Novice in zanimivosti

januar 2010 december 2009 november 2009 oktober 2009 september 2009 avgust 2009 julij 2009 junij 2009 maj 2009 april 2009 marec 2009 februar 2009 januar 2009 december 2008 november 2008 oktober 2008 september 2008 avgust 2008 julij 2008 junij 2008 maj 2008 april 2008 marec 2008 februar 2008 januar 2008 december 2007 oktober 2007 september 2007 avgust 2007 julij 2007 junij 2007 maj 2007 april 2007 marec 2007 februar 2007 januar 2007 december 2006 november 2006 oktober 2006 september 2006 avgust 2006 julij 2006

Ustne vodice delujejo

Neprijeten ustni zadah, ki je največkrat posledica slabe ustne higiene, pogosto poskušamo odstraniti z izpiranjem ustne votline z ustno vodico. Najprimernejše so antiseptične ustne vode in tiste, ki so namenjene preprečevanju zobne gnilobe. Mednarodna skupina strokovnjakov je preverjala kakovost teh izdelkov ter učinkovitost njihove uporabe v petih študijah, ki so jih izvedli v Izraelu, Španiji, na Tajskem in Nizozemskem. Udeleženci so imeli po lastni oceni halitozo (kroničen zadah v ustih), sicer pa so bili zdravi. Ustni zadah so preverjali zjutraj po prvi uporabi ustne vodice. Testiranje je trajalo 15 dni. Preizkušeni izdelki so se izkazali kot učinkoviti. Ustna vodica z izvlečki zdravilne rastline garcinije na primer je v primerjavi s placebom zmanjšala na začetku izmerjeno stopnjo ustnega zadaha za približno 60 odstotkov. Protibakterijsko delovanje so potrdili tudi pri izdelkih z vsebnostjo klorheksidina, čeprav je uporaba le-teh povezana z nekaterimi stranskimi učinki, na primer obarvanjem zob ali jezika in spremembo okusa. Slab zadah so učinkovito omilile tudi ustne vode, ki so vsebovale klorov dioksid in cink. Večina testiranih izdelkov je bila na voljo v prosti prodaji brez recepta, izjema so bile ustne vode z vsebnostjo klorheksidina.

 

Zmotijo spomin?

Pri približno dveh tretjinah otrok z motnjami dihanja med spanjem (smrčanjem ali obstruktivno nočno apnejo) lahko opazimo tudi določeno stopnjo popuščanja kognitivnih sposobnosti, na primer spomina ali koncentracije. Povezava med spanjem, dihanjem in možganskim delovanjem je zelo zapletena in znanstvenikom za zdaj še ni uspelo ugotoviti, do kakšne mere je resnost kognitivnega popuščanja vzročno odvisna od resnosti motenj dihanja med spanjem. Raziskave so dale namreč presenetljiva odkritja. Pri otrocih, ki med spanjem smrčijo, so po pričakovanjih izmerili nižje koncentracije kisika v možganih. Pri otrocih z nočno apnejo, ki velja za hujšo obliko motenj dihanja kot smrčanje, pa so bile koncentracije kisika večje, celo v primerjavi z otroki brez tovrstnih težav dihanja. To nepričakovano odkritje so pripisali dejstvu, da nočna apneja poviša krvni tlak, smrčanje pa ne. Kot kaže, je treba pri ugotavljanju povezave med motnjami dihanja med spanjem in kognitivnimi motnjami upoštevati tudi srčno-žilne dejavnike.

 

Igrala so lahko nevarna

Čeprav igra na otroških igriščih pomembno prispeva k otrokovemu psihosocialnemu in telesnemu razvoju ter je hkrati pomemben dejavnik v boju proti debelosti, je pogosto povezana z določeno mero tveganja in poškodbami. V ameriški zvezni državi Ohio so izvedli zanimivo raziskavo o poškodbah, povezanih z uporabo igral na otroških igriščih, ki je trajala 10 let. Ugotovili so, da se je v tem obdobju na oddelkih nujne medicinske pomoči v Združenih državah Amerike zaradi tovrstnih poškodb zdravilo 213.000 otrok. Število poškodb je ostajalo v vseh desetih letih približno enako. Zastarela, nevzdrževana in nevarna igrala so bila v največji meri vzrok poškodb zgornjih okončin (45 odstotkov) in glave (15 odstotkov). Dečki in deklice so se poškodovali enako pogosto. Največ poškodb so opazili v starostni skupini pet do 12 let, najpogostejše vrste poškodb pa so bili zlomi (35 odstotkov), modrice in odrgnine (20 odstotkov), ureznine (20 odstotkov) ter izvini in izpahi (11 odstotkov). Poškodbe so se najpogosteje zgodile na plezalih (36 odstotkov), gugalnicah (30 odstotkov) in toboganih (20 odstotkov). Stanje otroških igrišč v Sloveniji je z vidika varnosti, uporabnosti in udobnosti ocenila Zveza za šport otrok in mladine skupaj s Fakulteto za šport. Analizirali so 901 igralo na 128 igriščih. Povprečna ocena je po postavljenih merilih znašala 57,6 točk od 100 možnih.

 

Varuje tudi med kapjo

Za ginko že dolgo velja, da njegovi izvlečki izboljšujejo prekrvljenost in oskrbo možganov s kisikom, zato so priljubljeno naravno sredstvo za preprečevanje izgube spomina. Najnovejša dognanja pa listi zdravilnih učinkov dodajajo še enega: izvleček iz listov drevesa ginko je pri testnih miših učinkovito preprečil ali omilil poškodbo možganskih celic med možgansko kapjo, ki je ne le posledica pomanjkanja oskrbe s kisikom, temveč tudi prisotnosti toksičnih prostih radikalov. Živalim so sedem dni pred umetno spodbujeno kapjo začeli dodajati po 100 miligramov izvlečka ginka na kilogram telesne mase. Po kratkotrajni blokadi arterije na eni strani možganov so raziskovalci preverili stopnjo nevrološke okvare. Izkazalo se je, da so imele miši, ki so prejemale izvleček ginka, 50,9 odstotka manjšo nevrološko disfunkcijo, prizadet pa je bil tudi 48,2 odstotka manjši predel možganov kot pri živalih, ki niso prejemale ginka. Ginko biloba je najstarejša še živeča drevesna vrsta na svetu. Zraste lahko do 35 metrov visoko in v premer doseže tri do štiri metre. Izvira iz Kitajske. Danes ga gojijo predvsem kot okrasno rastlino v Avstraliji, jugovzhodni Aziji, Evropi in Severni Ameriki. Ima sivo lubje in značilne pahljačaste liste.

 

Virus je razsajal že leta 1900

Genetska analiza dveh najstarejših znanih ohranjenih vzorcev virusa HIV iz let 1959 in 1960 (tega so pred kratkim odkrili po naključju) je raziskovalce pripeljala do spoznanja, da je virus, ki povzroča AIDS, prisoten pri ljudeh že več kot stoletje. Najzgodnejši pojavi okužb naj bi segali v leto 1900, kar je 30 let prej, kot so izračunale prejšnje analize. Na tako zgoden izvor virusa sklepajo na temelju hitrosti mutacij pri virusu HIV. Obe najstarejši znani ohranjeni različici virusa HIV se po ugotovitvah analize med seboj tako razlikujeta, da sta se najverjetneje že pred desetletji ločili od izvornega debla. Ob primerjavi starih sevov s sodobnimi so zamejili najzgodnejše pojave pri ljudeh v obdobje med leta 1884 in 1924. Vodja raziskave, razvojni biolog Michael Worobey, je pojasnil, da je do izbruha epidemije HIV najverjetneje prišlo okrog leta 1900, ko so se v osrednji Afriki pojavila naselja z gosto poselitvijo. HIV naj bi bil po njegovem prepričanju spremenjeni virus SIV, ki napada šimpanze, na človeka pa naj bi prešel z uživanjem opičjega mesa.

 

 

Prizadeti se vidijo drugače

Socialna fobija je anksiozna motnja, za katero je značilen pretiran strah pred drugimi ljudmi ter strah pred kritičnim vrednotenjem okolice. Bolnik se počuti nesposobnega obvladovanja socialnih situacij, zato se jih izogiba in se odmika od drugih ljudi. Da se bolniki s socialno fobijo na negativne opombe o njih samih odzivajo drugače kot posamezniki brez te motnje, je mogoče ugotoviti z magnetnoresonančnim slikanjem možganov. Poskus so opravili na skupini 17 posameznikov z nezdravljeno anksiozno motnjo in na 17 zdravih predstavnikih kontrolne skupine. Ko so bolniki prebirali negativne izjave o njih samih, se je na posnetku prikazal povečan pretok krvi v medianem prefrontalnem korteksu in amigdali, torej v predelih možganov, povezanih s strahom, čustvi, odzivom na stres in oblikovanjem samopodobe. Pri kontrolni skupini povečanega pretoka ni bilo zaznati. Kadar so bolniki prebirali negativne izjave o drugih ljudeh, pa slikovna preiskava ni pokazala nobenih sprememb v možganski dejavnosti. Socialna fobija je najpogostejša anksiozna motnja in prizadene približno 13 odstotkov prebivalstva. Povezana je z zelo velikim tveganjem za pojav depresije, alkohola in drog ter s samomorilnostjo.

 

S hipnozo nad navale vročine

Kar 85 odstotkov žensk v obdobju približevanja menopavzi doživlja nadležne navale vročine. Nekatere si pomagajo z nadomestnim hormonskim zdravljenjem, druge raje posegajo po naravnih sredstvih in metodah. Med slednjimi je tudi sproščanje s pomočjo hipnoze. To je potrdila raziskava na skupini 26 žensk, ki so prebolele raka dojk. 68 odstotkov jih je poročalo o manjši pogostnosti in intenzivnosti navalov vročine, manj pogosti so bili tudi nespečnost, depresija in občutki tesnobe. Ženske po prebolelem raku dojk so izbrali zato, ker zaradi zdravil, ki jih prejemajo za preprečevanje ponovitve bolezni, pogosto doživijo menopavzo praktično čez noč. Hormonsko zdravljenje za lajšanje težav pri njih ni primerno, saj poveča tveganje za ponoven pojav raka dojk, zato so najprimernejše alternativne metode. Raziskovalci že načrtujejo obsežnejšo raziskavo, ki bo trajala pet let. Zajela bo 180 žensk, ki so v menopavzo stopile na naraven način. Deležne bodo petih 45-minutnih seans sproščanja s pomočjo hipnoze, naučili pa jih bodo tudi tehnik samohipnoze.

 

Medeno zdravljenje

Uporaba medu kot sredstva za celjenje poškodb sega daleč v zgodovino. Omenjajo jo starodavni egipčanski, grški, kitajski in ajurvedski spisi. V med namočene povoje so za oskrbo ran uporabljali vse do 2. svetovne vojne, ko so se pojavili topični antibiotiki. Učinkovitost medu je zdaj tudi uradno potrjena. S to sladko dobroto namazana opeklina naj bi se po ugotovitvah znanstvenikov v nekaterih primerih zacelila tudi do štiri dni hitreje kot sicer. Med potegne vlago iz celic in vsebuje vodikov peroksid – obe lastnosti pomagata uničevati škodljive bakterije. V raziskavah so za zdaj potrdili zgolj blagodejni učinek medu na celjenje opeklin, ne pa tudi akutnih ran, kot so ureznine, raztrganine, venske razjede na nogah ali manj zapletene rane po kirurškem posegu.

 

Se obetajo novi?

Učinkovitost antibiotikov je v zadnjem desetletju zaradi vse večje odpornosti bakterij dramatično upadla, kar je povzročilo pravo krizo javnega zdravja v svetovnem merilu. Raziskovalci pospešeno iščejo nove mehanizme delovanja teh zdravil. O pomembnem odkritju poročajo z univerze Virginia. Skupini raziskovalcev pod vodstvom profesorja molekularne fiziologije in biofizike, dr. Johna H. Bushwellerja, je prvič v zgodovini uspelo s pomočjo nuklearne magnetno-resonančne spektroskopije razvozlati kodo, s katero je mogoče določiti strukturo encima DsbB. Gre za enega od mnogih sestavnih delov celične ovojnice, ki predstavljajo približno eno tretjino kateregakoli genoma v človeškem telesu in so tarčno mesto več kot polovice vseh zdravil, ki so trenutno v uporabi. To izjemno odkritje je po mnenju dr. Bushwellerja izvrstno izhodišče za razvoj novega razreda antibiotikov, ki bodo imeli povsem drugačen mehanizem delovanja kot obstoječi.

 

Fruktoza ogroža zdravo telesno težo

Uživanje prevelikih količin fruktoze lahko povzroči odpornost na leptin, stanje, ki v kombinaciji z mastno in visokokalorično hrano zlahka vodi v debelost. To je pokazala najnovejša raziskava na živalih. Da se neodzivnost telesa na leptin kaže z naglim porastom telesne teže, so sicer potrdile že številne predhodne raziskave, prvič pa je bilo dokazano, da lahko odpornost na ta hormon povzroči fruktoza. Fruktoza je sadni sladkor, ki ga sicer najdemo v sadju, dodajajo pa ga tudi številnim sodobnim živilom in pijačam. V nekaterih izdelkih je je tudi več kot 50 odstotkov. Prisotnost visokih ravni tega sladkorja spremeni način delovanja leptina – hormona, ki pomaga vzdrževati ravnovesje med vnosom hrane in porabo energije. Ker leptin ne doseže možganov, ti telesu ne pošljejo opozorila, naj preneha jesti. Odpornost na leptin se je pri testnih živalih pojavila neopazno, brez kakršnihkoli opozorilnih znamenj. Če se želite izogniti tveganju nenadnega pridobivanja kilogramov, raje uživajte živila z nizko vsebnostjo fruktoze. Uživanje samega sadja ne pomeni tveganja.