Novice in zanimivosti

januar 2010 december 2009 november 2009 oktober 2009 september 2009 avgust 2009 julij 2009 junij 2009 maj 2009 april 2009 marec 2009 februar 2009 januar 2009 december 2008 november 2008 oktober 2008 september 2008 avgust 2008 julij 2008 junij 2008 maj 2008 april 2008 marec 2008 februar 2008 januar 2008 december 2007 oktober 2007 september 2007 avgust 2007 julij 2007 junij 2007 maj 2007 april 2007 marec 2007 februar 2007 januar 2007 december 2006 november 2006 oktober 2006 september 2006 avgust 2006 julij 2006

Čim prej ugotoviti vzrok

Čeprav je kašelj pomemben del delovanja dihal, saj pomaga čistiti dihalne poti, pa je lahko, če traja predolgo, nadvse nadležen in utrujajoč. Kronični kašelj je tisti, ki traja dlje kot osem tednov pri odraslih in dlje kot štiri tedne pri otrocih, in je eden najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika. Najpogosteje je posledica treh dejavnikov: zatekanja nosnega izcedka v žrelo, astme in gastroezofagealnega refluksa. Zdravljenje takšnega kašlja je najuspešnejše, če zdravnik opravi preiskave, s katerimi potrdi ali izključi prisotnost omenjenih dejavnikov in jih zdravi hkrati. Astmo lahko razmeroma hitro potrdi z metaholinskim testom in merjenjem izdihanega dušikovega oksida, s pregledi pa lahko ugotovi, ali je vzrok kroničnega kašlja morda zatekanje želodčne kisline v požiralnik. Pravilna diagnoza in zdravljenje lahko bistveno izboljšata kakovost življenja bolnika in omejita število obiskov pri zdravniku.

 

Tudi s človeka na človeka

Britanska agencija za varovanje zdravja v strokovnem glasilu The Lancet opozarja na pomen upoštevanja strogih varnostnih ukrepov za preprečevanje širjenja tuberkuloze goveje živine s človeka na človeka. Čeprav so možnosti prenosa zelo majhne, je pozornost komisije vzbudilo šest primerov te bolezni med mladimi obiskovalci nekega nočnega kluba v angleškem mestu Birmingham – od šestih bolnikov je bil le eden v stiku z okuženo živino oziroma okuženim nepasteriziranim mlekom. Avtorji članka ugotavljajo, da so imeli štirje okuženi oslabljen imunski sistem zaradi okužbe s HIV, sladkorne bolezni ali čezmernega uživanje alkohola oziroma steroidov, razen tega pa naj bi okolje v nočnem klubu (veliko ljudi v majhnem in slabo zračenem prostoru, glasno govorjenje zaradi hrupa in kašljanje zaradi cigaretnega dima) omogočalo ugodne pogoje za širjenje kapljične okužbe, tudi povzročitelja goveje tuberkuloze, tj. bovino mikrobakterijo (M. bovis). Okužba s to baterijo pri ljudeh je bila razmeroma pogosta v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. V tem obdobju so v Veliki Britaniji ugotovili 50.000 novih primerov te bolezni, ki je vsako leto terjala 2500 človeških življenj. Širjenje povzročitelja je mogoče preprečiti s pasteriziranjem mleka in doslednim izvajanjem programov zatiranja povzročitelja pri goveji živini.

 

Materino mleko z dodatkom

V vsakem izdelku s prijetnim vonjem najdemo sintetične mošuse. Te umetne dišave dodajajo kremam za britje, šamponom, balzamom, mehčalcem perila, pralnim praškom, osvežilcem zraka in čistilom. Pred desetimi leti so v evropskih raziskavah mošuse odkrili celo v mleku doječih mater. Zaradi visoke strupenosti so omejili uporabo dušikovih mošusov, zlasti ksilen in keton mošusa, vendar so jih kmalu nadomestile policiklične mošusne spojine (HHCB in AHTN), ki so danes prisotne v skoraj vseh izdelkih za gospodinjstvo, kozmetiko in osebno higieno. Strupenost policikličnih mošusov pri ljudeh še ni dobro raziskana, raziskave na živalih pa kažejo, da te kemične snovi povečajo škodljiv vpliv drugih sestavin proizvoda. Dokazano je, da se z dojenjem prenašajo iz matere na otroka. Iz Združenih držav Amerike poročajo, da so v mleku doječih ameriških mater že odkrili sledi policikličnih mošusov, vendar njihovi učinki še niso pojasnjeni. Materam svetujejo, naj izbirajo izdelke z oznako 'brez dodanih dišav'.

 

Še vedno pod drobnogledom

Znanstveni odbor za potrošniške dobrine (SCCP), ki Evropski komisiji svetuje pri ocenjevanju ustreznosti posameznih proizvodov za zdravje potrošnika, je objavil poročilo, v katerem ponovno opozarja, da prisotnost snovi v barvah za lase povzroča občutljivost kože in alergijske odzive pri uporabnikih. Da bi ugotovili vse posledice uporabe barv za lase za zdravje potrošnikov, je treba po mnenju članov odbora natančno preučiti kemijske lastnosti snovi v barvah za lase. Raziskati je treba tudi, kakšna je pogostnost uporabe barv za lase, uporabljene količine, odstotek potencialno ogroženega prebivalstva in podobno. Evropska komisija je že leta 2003 sprejela sklep, da se izdela pozitivna lista kemikalij v barvah za lase, ki so varne za zdravje uporabnikov. Takrat so proizvajalci dobili nalogo, da zagotovijo varnost sestavin, ki jih uporabljajo. Komisija je zahtevala, da dostavijo znanstvene dokaze, s katerimi ugotavljajo varnost svojih izdelkov. Za zadnje poročilo je komisija analizirala in ocenila 46 sestavin barv za lase. V poročilu navaja, da jih 10 zelo močno draži kožo, 13 močno ter štiri zmerno. Ker so barve za lase med najbolj priljubljenimi kozmetičnimi proizvodi v Evropi, povprečna starost prve uporabe je komaj 16 let, bo Evropska komisija podaljšala postopek ocenjevanja ustreznosti posameznih barv za lase za uporabo v Evropski uniji ter podrobneje analizirala razširjenost uporabe barv za lase med prebivalstvom.

 

Zdravilni koktajl

Da, sveže jagode so zdrave, z dodatkom alkohola pa postanejo prava antioksidantna bomba, trdijo tajski in ameriški raziskovalci. Med raziskovanjem načinov, kako jagode med skladiščenjem ohraniti čim bolj sveže, so ugotovili, da se je po obdelavi z alkoholom v sadežih močno povečala vsebnost polifenolov in antocianinov, antioksidantov, ki so preprečili delovanje prostih radikalov. Zakaj torej ne bi poskusili jagod zmešati z belim rumom ali penečim vinom in si privoščiti zdravilni koktajl?!

 

 

Nadomestno gorivo za možgane

Laktata (soli mlečne kisline) se drži slab sloves. Za športnike pomeni pravo pogubo, saj povzroča krčenje mišic, utrujenost in slepo ulico v procesu proizvodnje energije. Vendar se po mnenju nevroznanstvenikov v tem presnovku skriva velika zmožnost: laktat bi lahko neposredno po poškodbi možganov nadomestil glukozo in predstavljal nadomestno 'gorivo' za možgane. Dosedanje raziskave so že dokazale, da možgani v prvih 12 do 48 urah po travmatski poškodbi uporabijo bistveno več laktata kot običajno, raziskovalna skupina s kalifornijske univerze UCLA pa se je odločila raziskati, zakaj možgani potrebujejo laktat oziroma ali je namenjen popravi poškodbe. Predvidevajo, da poškodovani možgani ne morejo uporabiti glukoze, saj je ta preusmerjena drugam, poleg tega pa je potrebnih kar 10 encimskih korakov, preden se iz glukoze ustvari energija – pri laktozi je ta proces bistveno krajši. Svojo hipotezo bodo poskušali v naslednjih dveh letih dokazati na 20 do 30 osebah s poškodbami možganov, za kar bodo potrebovali posebno dovoljenje svojcev. Če bo raziskava potrdila njihova predvidevanja, bo treba razmisliti o smiselnosti uporabe standardne raztopine glukoze, ki jo za zdaj prejemajo poškodovanci na oddelkih za intenzivno nego.

 

Od popravila več škode kot koristi

Osebe s Huntingtonovo boleznijo imajo gen, imenovan huntington, ki ima dodaten odsek s ponavljajočim se zaporedjem podenot. Če je ta odsek predolg, proizvaja gen okvarjeno beljakovino, ki uničuje možganske celice. Znanstveniki si že dolgo prizadevajo pojasniti, zakaj pride do napake pri podvojevanju dezoksiribonukleinske (DNK) kisline šele pozneje v življenju. V najnovejših raziskavah so odkrili, da se dodatni odsek z leti najverjetneje podaljšuje v nedeljivih celicah, kot so nevroni. Podaljšanje naj bi bilo posledica prizadevanja celic, da odstranijo oksidacijske okvare, ki so jih povzročili stranski proizvodi vdihanega kisika. Posebni 'servisni' encim te okvare sprva obvladuje, sčasoma pa postanejo preštevilne. Ko so v poskusih laboratorijskim mišim encim odstranili, so oksidacijske spremembe v DNK ostale nedotaknjene, sporni odsek gena pa se ni podaljšal. To odkritje opozarja na dejstvo, da lahko encim povzroča več škode kot koristi: kljub temu, da z odstranjevanjem oksidacijskih sprememb opravlja 'dobro delo', povzroči usodno Huntingtonovo bolezen. Huntingtonova bolezen je dedno, neozdravljivo nevrodegenerativno obolenje. Za razliko od drugih dednih bolezni se njeni znaki pokažejo šele v srednji odrasli dobi, nato pa nezadržno napreduje.

 

Potreba ali znanstvena fantastika?

Načrti biokemikov z univerze v Buckinghamu, da bi mlečnim formulam za dojenčke dodali hormon leptin, ki bi pozneje v življenju otrok zaviral pretirano lakoto in tako preprečeval debelost, so v strokovni javnosti naleteli na burne kritike. Nekateri strokovnjaki so jih označili za divje optimistično znanstveno fantastiko. Dojenčki, hranjeni z mlečnimi pripravki, hitreje pridobivajo na telesni teži kot dojeni otroci – ti imajo kot odrasli tudi manjše tveganje, da bodo debeli. V laboratorijih buckinghamske univerze je skupina raziskovalcev že opravila poskuse z leptinom na brejih podganah: njihovi potomci so kljub temu, da so jih hranili z mastno in kalorično bogato hrano, ostali vitki. Skupina zdaj preučuje možnosti dodajanja leptina, ki sicer nastaja v možganih, mlečnim formulam za dojenčke in drugim živilom. "Mleku zgolj dodamo nekaj, kar je bilo v njem prvotno že v osnovi. Materino mleko vsebuje leptin, mlečne formule pa ne," pojasnjujejo raziskovalci. Kritiki so zaskrbljeni, saj dosedanje raziskave učinka leptina na človeški tek niso prinesle želenih rezultatov. Večina ljudi, tudi debelih, ima dovolj leptina, pravo pomanjkanje je redko. Skrbi pa jih tudi, da bi zamisel o spreminjanju razvoja možganov z dodajanjem hormona testirali prav na otrocih.

 

Nezdravo za pljuča

Ljubitelji prekajenega mesa in mesnih izdelkov z njimi zaužijejo tudi veliko nitritov, ki so dodani kot konzervansi, za ohranjanje barve in preprečevanje okužb z mikroorganizmi. Neka obsežna ameriška raziskava je pri osebah, ki so pogosto uživale prekajeno meso, in ob upoštevanju drugih dejavnikov tveganja ugotovila slabše delovanje spodnjih dihal ter povečano tveganje za pojav emfizema in kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB).

 

Krivi so tudi onesnaževalci

Čeprav za glavni vzrok sladkorne bolezni še vedno velja debelost, vse kaže, da se bo to uveljavljeno prepričanje kmalu postavilo na glavo. Vse več je namreč dokazov, da organski onesnaževalci, nakopičeni v telesnem maščevju, pomembno prispevajo k vse pogostejšem obolevanju za sladkorno boleznijo tipa 2. Sintetične kemijske snovi, kot so pesticidi in poliklorirani bifenili (PCB-ji), ki so jih v preteklosti uporabljali kot hladilna sredstva v električni opremi, so v razvitem svetu že nekaj časa prepovedane, vendar so ostale v prehranjevalni verigi. Raziskave so potrdile, da imajo osebe z visokimi vsebnostmi šestih različnih organskih onesnaževalcev veliko več možnosti, da zbolijo za sladkorno boleznijo kot tiste z nižjimi vrednostmi. Dokazale so tudi povezavo med nekaterimi pesticidi, PCB-ji in odpornostjo na inzulin pri zdravih osebah. Odpornost na inzulin, ki velja za znanilca sladkorne bolezni, je bila v raziskavah zelo pogosta pri debelih osebah z izmerjenimi visokimi vrednostmi onesnaževalcev, pri debelih osebah brez prisotnosti onesnaževalcev pa te povezave niso odkrili. Iz tega so sklepali, da ključni dejavnik sladkorne bolezni ni sama debelost, temveč organski onesnaževalci v maščobnem tkivu. Natančen mehanizem, s katerim naj bi onesnaževalci povzročali sladkorno bolezen, za zdaj še ostaja skrivnost.