DomovBolezni in simptomiVaginizem: Ko spolni odnos ni mogoč

Vaginizem: Ko spolni odnos ni mogoč

Vaginizem naj bi imelo od enega do šest odstotkov žensk. Bolečina med spolnim odnosom pa je še precej pogostejša.

- Oglas -

Z vaginizmom označujemo krč mišic medeničnega dna, ki obkrožajo nožnico, kar povzroči zaporo nožničnega vhoda. Vstop moškega spolnega uda ni mogoč ali je zelo boleč. Ginekolog je prvi, ki postavi diagnozo vaginizem. Ko izključi vse fiziološke vzroke za nezmožnost spolnega odnosa, je potrebna nadaljnja psihoterapevtska obravnava.

Še pred kratkim so vse bolečine pri ženskah, povezane s spolnostjo, metali v isti koš, »vse je le v glavi«. Danes je znano, da ni tako, »a zaradi zahtev po predalčkanju spolnih motenj – kot pravzaprav vseh stanj v medicini – in po drugi strani pomanjkljivega znanja tudi stroka številnih tovrstnih težav žensk ne prepozna; predvsem pa zdravljenje ni ustrezno. V Sloveniji  je področje zdravljenja ženskih spolnih motenj zelo slabo razvito«, je na slabe razmere opozorila asist. Gabrijela Simetinger, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, iz Splošne bolnišnice Novo mesto.

Vaginizem simptomi

Naša sogovornica večino svojih bolnic, ki zaradi opisanih težav pri njej poiščejo pomoč, napoti k psihiatrinji Ireni Rahne Otorepec, dr. med., ki ima tedensko ambulanto za spolne motnje v okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani. Ta pojasnjuje: »Kljub težavnemu zdravljenju vaginizma imajo lahko ženske, ko se znebijo strahu in napačnih stališč, v celoti zadovoljivo spolno življenje.«

- Oglas -

Upor nožnice

Ženska, ki ima vaginizem, med spolnim odnosom začuti bolečino in se nehotno začne izogibati tej bolečini s krčenjem mišic medenice. Tako pade v začaran krog: s krčenjem povečuje bolečino, čeprav si spolni odnos želi. Vaginizem ne pomeni pomanjkanja spolne sle, je pa ta lahko njegova posledica. »Zdaj veljavna opredelitev je neustrezna prav zato, ker ne vsebuje pomembnega podatka, da penetracija ni mogoča, kljub temu da si jo ženska želi. Zato si mednarodni strokovnjaki s področja spolne medicine prizadevajo za njeno spremembo, ki bi omogočila tudi ustreznejšo obravnavo,« razlaga ginekologinja.

»Enako kot za vaginizem ostaja precej nedorečena tudi klasifikacija tako imenovane disparevnije, bolečega spolnega odnosa. Obe stanji, ki se med seboj nenehno prepletata, so med spolne motnje uvrstili šele pred nekaj desetletji,« dodaja psihiatrinja.

Slovenija, kot sta poudarili obe, je na področju zdravljenja obeh stanj po izključitvi fizioloških vzrokov še precej v zaostanku glede na nekatere druge evropske države.

Zaboli že dotik

Boleč spolni odnos oziroma disparevnijo ločimo na:

  • povrhnjo, ki se kaže kot boleča občutljivost predela ob vstopu v nožnico na že zelo rahel dotik, in
  • globoko, ki jo ženska čuti med samim odnosom globlje v nožnici oziroma v mali medenici. »Slednja je praviloma povezana z različnimi fiziološkimi procesi v rodilih. Povrhnja, ki jo ženska največkrat čuti kot draženje in skelenje, pa je neredko povezana z vaginizmom. Za ugotavljanje povrhnje disparevnije ginekologi, na primer, uporabljamo test z vatiranimi paličicami.« Žensko namreč zaboli že dotik občutljivega predela z vato.

»Raziskave kažejo, da povrhnjo disparevnijo v večji meri povzročajo slabe spolne izkušnje v odrasli dobi, vaginizem pa spolne zlorabe v otroštvu, kar ne drži vedno. Zato je pomemben temeljit pogovor o vseh spolnih izkušnjah. Za ustrezno obravnavo je treba vedeti, da so te motnje največkrat povezane in ni mogoče izluščiti vsake posebej,« pojasnjuje asist. Simetingerjeva. Je za razvoj vaginizma lahko »usoden« prvi – neprijeten – spolni odnos?  »Težko odgovorim, a dejstvo je, da večina žensk nima lepih izkušenj s prvim spolnim odnosom.«

Vaginizem zdravljenje

Na hitro ne gre

Za postavitev diagnoze je najprej treba izključiti organske vzroke, ki jih lahko zdravijo ginekologi. Asist. Gabrijela Simetinger, dr. med: »Vedeti moramo, da ni vsak boleč oziroma nemožen spolni odnos že vaginizem. Da bi ugotovili, kaj se skriva za bolečinami, se moramo ginekologi z bolnico najprej temeljito in zelo odkrito pogovoriti. Postaviti moramo zelo natančno anamnezo in ob tem vedeti za vse morebitne stare poškodbe ali brazgotine, ki bi utegnile povzročati bolečine.«

Sledi zunanji pregled, ki naj bi po zdravničinih besedah obsegal preveritev napetosti (tonusa) mišičja medeničnega dna in pregled barve kože ter preostalih sprememb na predelu okoli nožnice. »Pomembno je preveriti občutljivost na dotik, izključiti morebitne zarastline ščegetavčka (klitorisa), vnetne spremembe nožnice, pri tem ne smemo pozabiti na možnost kroničnega vnetja mehurja. Nujno je treba pregledati deviško kožico (himenalni obroč). Ženski je po potrebi treba vzeti bris za vse potrebne preiskave in jo pregledati ultrazvočno. Občasno opravimo laparoskopijo – pregled male medenice skozi trebušno steno.«

- Oglas -

Pravi vaginizem je redek

Stanja, ki jih odkrijejo, zdravijo, pojasnjuje ginekologinja, in razloži, kako.

  • Spremembe na koži zdravijo z ustreznimi mazili.
  • Če ima ženska občutljiv zunanji del nožnice, lahko pomaga sredstvo proti alergiji (antialergik) ali protibolečinsko mazilo.
  • Vnetja nožnice je nujno zdraviti, ker je to lahko vzrok za vaginalne krče.
  • Če odkrijejo neobičajno zadebeljeno deviško kožico, jo prerežejo in povečajo vhod v nožnico, kar vpliva na odpravo fiziološke in psihološke ovire.
  • Včasih so razlogi za vaginizem povsem vsakdanji: stres, prepir s partnerjem, utrujenost – takrat zadostuje samo pogovor.
  • Kadar gre za verjetne psihološke razloge vaginizma, žensko asist. Gabrijela Simetinger napoti v ambulanto za spolne motnje, če je za to obravnavo motivirana.

Kot je še dodala sogovornica, nekatere ženske po vseh opravljenih preiskavah, ki ne pokažejo ničesar organskega, ne čutijo več bolečin in težave izginejo same od sebe. Pravi vaginizem, poudarja, je zelo redek. Gre za tiste, ki pridejo še brez izkušnje spolnega odnosa s penetracijo, kar ne pomeni nujno, da ne živijo tudi spolnega življenja. Kdaj v življenju ženska praviloma pride po pomoč? »Največkrat po 30. letu starosti, ko ima druga področja življenja bolj ali manj urejena ter si s partnerjem zaželita otroka.«

Fobija pred penetracijo

»Ženskam, ki pridejo zaradi vaginizma, povem, da niso bolne. Hkrati jih vprašam, ali si v resnici želijo spolnosti. Pot k odpravi težave ni lahka, ključna pa je njihova motivacija. Najpomembnejši del terapije je spreminjanje njihovih stališč,« opisuje svoj pristop k zdravljenju vaginizma Irena Rahne Otorepec, dr. med. Del pomoči je tudi učenje sproščanja in tehnik zmanjševanja strahu pred bolečino.

»Praviloma so ženske ujete v značilnem ‘začaranem krogu’: izkušnja bolečine pri spolnih odnosih v njih ostane kot nekakšna katastrofična misel, ki vodi v strah, lahko celo pravo fobijo pred penetracijo.« Ženske zato, kot pravi, razvijejo dva značilna obrambna mehanizma:

  • pri prvem se bolečini in z njo povezanim spolnim odnosom začnejo izogibati,
  • pri drugem pa postanejo pretirano pozorne na telesno dogajanje med spolnim odnosom in napnejo vse mišice medeničnega dna, kar vodi v težavno in bolečo penetracijo.

Nekateri strokovnjaki navajajo, da ženska vaginizem doživlja podobno negativno kot moški motnjo erekcije – s sramom, občutkom krivde, samoobtoževanjem. Irena Rahne Otorepec: »Za te ženske je značilen velik strah pred spolnimi odnosi. So tudi sicer zelo napete in se ne znajo sprostiti, včasih je stopnja tesnobe tako velika, da lahko postavimo diagnozo tesnobne (anksiozne) motnje. Pogosto imajo pomanjkljivo znanje o lastnih spolovilih in napačne predstave o lastnem telesu in spolnosti. Nekatere v resnici verjamejo, da jih bo penis v erekciji raztrgal, jim poškodoval notranje organe.«

V kolikšni meri je vaginizem povezan z zlorabami v otroštvu? »Delež takih je – kot kažejo podatki – precejšen, vendar povezava ni nujna. Po večini zdravim ženske, ki si spolnosti želijo in tudi živijo spolno življenje s svojim partnerjem, le brez penetracije. Prav tako ni pravil glede zmožnosti doseganja orgazma. Je pa vaginizem motnja, pri kateri se najbolj kaže povezava med duševnostjo in telesom – ko različni strahovi blokirajo mišice tudi pri ženskah, ki si spolnosti želijo in čutijo poželenje.«

Vaginizem

Ozdravitev je mogoča

Večino parov k iskanju pomoči pripelje želja po otroku. »A če si ženska želi le zanositi, v resnici pa ima odpor do spolnosti, potem odprava vaginizma ni mogoča,« opozarja psihiatrinja Rahne Otorepec.

Obravnava vaginizma v ambulanti za spolne motnje pri psihiatrinji Ireni Rahne Otorepec je v večji meri usmerjena v individualno obravnavo, a ima pomemben delež tudi partnerska obravnava. Je terapija lahko uspešna pri ženskah z vaginizmom, ki pridejo brez partnerja oziroma ta ne želi sodelovati? »Seveda, saj ni ovir za samostojne vaje. V resnici mora večino dela opraviti sama, zlasti glede spreminjanja predstav o sebi in spolnosti. Najprej morava vzpostaviti zaupljiv odnos, v katerem ima ženska možnost zelo odkrito povedati intimna razmišljanja in predstave, strahove o spolnem odnosu. Za začetek mora spoznati lastno telo, kar pomeni opazovanje spolovila s pomočjo ogledala, poskuse samozadovoljevanja s pomočjo prstov ali z uporabo dilatatorjev različnih dimenzij, ki jih je žal mogoče kupiti le v tujini ali naročiti prek spleta. S temi vajami spozna, da je nožnica dovolj raztegljiva. Preden se jih loti, pa mora obvladati tehnike sproščanja. Ženska mora ugotoviti, na kakšen način ji penetracija najbolj ustreza, in se naučiti dejavne vloge v spolnosti.«

Za ženske v partnerski zvezi, ki se zdravijo zaradi vaginizma, velja, naj določeno obdobje ne skušajo imeti spolnih odnosov s penetracijo, pri čemer pa naj jim spolni partner z ljubkovanjem in nežnostjo pomaga spoznavati telo. »Za uspeh moramo prepoznati in ustrezno zdraviti tudi druge morebitne psihiatrične težave, kot sta depresija in anksioznost. Kadar je vzrok za vaginizem spolna zloraba, je potrebna dolgotrajna poglobljena psihoterapija, ki naj jo vodi izkušen terapevt.« Sicer pri psihiatrinji Ireni Rahne Otorepec ženska opravi – izmenično sama in s partnerjem – v povprečju pet do deset terapevtskih pogovorov. Doma je nujno izvajanje terapevtskih vaj. Pri zelo zavzetih in dejavnih parih se uspeh začne kazati po približno pol leta.

Vaginizem je slabo opredeljena težava

Zdaj veljavna mednarodna opredelitev vaginizma je »krč mišic medeničnega dna, ki obkrožajo nožnico, kar povzroči zaporo nožničnega vhoda. Vstop moškega spolnega uda je onemogočen ali zelo boleč.« Po priporočilih svetovnega seksološkega združenja bi bila ustreznejša opredelitev, da gre za vztrajajočo (perzistentno) ali ponavljajočo se težavo ženske pri nožničnem prodoru moškega spolnega uda, prsta ali kateregakoli drugega predmeta kljub temu, da si ona to želi. Prisotni so še: nehotno krčenje mišic medeničnega dna, izogibanje penetraciji ter vnaprej pričakovan strah pred bolečino.

Porušen partnerski odnos

Velikokrat pare k zdravniku pripelje porušen partnerski odnos, ki ga želijo na novo vzpostaviti. »Gre za pare, ki se imajo resnično radi in se dobro razumejo. Za partnerje žensk z vaginizmom so sicer v veliki meri značilne velika potrpežljivost, nežnost in skrb. V svoje partnerke ne silijo in jim želijo ustreči. Pogosto ob tem sami razvijejo spolno motnjo. Večina parov dejstvo, da ne morejo imeti spolnih odnosov s penetracijo, čuti kot hudo frustracijo, ki jih močno psihološko zaznamuje,« pojasnjuje Irena Rahne Otorepec.

Krč kot obramba

Asist. Gabrijela Simetinger, dr. med.: »Če si z nekom ne želiš imeti spolnega odnosa, se odpor lahko odrazi tudi fiziološko. Nekatere ženske, ki so nezadovoljne v partnerski zvezi in se tega mogoče ne zavedajo, se nenehno vračajo h ginekologom zaradi ponavljajočih se vnetij ali drugih težav. Vaginalni krč je lahko ‘obramba’ ženske.«

.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -