Putika ali protin, nekdaj znana kot bolezen kraljev, danes kot bolezen revnih, starejših, moških … Putike se držijo mnoga imena in oznake, a to nikakor ne pomeni, da je rezervirana le za naštete skupine. Koga vse lahko doleti? Kako jo prepoznati? Kako si pomagati?
Putiki oziroma protinu pravimo tudi urični artritis. Je presnovna bolezen, ki jo prištevamo v skupino revmatičnih bolezni, kaže se lahko v različnih oblikah, povzroči pa jo čezmerna količina sečne kisline v krvi, tkivih in urinu. Putika je vse pogostejša, statistični podatki sicer niso točno izmerljivi, ocenjuje pa se, da na 100.000 prebivalcev zboli med 20 in 35 ljudi. Daleč največkrat prizadene spolno zrele moške, pri ženskah je redka, če nastopi, pa se to praviloma zgodi šele po menopavzi. Zdravniki ocenjujejo, da v Sloveniji vsako leto prvi akutni napad protina oziroma putike doživi okoli 700 ljudi.
Kako se putika pojavi?
Putiko povzroči nabiranje odvečne sečne kisline v telesu, kar vpliva na nalaganje iglastih uratnih kristalov v sklepih. Do tega pride zaradi povečane proizvodnje sečne kisline ali pa zaradi slabšega delovanja ledvic, ki jim iz telesa ne uspe odstraniti dovolj sečne kisline.
Sečna kislina je organska snov in je pravzaprav končni produkt razgradnje purinov. Iz telesa se izloči predvsem z urinom in skozi ledvice, v manjši meri pa tudi z blatom. V normalnih količinah deluje kot antioksidant in ščiti krvne žile, normalne vrednosti pa znašajo med 2,4 in 6,0 mg na 100 ml za ženske ter med 3,4 in 7,0 mg na 100 ml za moške. Če je raven sečne kisline dalj časa povišana, se netopne soli sečne kisline začnejo odlagati v sklepih (putika) in sečilih (ledvični kamni).
Pri putiki se pojavi vnetje, zaradi katerega sklepi otečejo, prisotna je huda bolečina, koža je topla na dotik in pordela. Sčasoma se lahko razvije kronična oblika, pri kateri se pod kožo tvorijo tofi, boleči večji skupki kristalov sečne kisline, ki belo odsevajo skozi kožo in povzročijo slabšo gibljivost sklepov. Povišana raven sečne kisline poveča tudi tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni.
Na povišano raven sečne kisline v telesu lahko vplivajo različni dejavniki, kot so težave z ledvicami, čezmerno pitje alkohola (še posebno piva), (pre)pogosto uživanje s purini bogate hrane, čezmerno uživanje sladke hrane in pijače z visoko vsebnostjo fruktoze, jemanje nekaterih zdravil (npr. aspirin, nekateri diuretiki, nekateri imunosupresivi …), odpornost proti inzulinu, debelost … Kriva je lahko tudi genetika. Putika se pogosto prepleta s povišanim krvnim tlakom, srčnimi in ledvičnimi boleznimi.
Na povišano raven sečne kisline lahko vplivajo različni dejavniki:
- čezmerno uživanje alkohola,
- prehrana z visoko vsebnostjo purinov,
- debelost,
- povišan krvni tlak,
- težave z ledvicami,
- jemanje nekaterih zdravil (npr. diuretikov),
- odpornost proti inzulinu,
- genetika.
Kako je s simptomi putike?
Zaradi vnetja, ki ga povzroča putika oziroma nalaganje uričnih kristalov v sklepnih hrustancih, sklepni ovojnici in obsklepnih tkivih, sklepi otečejo, nastopi (pogosto nenadna) huda bolečina, koža nad sklepom je topla na dotik in pordela, zaradi otekline in bolečine pa je zmanjšana tudi gibljivost sklepa. Običajno se začne z intenzivnimi epizodami bolečih oteklin v posameznem sklepu, najpogosteje na nožnem palcu, lahko pa se vnetje pojavi tudi na katerem koli drugem sklepu, na primer gležnju, nartu, kolenu, zapestju, komolcu, na sklepih prstov na rokah … Zelo pogosto se napadi protina začnejo ponoči, lahko pa jih spremljata tudi povišana telesna temperatura in mrzlica.
Akutnim napadom, ki običajno trajajo od tri do deset dni, v redkejših primerih pa vse do nekaj tednov, običajno sledijo obdobja brez simptomov. Napad putike se običajno umiri sam od sebe, vendar ga je s pravočasnim ukrepanjem možno ublažiti in tudi skrajšati. Po napadu je nujno v življenje vnesti bolj zdrave spremembe oz. začeti zdravljenje, sicer lahko akutni napadi postanejo vse pogostejši, putika pa lahko postane kronična in povzroči tudi trajnejše poškodbe sklepov. Če bolezen ni zdravljena, so obdobja brez simptomov vse krajša, vnetje pa se lahko razširi tudi na sosednje sklepe ali tetive.
Kako umiriti napad?
Ko nastopi napad putike, je obvezen počitek, saj huda bolečina omejuje gibanje in že počasna hoja lahko postane mučno opravilo. Med počitkom je prizadeto mesto priporočljivo dvigniti – če se napad začne na nožnem palcu, dvignemo prizadeto stopalo. Oteklino se lahko hladi z ledenim obkladkom, vendar ne predolgo, da ne bi nastale ozebline. Na razbolelo stopalo se ne sme obuvati čevljev niti nogavic, bolečina bo že ob dotiku z rjuho huda.
Postavitev diagnoze
Pravilna diagnoza je ključnega pomena, a jo je nemalokrat tudi težko postaviti, saj lahko simptomi kažejo na nekatere druge vrste artritisa. Prvi korak proti diagnozi je zagotovo anamneza, torej pogovor z zdravnikom. Sledita pregled otečenega sklepa, odvzem krvi in urina za laboratorijske preiskave. Pomembno je vedeti, da četudi je raven sečne kisline v telesu pomembna, je včasih lahko tudi zavajajoča. Ravni so lahko za kratek čas normalne ali med napadi protina celo nizke. Raven sečne kisline je obenem lahko povišana tudi pri ljudeh, ki (še) nimajo putike.
Najbolj zanesljiva je punkcija prizadetega sklepa, pri čemer zdravnik z iglo odvzame nekaj sklepne tekočine, zatem pa se s pomočjo mikroskopa preveri vsebnost uričnih kristalov. Brez dokaza o prisotnosti kristalov je zanesljivost diagnoze manjša.
Putika nastopi v štirih fazah oz. obdobjih
Potek putike lahko razvrstimo v štiri zaporedna obdobja. V prvo, ki lahko brez kakršnih koli težav traja tudi več kot 20 let, sodi povišana raven sečne kisline v krvi, drugih simptomov ni. Obdobje se konča s prvim akutnim napadom putike, ki začne drugo obdobje – obdobje akutnega protina. V skoraj več kot treh četrtinah primerov že v prvem letu sledi drugi napad, tej fazi pravimo intervalni protin. Napadi se lahko ponavljajo iz meseca v mesec in iz leta v leto.
Pogostejši ko so, hujši so. Pozneje lahko prizadenejo več sklepov naenkrat, trajajo dalj časa, razvije pa se lahko zadnja faza – kronična oblika bolezni s pojavom tofov, ki so ves čas prisotni v tkivu, pod kožo sklepov, večkrat tudi na uhlju. Zadnja faza je zelo nevarna, saj lahko privede do odpovedi ledvic, infarkta, propada sklepov … Ravno zaradi tega je izjemno pomembno, da že ob prvih težavah uvedemo bolj zdrave navade.
Zdravljenje
Običajno putiko obravnava splošni oziroma družinski zdravnik, razen seveda v primeru zapletov. Takoj po prvem napadu je priporočljivo začeti dieto brez purinov, izjemno pomembni pa so tudi vzdrževanje zdrave telesne teže s prehrano in rednim gibanjem, prenehanje kajenja in izogibanje alkoholu. Pri akutnem napadu lahko zdravnik predpiše protibolečinska zdravila, ki obenem ublažijo vnetje. Zdravljenje z zdravili za zniževanje serumske ravni sečne kisline se začne šele po umiritvi drugega ali tretjega napada. Pomembno je, da se sočasno zdravijo tudi pridružena zdravstvena stanja, kot so povišan krvni tlak, povišan holesterol, sladkorna bolezen itd.
Najpomembnejša je prehrana!
Najpomembneje je, da že po prvem napadu bolnik prilagodi svojo prehrano. Izogibati se je treba hrani, bogati s purini. Nekatera živila, v katerih jih najdemo največ, so telečje in goveje meso, svinjina, mesni izdelki, surov kvas, školjke, leča, postrv, inčuni, raki, losos … Ker je obenem nujno, da poskrbimo za boljše delovanje ledvic, katerih naloga je izločanje sečne kisline, moramo znatno zmanjšati uživanje alkohola, pravega čaja, kave in kakava. Na dan je treba zaužiti vsaj dva litra vode, priporočljivi pa so tudi zeliščni čaji in sveže stisnjeni zelenjavni in sadni sokovi.
Priporoča se uživanje veliko sveže zelenjave (nekatero, npr. beluše, stročnice, špinačo, cvetačo, čebulo itd., je bolje uživati zgolj občasno), privoščimo si lahko veliko sadja (le malce manj marelic, grozdja in breskev), odlična izbira so kalčki alfalfa, od začimb in zelišč pa bosta dobro deli kurkuma in kopriva. Maščobe na potek bolezni sicer ne vplivajo, vendar pa vseeno izberimo kakovostna olja. Tako sladkor kot sol uporabljajmo zelo zmerno.
Putiko je možno obvladovati z zdravim življenjskim slogom, ki je tudi najboljša preventiva. Pomembno je torej, da se prehranjujemo zdravo, kar se da omejimo živila z večjo vsebnostjo purinov, se redno gibamo, ne uživamo alkohola – še posebno se izogibamo pivu … Poskrbimo tudi za nemoteno delovanje prebave in za zdrav črevesni mikrobiom.
PREPOVEDANA ŽIVILA:
- s purini bogata hrana, to sta predvsem hrana živalskega izvora in morska hrana (divjačina, drobovina, jetra, možgani, školjke, sardele …),
- surov kvas,
- leča,
- alkoholne pijače (predvsem pivo),
- prava kava.
V ZELO OMEJENIH KOLIČINAH:
- preostale vrste mesa,
- špinača, grah, cvetača, ohrovt, fižol, gobe,
- marelice, breskve, grozdje, rabarbara,
- otrobi in ovseni kosmiči,
- kava, pravi čaj in kakav.
DOVOLJENA HRANA:
- veliko zelenjave (razen zgoraj naštete),
- veliko sadja (razen zgoraj naštetega),
- mleko in mlečni izdelki,
- kalčki alfalfa,
- polnovredne testenine, riž.
Pijte veliko vode, lahko tudi sveže iztisnjenih sadnih in zelenjavnih sokov – s tem boste pospešili izločanje sečne kisline. Prenehajte kaditi in v dnevno rutino vključite redno telovadbo.
ZDRAVNICA ODGOVARJA
Zdravnica: Marija Munda, dr. med., spec. spl. med.
Zakaj bolezen putika prizadene večinoma moške? S čim je to povezano?
Prav znanstveno raziskano to ni, se pa nekako predvideva, da se moški bolj nezdravo prehranjujejo. Ker putika je bolezen nekih proteinskih ekscesov, moški pa so običajno bolj mesojedi.
Se ljudem s putiko priporoča jemanje kakšnih prehranskih dodatkov?
Ne, kvečjemu se jim iz načina prehranjevanja kaj odvzame, dodaja pa raje ne.
Težave velikokrat nastopijo čez noč – ali to pomeni, da jih ni mogoče predvideti? Ni nobenih opozorilnih znakov?
Opozorilnih znakov običajno ni. Putika je kronična bolezen, ampak ljudje odreagirajo samo ob napadih, ker so ti res zelo boleči. Napada ni mogoče predvideti, je pa pričakovan – pri ljudeh, ki so ga enkrat že imeli. Ob kakšnem takem ekscesu se lahko pričakuje, da se bo ponovil, predvideti se ga pa ne da.
Kateri so najpogostejši možni zapleti?
Najpogostejši zaplet je artritis s tofi. Ti so lahko zelo neprijetni in so zagotovo največji zaplet. Včasih jih je treba tudi kirurško obdelati. Z zdravljenjem se zaplet da preprečiti, saj je nastanek tofov pravzaprav nezdravljena putika.
