Bulimija in kompulzivno prenajedanje sta glede na uradne medicinske klasifikacije novejši bolezni zasvojenosti. Zaradi naraščajočega števila obolelih, zlasti adolescentov, sta omenjeni zasvojenosti s hrano že dokaj dobro poznani, ne le obolelim in njihovim svojcem, temveč tudi širši javnosti. Kljub temu pa obstajajo nekateri aspekti bolezni, o katerih se manj govori, pa tudi strokovna literatura jih skoraj ne omenja. Eden od teh je abstinenca pri bulimiji in kompulzivnem prenajedanju.
O abstinenčni krizi dobivam veliko vprašanj, zlasti od oseb, ki prihajajo na pogovore v društvo Samopodoba, kajti po besedah obolelih nikjer ne zasledijo podrobnejše razlage, kako se abstinenčna kriza manifestira in kaj se v tej fazi bolezni z zasvojeno osebo dogaja.
Kakšni so znaki
Abstinenčna kriza je skozi terapevtsko obravnavo prisotna pri vseh zasvojenostih, bulimija in kompulzivno prenajedanje nista nikakršni izjemi. Znaki, ki se pojavljajo ob prenehanju bruhanja (pri bulimiji) ali prenajedanja (pri kompulzivnem prenajedanju) in ki so najpogostejši, najbolj opazni ter najmočneje izraženi, so:
- nervoznost, nemir, potrtost, anksioznost,
- čustvena razdražljivost,
- nihanja v razpoloženju,
- utrujenost ali povečana energija,
- zabuhlost ali občutek zabuhlosti,
- napihnjenost ali občutek napihnjenosti,
- motnje prebave (pogostejša zaprtost),
- zastajanje vode v telesu,
- zatekle noge,
- motnje spanja (težave pri uspavanju, večkratno zbujanje, zgodnje zbujanje). Če motnje
- spanja nastanejo pri abstinenci, ne gre za depresijo!
- malenkost povečana telesna teža (samo v prvih mesecih) ali občutek povečanja
- teže,
- želodčne težave (zgaga, bolečine, občutek teže, spahovanje, občutek, da se hrana ne
- prebavlja ampak, da ostaja v želodcu …),
- paranoičen strah, da se redijo,
- občutek debelosti, neuspeha, izgube nadzora,
- občutek izgubljenosti na splošno,
- občutek osamljenosti, nerazumljenosti,
- gnus do lastnega telesa,
- napadi tesnobe,
- tiščanje /bolečina v prsih,
- tiščanje /bolečina pod pazduhami,
- obsesivno-kompulzivne misli o telesu, kilogramih, hrani, hujšanju …
- slabša osredotočenost,
- občutek neprivlačnosti,
- občutek stagnacije ali celo nazadovanja.
Skrivališče
Abstinenca pomeni biti zavesten, prisoten tu in zdaj, brez zlorabe hrane, omame, bega pred realnostjo, bega v otopelost. Ker pa tako bulimične osebe kot tudi osebe, ki trpijo za kompulzivnim prenajedanjem, pri abstinenci ostanejo dejansko brez svojega najvarnejšega skrivališča ali drugače rečeno, brez svoje »identitete« (identificirajo se namreč s svojo zasvojenostjo) jih postane na smrt strah.
Bojijo se, da bodo z abstinenco izgubili še svojo osebnost, ki v resnici ni njihova prava osebnost, ampak le patološko dojemanje sebe in nerealna prepričanja o samem sebi. Ker so zanje vsi dnevi povezani z aktivnostmi v zvezi s hrano, dobijo občutek, da imajo zapolnjene dneve. To pa je razlog za dodaten strah, da bodo pri abstiniranju ostali praktično brez vsega, da ne bodo vedeli, kdo so, kaj v življenju početi, da se ne bodo znašli, da ne bodo našli nadomestnih interesov.
Zato ni redkost, da se zasvojena oseba nezavedno upira abstinenci, da sama sebe nezavedno potiska nazaj v bolezen, če jo pa že vzdržuje, se skoraj v vseh primerih zgodi, da si poišče alternativno skrivališče, se pravi drugo vrsto dejavnosti, ki ji nudi vsaj delček omame in lažnega nadzora, da se ne bi počutila tako izgubljeno. Pri tem gre pravzaprav za patološke rituale, brez katerih ne znajo živeti.
Bulimična oseba ali oseba, ki trpi za kompulzivnim prenajedanjem, si med abstinenco nezavedno najde nove načine mazohizma oziroma nadzora, ki ji prav tako nudijo delno zavetje pred realnostjo:
- povečano strmenje k popolnosti,
- pretirano ukvarjanje s svojimi kilogrami,
- pretirano ukvarjanje z drugimi ljudmi, (povečana tekmovalnost, ukvarjanje s tujimi težavami, želja, da bi spreminjati starše, prijatelje, partnerja, primerjanje z drugimi, …),
- ljubezenska dokazovanja (pretirano ukvarjanje z nasprotnim spolom v smislu: »bo poklical/-a ali ne bo; sem mu/ji všeč, mu/ji nisem všeč; ima dekle/fanta ali nima; kaj je z njo/njim narobe, da sem ji/mu všeč; ga/jo bom osvojil/-a« itn.),
- seksualna dokazovanja,
- ljubosumje (gre za željo po nadzoru druge osebe),
- deloholizem,
- pretirano čiščenje in pospravljanje prostorov (stanovanje, klet, pisarna, avtomobil …)
- povečana športna aktivnost (včasih do skrajnosti),
- pretirano posvečanje zdravemu načinu prehranjevanja,
- pretirano nakupovanje.
Pri vsem tem preusmerjanju želi zasvojena oseba nadomestiti eno zasvojenost z drugimi dejavnostmi, ki ji lahko nudijo podobno omamo, zadovoljitev in užitek kot hrana. Ker se ji zdi, da ostaja brez svoje varnosti in nadzora (patoloških dosežkov, ki v svojem jedru niso nikakršni dosežki, ker niso realni, zdravi dosežki, pač pa gre zgolj za lažni občutek uspešnosti), se želi nezavedno oprijeti česar koli podobnega oziroma podobno omamnega kot je hrana. Naj poudarim, da ti pojavi niso nič nenavadnega pri abstiniranju in so, kot že rečeno, dokaj pogosti.
Nekateri so izraziti, značilni in prepoznavni že med samo boleznijo oziroma zasvojenostjo, drugi pa so na novo uvedeni, le da se pri abstinenčni krizi omenjene dejavnosti – patološki dosežki, kot jim sama pravim, kažejo v bolj pretiranih, skrajnih oblikah. Ko pa se vsaj prvi zelo izraziti znaki abstinenčne krize ublažijo, se prav tako njihovo iskanje alternativnih načinov mazohističnih omam precej omili in preusmerijo se v bolj zdrave, konstruktivne dejavnosti.
Kako dosežemo abstinenco
Abstinenco lahko dosežemo na dva načina – prisilno in spontano:
Prisilno
O prisilni abstinenci govorimo takrat, ko se osebe, zasvojene s hrano, na silo prenehajo prenajedati ali bruhati. To lahko naredijo na lastno željo, v večini primerov pa so razlogi za to zunaj njih. Na primer zaradi pravilnika hospitalizacije, staršev, obljube partnerju ali strahu, da jih bo v nasprotnem primeru partner zapustil itd.
Prisilna abstinenca je dejansko lahko nevarna in velikokrat vodi v še pogostejša prenajedanja in bruhanja. Največkrat zato, ker zasvojena oseba ne razume povsem pozitivnih učinkov prenehanja bruhanja ali prenajedanja in ker ne najde tehtnega razloga, zakaj je z omamljanjem prenehala. Prisilno se zadržuje, čeprav sama pri sebi čuti, da še ni pripravljena na spremembo. In ko ima zasvojena oseba spet možnost bruhanja ali prenajedanja, bo želela nadoknaditi zamujeno.
Vso nakopičeno tesnobo, nervoznost in gnus bo želela izbruhati, in ko bo to naredila, bodo sledili občutki krivde zaradi laži, da ne bruha, slaba vest, povečan občutek nesposobnosti in ničvrednosti. Pri prisilni abstinenci gre le za lažni občutek izboljšanja, je večinoma kratkotrajna in ne vodi v izboljšanje psihičnega stanja obolelega. Osebe, zasvojene s hrano, brez pravilnega svetovanja, usmerjanja ali terapije le redko lahko vzpostavijo in na daljši rok vzdržujejo abstinenco.
Spontano
O spontanem načinu abstinence govorimo takrat, ko se prenehanje bruhanja ali prenajedanja zgodi spontano, brez nekega večjega psihičnega napora ali pretiranega samonadzora. Menim, da je potrebno spodbujati spontan način abstinence, ker je pri vseh oblikah zasvojenosti s hrano trajno učinkovit, čeprav se jo doseže počasneje, postopoma in je potrebno pred tem vložiti zelo veliko energije in truda v lastno prevzgojo. Doseže se jo praviloma v drugi polovici samoprevzgoje ali v zaključnih fazah zdravljenja.
Spontan način je veliko boljši, ker je pri omenjenem načinu majhna verjetnost, da se bo zasvojena oseba spet zatekla v bruhanje ali prenajedanje. Istočasno pa je to dokaz, da je oseba psihično že stabilnejša in samozavestnejša ter da avtodestruktivnih vedenj ne potrebuje več, ker zna stisko in težave reševati na bolj konstruktiven način. Spontana abstinenca je trajnega pomena in v osebi vzbuja pozitivne občutke, kot so občutek samozavesti, uspeha, sposobnosti, zmožnosti, napredka.
