Avstralija se je 13. julija v sydneyjski operni hiši poslovila od patologa in raziskovalca raka Richarda Scolyerja. Umrl je 7. junija 2026 pri 59 letih, tri leta po diagnozi glioblastoma. Ko je izvedel, da ima enega najagresivnejših možganskih tumorjev, je sprejel zdravljenje, kakršnega pred njim ni prejel še noben bolnik.
Ključni poudarki:
- Scolyer je umrl 7. junija 2026 pri 59 letih, tri leta po diagnozi agresivnega glioblastoma.
- Kot prvi je pred operacijo glioblastoma prejel kombinacijo treh zaviralcev imunskih kontrolnih točk.
- Njegov primer je pokazal močno aktivacijo imunskih celic, ne pa dokazal, da zdravljenje podaljšuje življenje.
Specialist za melanom je postal bolnik z možganskim tumorjem
Richard Scolyer je bil eden vodilnih svetovnih patologov za melanom, torej zdravnik, ki je s pregledovanjem tkiva pod mikroskopom, molekularnimi preiskavami in razvrščanjem tumorjev pomagal določiti diagnozo ter nadaljnje zdravljenje.
Kot dolgoletni sodelavec in sodirektor avstralskega Inštituta za melanom je sodeloval pri razvoju mednarodnih diagnostičnih meril, kliničnih smernic in raziskav, ki so močno spremenile izid napredovalega melanoma. Z onkologinjo Georgino Long sta raziskovala predvsem uporabo imunoterapije pred operacijo, ko je tumor še prisoten in lahko imunskemu sistemu ponudi več tarč.
Leta 2024 sta bila skupaj razglašena za Avstralca leta. Priznanje sta prejela za prispevek k diagnostiki in zdravljenju melanoma, pri katerem so zaviralci imunskih kontrolnih točk nekaterim bolnikom z razširjeno boleznijo omogočili dolgotrajno preživetje.
Scolyerjeva vloga pri melanomu ni bila le v razvoju zdravil. Njegovo delo na področju patologije je pripomoglo k natančnejšemu razlikovanju nevarnih melanomov od manj tveganih sprememb ter k bolj zanesljivemu določanju stadija bolezni.
Prvi znak glioblastoma je bil epileptični napad
Scolyer je maja 2023 med potovanjem doživel prvi generalizirani epileptični napad. Preiskave so pokazale tumor v levem senčnem režnju, biopsija pa je potrdila glioblastom brez mutacije IDH, četrte stopnje po razvrstitvi Svetovne zdravstvene organizacije.
Glioblastom je najagresivnejša oblika difuznega glioma pri odraslih. Ne raste kot jasno omejena krogla, temveč se njegove celice širijo med zdravo možgansko tkivo. Kirurg zato praviloma ne more odstraniti vseh rakavih celic, ne da bi poškodoval področja, odgovorna za govor, gibanje, spomin ali druge pomembne funkcije.
Tumor je imel tudi nemetiliran promotor gena MGMT. Takšna značilnost je povezana s slabšim odzivom na kemoterapijo s temozolomidom in slabšo prognozo. V podatkih, navedenih v znanstveni objavi Scolyerjevega primera, je mediano celokupno preživetje pri tej molekularni obliki kljub običajni kemoradioterapiji znašalo približno 14 mesecev.
Simptomi glioblastoma so odvisni od mesta tumorja in se lahko sprva zdijo nespecifični. Zdravniško oceno zahtevajo predvsem:
- prvi epileptični napad v odraslosti;
- nova oslabelost, motnja govora ali asimetrija obraza;
- postopno slabšanje spomina, osebnosti ali zbranosti;
- vztrajen, vedno hujši glavobol z bruhanjem ali nevrološkimi znaki;
- motnje vida, ravnotežja ali hoje;
- nenadno poslabšanje zavesti.
Prvi epileptični napad, nova ohromelost, motnja govora ali izguba zavesti zahtevajo nujno pomoč. Večina glavobolov sicer ni povezana z možganskim tumorjem, pomembna pa je nova in napredujoča kombinacija simptomov.
Zdravljenje se je začelo, še preden so odstranili tumor
Standardna obravnava glioblastoma običajno vključuje največjo še varno kirurško odstranitev, nato obsevanje in kemoterapijo s temozolomidom. Scolyerjev načrt je bil drugačen, ker je imunoterapijo prejel že pred glavno operacijo.
Georgina Long je s širšim raziskovalnim in kliničnim timom zasnovala kombinacijo treh zaviralcev imunskih kontrolnih točk:
- nivolumab je zavrl imunsko zavoro PD-1;
- ipilimumab je deloval na kontrolno točko CTLA-4;
- relatlimab je zavrl LAG-3.
Scolyer je v eni intravenski aplikaciji prejel vsa tri zdravila. Dvanajst dni pozneje so kirurgi odstranili največjo varno količino tumorja. Sledili so šesttedensko obsevanje, nadaljnja prilagojena imunoterapija in pozneje osebno izdelano peptidno cepivo, usmerjeno proti značilnostim njegovega tumorja.
Namen zdravljenja pred operacijo je bil izkoristiti čas, ko je bil tumor še v možganih. Imunske celice bi se lahko ob sprostitvi njihovih naravnih »zavor« srečale z več tumorskimi tarčami, se aktivirale in se naučile prepoznavati rakave celice, ki po operaciji ostanejo v okoliškem tkivu.
To načelo je pri melanomu že imelo močno klinično podlago. Pri glioblastomu pa je bilo izrazito eksperimentalno, saj prejšnja večja preskušanja zaviralcev PD-1 po operaciji niso izboljšala izidov.
Odstranjeno tkivo je pokazalo močan imunski odziv
Pomembna znanstvena prednost zdravljenja pred operacijo je bila možnost primerjave dveh vzorcev istega tumorja. Raziskovalci so imeli na voljo začetno biopsijo pred imunoterapijo in tkivo, odstranjeno 12 dni po njej.
V drugem vzorcu so našli precej več limfocitov T, ki lahko prepoznajo in uničujejo rakave celice. Delež nekaterih CD4+ celic se je povečal za več kot desetkrat, CD8+ citotoksičnih limfocitov pa približno osemkrat. Aktivirani limfociti so bili razporejeni tudi zunaj neposredne bližine prvotne biopsije, kar je zmanjšalo verjetnost, da je šlo le za lokalno vnetje po prvem posegu.
Na imunskih celicah v tumorju so zaznali tudi vezan nivolumab. To je bil neposreden dokaz, da je intravensko uporabljeno protitelo doseglo primarni možganski tumor, bodisi samostojno bodisi skupaj z limfociti.
Ugotovitve so pokazale biološko aktivnost zdravljenja: imunsko okolje tumorja se je spremenilo. Niso pa dokazale, da so aktivirane celice uničile vse preostale rakave celice ali da bi enaka terapija podaljšala življenje večji skupini bolnikov.
Zakaj se glioblastom imunoterapiji pogosto upre
Glioblastom se močno razlikuje od melanoma. Melanom ima pogosto veliko mutacij, zaradi katerih imunski sistem lažje prepozna tumorske celice kot tuje. Glioblastomi imajo praviloma manj takšnih prepoznavnih tarč.
Njihovo mikrookolje poleg tega vsebuje številne celice in signalne snovi, ki zavirajo učinkovit imunski odziv. V tumorju je pogosto malo limfocitov T, zdravljenje pa lahko dodatno zapletejo kortikosteroidi, uporabljeni za zmanjševanje možganske otekline. Ti lahko hkrati zmanjšajo aktivnost imunskega sistema.
Scolyer je imel ob diagnozi dobro telesno zmogljivost, malo otekline okoli tumorja in ni potreboval kortikosteroidov. Do zdravljenja je prišel zelo hitro. To so okoliščine, ki so lahko vplivale na njegov potek in omejujejo možnost prenosa rezultata na bolnike z obsežnejšo, že zdravljeno ali ponovljeno boleznijo.
Kombinirana imunoterapija lahko povzroči tudi resne imunske zaplete, ker aktivirani obrambni sistem napade zdrave organe. Pri Scolyerju so med drugim zaznali vnetje jeter, vnetje očesne veznice in dermatitis. Odmerjanje ter kombinacije zdravil so zato prilagajali.
Sedemnajst mesecev ni bilo jasnega znaka ponovitve
Ko so raziskovalci februarja 2025 Scolyerjev primer objavili v reviji Nature Medicine, je od prve imunoterapije minilo 17 mesecev. Takrat na slikanju ni bilo dokončnega dokaza ponovitve bolezni.
To je bilo daljše obdobje brez napredovanja, kot bi ga pričakovali pri številnih bolnikih z njegovo molekularno obliko glioblastoma. Vendar raziskava enega človeka nima kontrolne skupine. Ni mogoče vedeti, kakšen bi bil njegov potek ob standardnem zdravljenju niti koliko so prispevali operacija, obsevanje, imunoterapija, cepivo, njegove biološke značilnosti in dobra začetna telesna zmogljivost.
Marca 2025 so zdravniki potrdili, da se je glioblastom vrnil. Med novo operacijo večine bolezni zaradi njenega položaja niso mogli varno odstraniti. Scolyer je nato javno povedal, da se je njegova prognoza močno poslabšala.
Umrl je 7. junija 2026, nekaj več kot tri leta po diagnozi. To presega mediano preživetja za njegovo obliko bolezni, vendar daljše življenje samo po sebi še ne dokazuje učinka eksperimentalnega zdravljenja. Mediana tudi ni rok za posameznega bolnika: polovica ljudi živi manj, druga polovica pa dlje od navedene vrednosti.
Njegov primer je že prerasel v preskušanje faze 2
Najpomembnejši znanstveni rezultat Scolyerjeve odločitve ni trditev, da je bila terapija uspešna, temveč dejstvo, da je ustvarila preverljivo hipotezo in podatke, na katerih je mogoče zasnovati nadzorovano raziskavo.
Novembra 2025 se je začelo preskušanje GIANT, ki ga vodi Univerza Duke. Gre za odprto, večcentrično in randomizirano raziskavo faze 2 pri ljudeh z novo diagnosticiranim glioblastomom brez mutacije IDH.
Načrtovanih je približno 92 udeležencev. Raziskava primerja nivolumab sam z njegovo kombinacijo z relatlimabom pred operacijo, nato pa nadaljuje zdravljenje ob obsevanju in, kadar je primerno, temozolomidu.
Preskušanje ne kopira celotnega Scolyerjevega režima. Ne vključuje nujno trojne kombinacije z ipilimumabom in osebnega cepiva, temveč preverja varnejši ter bolj standardiziran pristop z eno ali dvema imunoterapevtskima učinkovinama. Glavni del raziskave naj bi bil po trenutnem načrtu končan leta 2029, celotno spremljanje pa leta 2031.
Šele takšno preskušanje bo lahko pokazalo, ali zgodnja imunoterapija dovolj pogosto povzroči imunski odziv, ali podaljša čas brez napredovanja bolezni in ali korist odtehta tveganje resnih neželenih učinkov.
Njegova največja zapuščina ostaja delo pri melanomu
Scolyer je bil v znanstvenem članku hkrati bolnik, raziskovalec in soavtor. Takšna okoliščina zahteva posebno previdnost pri razlagi, vendar je bila v objavi jasno razkrita. Pri načrtovanju, zdravljenju, vrednotenju vzorcev in kliničnem spremljanju je sodelovala velika skupina neodvisnih specialistov.
Do smrti je objavil več kot tisoč recenziranih znanstvenih del ter pomembno vplival na svetovna merila za diagnosticiranje in razvrščanje melanoma. Le nekaj tednov pred smrtjo mu je Univerza v Sydneyju podelila častni doktorat medicine.
Njegov poskus ni ozdravil glioblastoma in imunoterapija še ni postala nov standard zdravljenja te bolezni. Pokazal pa je, da lahko kombinacija zdravil pred operacijo spremeni imunsko okolje tumorja, in omogočil začetek preskušanja, ki bo to zamisel prvič preverilo pri večji skupini bolnikov.
Njegovo življenje zato ne predstavlja zgodbe o čudežnem zdravilu, temveč o poti od drznega posameznega primera do raziskave, ki mora dati zanesljiv odgovor.
