Jecljanje staršem povzroča velike skrbi. Običajno je dedno in se pojavi med drugim in petim letom. Največkrat do šole izgine samo od sebe. Otrok, ki jeclja, ponavlja besedo ali del besede, in ko se trudi govoriti, opazimo posebno grimaso na obrazu. Potrebno se je pogovoriti z zdravnikom, ki običajno otroka napoti k logopedu.
Če otrok jeclja, mu ne smemo govoriti, naj govori počasneje, ponovi besedo, naj pomisli, preden spregovori.
Moramo ga pazljivo poslušati in se osredotočiti na vsebino, ne na tekoč govor. Govoriti moramo počasneje in ne postavljati preveč vprašanj. Otroku moramo dovoliti, da dokonča stavek in ga ne zaključiti namesto njega. Pohvaliti moramo tisto, kar naredi dobro, da se mu bo okrepila samozavest.
(povzeto po knjigi Moj čudežni malček, založba MK)