobo, kjer so ostali varovanci okuženi z bakterijo ESBL oz. MRSO? Pri premeščenem varovancu testiranja ni bilo in sprva niti ni bilo govorjenja o prisotnosti okužbe. Svojcem pa so ob premestitvi pojasnili, da je le-ta prisotna. Premestitev je bila opravljena zaradi prostorske stiske, sobe, kjer okužbe ni, pa ni bilo proste. Kam se obrniti v tem primeru, kdo je odgovoren? Ali je to splošna praksa vseh domov v Sloveniji?
MRSA je angleški akronim in označuje bakterije (zlati stafilokok – S. aureus), odporne na antibiotik meticilin. Stafilokoki so lahko običajni prebivalci kože in največkrat ne povzročajo bolezni. Približno 30 do 40 odstotokov zdravih ljudi začasno ali stalno nosi zlati stafilokok kot del normalnih bakterijskih prebivalcev telesa. V posebnih okoliščinah lahko povzroči resne okužbe (sepsa, endokarditis, pljučnica), ki ogrožajo življenje. Nosilci bakterije običajno nimajo kliničnih znakov bolezni, so pa lahko resno ogroženi ob poslabšanju zdravstvenega stanja. Za take ljudi običajno pravimo, da so kolonizirani z bakterijo MRSA. Pri tem ločimo bolnišnično MRSA in MRSA domačega okolja. Standardni ukrep za preprečevanje prenosa je v bolnišnicah kontaktna izolacija, odvzem nadzornih kužnin in dekolonizacija. Pri MRSI iz domačega okolja so ukrepi lahko drugačni: dekolonizacija se pogosto ne opravlja (možnost ponovne naselitve bakterije je velika), nadzorne kužnine pa se rutinsko ne jemljejo.
ESBL je prav tako angleški akronim in označuje bakterije, ki so odporne na beta-laktamske antibiotike (penicilini, cefalosporini). V bolnišnicah bolnike z ESBL-jem v nekaterih primerih kontaktno osamijo, a ne v vseh. Pri bolnikih z ESBL-jem dekolonizacije tudi v bolnišnicah ne opravljajo. Nosilci (»kolonizirani«) teh bakterij običajno prav tako nimajo kliničnih znakov bolezni, so pa lahko resno ogroženi ob poslabšanju zdravstvenega stanja.
Zakonsko podlago za delovanje domov za starejše občane tvori predvsem zakon o socialnem varstvu. Domovi za starejše občane so običajno javni zavodi (lahko so tudi zasebni s koncesijo), namenjeni institucionalnemu varstvu starejših. Storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše občane obsegajo vse oblike pomoči, s katerimi se upravičencem po zakonu nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma ali lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo. Domovi opravljajo zdravstveno varstvo tako, da zagotavljajo stanovalcem storitve zdravstvene nege v skladu s stopnjo zahtevnosti, zagotavljajo oskrbovancem infuzijske sisteme, plenice za inkontinenco ter ostale pripomočke po strokovnih medicinskih kriterijih, v sodelovanju z območnimi izvajalci osnovne zdravstvene dejavnosti pa organizirajo storitve iz področja osnovne zdravstvene dejavnosti v ambulanti zavoda ter ob postelji oskrbovanca.
Kratek uvod o bakterijah MRSA in ESBL ter skop oris pravnega statusa domov starejših občanov sta bila potrebna zaradi večkrat zelo zapletenega dogajanja (ko gre za zdravstveno varstvo) v domovih starejših. MRSA in ESBL se namreč izven bolnišnice (»v domačem okolju«) obravnavata drugače kot v bolnišnici. Dom starejših občanov pa vsebinsko nadomešča »domače«, torej ne bolnišnično okolje. Načelno torej v domovih tudi v zdravstvenih zadevah z varovanci ravnajo, kot da bi jih zdravili »doma«. Zdravniško oskrbo imajo varovanci v ambulanti in na formalni ravni deluje tako, kot da bi oskrbovanec odšel k osebnemu zdravniku v ambulanto ali pa bi ta opravil obisk na »domu«. V primeru MRSA in ESBL kolonizacije bi zdravnik na »domu« svetoval izboljšanje higienskih ukrepov, za kontaktno izolacijo pa se najbrž ne bi odločil. Če je potrebno bolnišnično zdravljenje, zdravnik varovanca pošlje v bolnišnico. Zgolj premestitev (domnevno koloniziranega starostnika) med ostale, prav tako kolonizirane z MRSA in/ali ESBL, še ne predstavlja ustreznega pravnega temelja za uspešno ukrepanje. Če pa bi prišlo zaradi tega do okužbe in celo poslabšanja zdravja, bi bil pravni položaj povsem drugačen, a še vedno zapleten. V primerih, ko so svojci zaskrbljeni zaradi podobnih ukrepov v domovih za starejše (primer ni osamljen), se je najbolje najprej pogovoriti z domskim zdravnikom in upravnikom doma. Če tak pogovor ne prinese ustreznih pojasnil ali ukrepov, se je mogoče posvetovati z odvetnikom, ki bo pojasnil zapleteno pravno ozadje morebitnih pravnih korakov.
dr. Vojko Flis, dr. med.