Strah pred zobozdravnikom?

Statistike kažejo, da približno pet odstotkov ljudi zahodnega sveta zaradi strahu zavrača zobozdravstveno oskrbo. Kje ima strah vzrok in še pomembneje, kako ga premagati, se sprašujejo tisti, ki zaradi njega zobozdravnika niso obiskali že več let, strahu pa se je pridružil še sram zaradi slabega stanja zobovja.

Strah pred zobozdravnikom (s tujko odontofobija) je širok pojem, ki zajema različno močne občutke; od blage tesnobe pred ali med sedenjem na zobozdravniškem stolu, močnejšega stresa in nelagodja, do izredne čustvene napetosti, ko bi naredili vse, da bi se zobozdravniku izognili.

Strah pred zbozdravnikom: Adrenalinska izkušnja

Najblažja oblika strahu pred obiskom pri zobozdravniku je tesnoba, do katere pride zaradi odziva človeške duševnosti na nepoznano, ki jo zaznavamo kot ogrožajoče ali nevarno. Tesnoba je zelo pogosta. Večina ljudi jo je občutila vsaj enkrat, na primer ob pričakovanju posega, ki ga še niso imeli, ob zapletenejšem posegu ali posegu z negotovim izidom.

Trdovratnejši je strah, ki ga občutimo kljub temu, da vemo, kaj nas čaka. Veliko ljudi je strah injekcijske igle ali bolečine pri posegu. Bojijo se, da ne bodo mogli požirati, dihati ali da jih bo sililo na bruhanje.

V teku evolucije smo razvili odziv na stres, ki je enak ne glede na stresni dejavnik – ali je to nastop v javnosti, obisk pri zobozdravniku ali pa beg pred oboroženim roparjem.

Ob soočenju z zobozdravnikom, ordinacijo ali čakalnico se v krvni obtok sprosti veliko stresnega hormona adrenalina. Ta nam pride prav v razmerah za »boj ali beg«, ko se odločamo, ali bi iz težavnega položaja kar najhitreje izstopili ali se z njim soočili. Adrenalin pospeši bitje srca in poveča dotok krvi v srce in mišice, ki zato lahko hitreje delajo in nas spravijo iz nevarnega položaja.

Prednost refleksnega odziva je zelo kratek odzivni čas, hkrati pa to pomeni, da vanj niso vključena višja možganska središča v možganski skorji, ki bi razčlenila in preučila položaj in ga ocenila za nevarnega ali nenevarnega. Pomanjkljivost tega odziva je torej v neprepoznavanju nenevarnih položajev, ko so posledice delovanja adrenalina neželene in jih ne uspe preprečiti niti razum.

Izogibanje za vsako ceno

Odontofobija je resna psihološka težava, ko opisani odziv v telesu lahko sproži že sama misel na zobozdravnika ali poseg v ustih. Oseba lahko doživi celo napade panike.

Po opredelitvi je fobija čezmeren in vztrajen strah pred nečim, kar v resnici ni ogrožajoče, zato je strah nelogičen. A vendar se marsikateri osebi s tovrstno fobijo zdi strah utemeljen in prav nič pretiran. Drugi se zaradi svojega čezmernega doživljanja počutijo osramočene.

Odontofobik se izogiba zobozdravniku za vsako ceno, dokler ga zdravstvena težava ali psihično breme, ki ga prinaša fobija, ne prisilita v ukrepanje. Prizadeto namreč ni le zdravje zob in obzobnih tkiv, oseba ogromno časa razmišlja o svojih zobeh in zobozdravniku ter porabi veliko psihične moči, da z razmišljanjem preneha. Odontofobija naj bi se pojavljala pogosteje pri ljudeh, ki trpijo zaradi še kakšne psihiatrične motnje, predvsem za tesnobnostjo (anksioznostjo), agorafobijo (strah pred odprtim prostorom), depresijo in emetofobijo (strah pred bruhanjem).

Nekateri strokovnjaki menijo, da je izraz fobija v tem kontekstu neustrezen, zato predlagajo, da bi motnjo imenovali posttravmatska z zobozdravstvom povezana anksioznost (angl. Posttraumatic Dental-care Anxiety).

Vzroki so različni

Tako kot pri ostalih vrstah fobij je tudi pri odontofobiji vznik pretiranega strahu povezan s prepletajočimi se vplivi številnih dejavnikov.

1. SLABA IZKUŠNJA Z ZOBOZDRAVNIKOM. Travmatične pretekle izkušnje pri zobozdravniku so daleč najpogostejši vzrok. Ne gre zgolj za izkušnjo z bolečino, za katero je znano, da jo v predelu glave težje prenašamo, ampak za odnos zobozdravnika do pacienta. Odontofobiki se upirajo obisku, tudi če jih pesti neznosen zobobol. Raziskave kažejo, da so simptomi po grozljivi izkušnji pri zobozdravniku enaki oziroma zelo podobni tistim, ki jih doživljajo ljudje s posttravmatično stresno motnjo. Velika razlika je, ali doživimo hudo bolečino pod svedrom prijaznega in skrbnega zobozdravnika ali pa hladnega arogantneža brez posluha za ljudi in brez vsakršne empatije. Kdo nam povzroči bolečino, ima torej izjemen psihološki vpliv, kar je dokazano prav na primeru zobozdravnikov. Če pacient zobozdravnika dojema kot skrbnega in vrednega zaupanja, se bolečina pri posegih v bistveno manjši meri konča s psihološko travmo.
   
2. ZLORABA. Psihična, fizična ali spolna zloraba, še posebej če je vezana na čas otroštva, lahko vodi k razvoju fobije. V nasprotju z bolj »običajnimi« strahovi, strahovi pred injekcijo ali bolečino, lahko nekdaj zlorabljeni ne prenesejo ležečega položaja ali zobozdravnikovih rok ali sesalca za slino v ustih.
3. Z OPAZOVANJEM NAUČENI STRAH. Otrok, ki je sicer brez lastne travmatične izkušnje, se lahko vseeno vnaprej boji zobozdravnika, ker se je tega nezavedno naučil od staršev. Učenje z opazovanjem je sicer redkejši vzrok za nastanek fobije, vendar pogost za privzgojene stereotipe o zobozdravniku. Pri tem gre za nevrolingvistično moč besed, kot so: boli, skeli, vrtanje, ki mu zbujajo neprijetne občutke. Enako velja za zastrašujoče zgodbe o neuspelih dolgotrajnih zdravljenjih na koncu vseeno izpuljenega zoba, ki jih lahko sliši mimogrede iz ustnega izročila znancev in prijateljev.
4. EVOLUCIJSKE SLEDI STRAHU. Nekatere fobije so veliko bolj razširjene, saj naj bi bile evolucijskega izvora in zato zaščitne narave. Fobija pred ostrimi predmeti (injekcijskimi iglami, skalpeli …) je ena izmed takih. Pri tem zanimivo ni nujno, da nas je hkrati strah tudi bolečine ob vbodu.

Enostavne rešitve

Ljudje se zobozdravnika bojijo iz različnih razlogov, poleg strahu pred bolečino so tu še strah pred kritizirajem in obsojanjem zaradi slabega stanja zob ter strah pred izgubo nadzora. Za naštete strahove, ki torej niso fobije, imajo danes zobozdravniki enostavne in učinkovite rešitve.

• Bolečini se lahko izognemo. Dobra novica za tiste, ki ste se zelo dolgo izogibali zobozdravnika: sodobno zobozdravstvo je brezbolečinsko! Ne le, da lahko kadarkoli zahtevate lokalno anestezijo, veliko postopkov je postalo mikroinvazivnih.
• Tehnika je zelo napredovala. Zobno gnilobo (karies) lahko, če ni pregloboko v zobu, odstranijo z laserjem, povsem neboleče in brez anestezije.
• Igle niso nujne. Za tiste, ki se bojijo tudi igel in ne prenesejo vbrizganja anestetika, zobozdravnik lahko na dlesen nanese anestetične gele.
• Anestezija deluje. Če se vam je že zgodilo, da anestezija ni delovala, to ne pomeni, da ste nanjo »odporni«. Lahko da ste imeli hujše vnetje v okolici zoba; snovi, ki pri vnetju nastajajo (vnetni posredniki ali mediatorji ) pa zmanjšujejo učinek anestezije. Torej, če anestezija ne deluje, bo zobozdravnik (če ga na to opozorimo!) najprej počakal še nekaj minut, dodal več anestetika ali najprej predpisal antibiotike za vnetje in vas prenaročil.
• Zobozdravniki ne »grizejo«. Zaupanje je temelj odnosa med teraptevtom in bolnikom in nujen pogoj za dobro zdravljenje. Zato vas dober zobozdravnik ne bo ošteval, ne glede na to, s kakšnim stanjem zob boste prišli. To je tudi povsem nesmiselno, saj vas vendar ne želi odvrniti od zdravljenja, ravno ko ste uspeli premagati strah in ste prišli po pomoč.
• Ne boste nemočni. Biti na zobozdravniškem stolu za nekatere pomeni biti podrejen in prepuščen na milost in nemilost volji druge osebe. Pogosto so to visoko izobraženi ljudje, odvetniki, poslovneži in drugi, ki so navajeni imeti vajeti v svojih rokah. Zanje je pomembno, da se počutijo vključene in seznanjenje. Zobozdravnik jim lahko razloži rentgenske slike, pokaže ustno votlino (če ima intraoralno kamero), obrazloži postopke še posebno natančno. Nekaterim pomaga, da se vnaprej dogovorijo za nek znak (na primer dvig roke), ki ga uporabijo, ko želijo, da zobozdravnik takoj preneha z delom. Huje prestrašeni mislijo, da bodo ob bolečini »zmrznili« in ne bodo sposobni dvigniti roke. V tem primeru naj prosijo zobozdravnika, da se večkrat ustavi in jih povpraša po počutju. Drugi se počutijo bolje, če jim zobozdravnik sproti razlaga, kaj počne in kakšne zaznave lahko pričakujejo glede na trenutno delo. Ključen pa je pogovor, kajti še tako dober zobozdravnik ne zna brati misli.

Treba je ukrepati

Pacient s katerokoli obliko strahu je za zobozdravnika oseba, ki se ji mora posvetiti bolj kot »povprečnemu pacientu«. Vsak je zgodba zase, vendar bo izkušen zobozdravnik hitro prepoznal, kaj ljudje s tako močnim strahom potrebujejo – v številnih primerih se izkaže, da sploh ne veliko, morda le počasnejši tempo dela in več pogovora.

Zobozdravniki vsekakor opozarjajo, da je ob odontofobiji treba ukrepati, saj resno znižuje kakovost posameznikovega življenja. Zobni nadomestki (proteze) povrnejo le približno tretjino delovanja ustne votline kot celote, zato se je vredno potruditi in ohraniti svoje zobe. Razlog za soočenje s strahom je torej že preprosta nujnost zdravljenja, ki obvaruje pred številnimi težavami.

Kaj lahko storite

• Dovolite si ponovno zaupati zobozdravniku. Če smo ga pravkar zamenjali, mu dajmo priložnost. Takoj ko se bo izkazal za vrednega zaupanja, bo strah izhlapel.
• Če ste se prepoznali kot izrazit odontofobik, poiščite strokovno pomoč. S psihološkimi in vedenjskimi metodami se na novo naučimo čustvenih odzivov na navidezno ogrožajoč dražljaj (zobozdravnik, pripomočki, prostor in drugo).
• Nekateri kljub strahu pred bolečino ne želijo anestezije, ker verjamejo, da jim bolj škodi kot koristi. Tudi v Sloveniji se lahko zobozdravniki izobrazijo za dentalne hipnoterapevte in poseg opravijo pod hipnozo. Hipnotizirani osebi se zmanjša dotok informacij iz zunanjega sveta (tudi o bolečini) in se ji usmeri pozornost na podzavesten del uma, ki se mu takrat lažje približa. Vendar hipnoza ne zdravi same težave, torej fobije, oziroma je njeno zdravljenje le redko uspešno.
• Pomagajo tehnike sproščanja in samohipnoze. Vendar je pomembno, da z njimi ne pričnete v čakalnici ali celo ambulanti, saj je učinek dosežen le ob rednem izvajanju. Sprva potrebujete miren prostor, z več vaje pa hrup ali stresen položaj ne bo ovira.
• Preproste, a zelo učinkovite so tudi dihalne vaje. Pravilo 7/11 pravi, da vdihujte skozi nos in štejte počasi do sedem, nato pa počasi izdihujte skozi usta, dokler ne preštejete do enajst. Ponovite 10-krat, najbolje z zaprtimi očmi, da je zbranost najvišja. Blagodejni vpliv dihanja na živčevje je takojšen.
• Zakaj bi poslušali neprijeten zvok svedra, če imate lahko s sabo predvajalnik pomirjajoče glasbe? Zamotite čim več svojih čutov, zaprite še oči in mislite na kaj lepega.
• Če bi najraje pobegnili iz čakalnice, pripeljite s sabo prijatelja ali družinskega člana. Družba vas bo zamotila. Načeloma zobozdravniki ne odobravajo spremstva pacientov v ordinaciji, a če vam je v veliko pomoč, da vas prijatelj ali prijateljica drži za roko, zdravniku to razložite.
• Kdor bi rad le oskrbo zob in se ne želi spopasti s psihološkim ozadjem svojega strahu, bo verjetno posegel po farmacevtski rešitvi za anksioznost, anksiolitikih. To je široka skupina zdravil, med njimi so tudi taka s pomirjevalnim učinkom. Načinov uporabe pomirjeval (sedativov) je več vrst: inhalacijska (smejalni plin), v obliki tablet ali tekočine, intravenskih pripravkov. Posvetujete se s svojim zobozdravnikom o možnostih, če menite, da brez tega ne bo šlo. Splošna anestezija ima določena tveganja, zato za obravnavo fobičnih pacientov ni v uporabi.