Bolečina v grlu se po nekaj dneh skoncentrira na eno stran, začne sevati v uho, čeljust pa se ne odpre več normalno. Če se pridružita zamolkel glas in težko požiranje, je možen peritonzilarni absces – žep gnoja ob mandlju, ki zahteva hiter pregled in ga praviloma ni mogoče varno zdraviti samo doma.
Ključni poudarki:
- Peritonzilarni absces običajno povzroči izrazito enostransko bolečino, težko odpiranje ust, spremenjen glas in boleče požiranje.
- Retrospektivna študija 321 bolnikov je pri mladostnikih pogosteje našla bakterijo Fusobacterium necrophorum, vendar ne več zapletov.
- Oteženo dihanje, nezmožnost požiranja sline ali hitro naraščajoča oteklina vratu zahtevajo takojšnjo zdravstveno pomoč.
Kaj je peritonzilarni absces
Peritonzilarni absces je omejena zbirka gnoja v tkivu med mandljem in mišicami žrela. Najpogosteje nastane kot zaplet akutnega vnetja mandljev, vendar se lahko pojavi tudi brez predhodno potrjenega streptokoknega vnetja ali druge jasne diagnoze.
Okužba je navadno bakterijska in pogosto vključuje več vrst bakterij hkrati. Zboli lahko kdorkoli, vendar je težava posebej značilna za starejše otroke, mladostnike in mlajše odrasle. Običajno prizadene eno stran, obojestranski abscesi pa so precej manj pogosti.
Absces se razlikuje od običajnega vnetja žrela ali mandljev. Pri nezapletenem vnetju je bolečina pogosto bolj simetrična, človek pa kljub neprijetnosti navadno še lahko odpre usta, govori razločno in požira tekočino. Pri abscesu oteklina ob mandlju začne mehansko ovirati čeljust, mehko nebo in požiranje.
Znaki, po katerih peritonzilarni absces izstopa
Noben posamezen simptom diagnoze ne potrdi, vendar je kombinacija izrazito enostranske bolečine, omejenega odpiranja ust in spremenjenega glasu dovolj značilna za pregled še isti dan.
Najpomembnejši znaki so:
- Huda bolečina predvsem na eni strani. Pogosto seva proti ušesu na isti strani, čeprav je uho samo lahko zdravo.
- Težko odpiranje ust oziroma trizmus. Poskus širokega odpiranja je boleč, čeljust pa deluje zategnjena ali zaklenjena.
- Zamolkel, nenavadno poln glas. Človek govori, kot bi imel v ustih vroč ali velik predmet.
- Boleče in oteženo požiranje. Zaradi bolečine lahko preneha piti, pri izraziti oteklini pa ne zmore pogoltniti niti sline.
- Vročina, slab zadah in slabo počutje. Prisotne so lahko boleče bezgavke ter oteklina obraza ali vratu.
Zdravnik lahko pri pregledu opazi izbočenje ob enem mandlju in odmik jezička na mehkem nebu proti nasprotni strani. Samostojno pregledovanje z žlico, pritiskanje na oteklino ali siljenje otroka, naj široko odpre usta, ni potrebno in lahko sproži bruhanje ali dodatno bolečino.
Podobne težave lahko povzročijo tudi vnetje tkiva brez oblikovanega gnojnega žepa, infekcijska mononukleoza in druge globoke okužbe vratu. Zato videz grla na domači fotografiji ne zadošča za zanesljivo razlikovanje.
Kaj je pokazala nova študija 321 bolnikov
V reviji Scientific Reports je bila 4. avgusta 2026 objavljena retrospektivna študija bolnikov, zdravljenih zaradi peritonzilarnega abscesa v univerzitetnem centru v Kölnu med januarjem 2018 in junijem 2023. Vključila je 321 ljudi s povprečno starostjo 34 let, med njimi 38 otrok in mladostnikov.
Raziskovalci so analizirali bakterije iz abscesov ter potek zdravljenja. Najpogosteje so našli:
- Streptococcus pyogenes pri 25,9 odstotka bolnikov;
- bakterije iz skupine Streptococcus anginosus pri 15,3 odstotka;
- Fusobacterium necrophorum pri 11,5 odstotka.
Rezultati potrjujejo, da peritonzilarnega abscesa praviloma ne povzroča ena univerzalna bakterija. V vzorcih so našli aerobne in anaerobne mikroorganizme ter številne mešane okužbe. Bris površine žrela zato ne pokaže nujno enake slike kot vzorec, odvzet neposredno iz gnojne votline.
Višja vrednost vnetnega kazalnika CRP ob sprejemu je bila povezana z večjim tveganjem infekcijskih zapletov. To ne pomeni, da ena mejna vrednost sama napove potek bolezni; zdravnik jo razlaga skupaj s pregledom, dihanjem, sposobnostjo pitja in širjenjem otekline.
Pri mladostnikih so pogosteje našli eno bakterijo
Bakterijo Fusobacterium necrophorum so pri otrocih in mladostnikih našli pogosteje kot pri odraslih. Med desetimi mladoletnimi bolniki s to bakterijo jih je bilo devet starih od 14 do 17 let. Ugotovitev se ujema s prejšnjimi podatki, da je mikroorganizem pomembnejši pri mladostnikih in mlajših odraslih.
Kljub temu njegova prisotnost v tej skupini ni bila povezana z daljšim bivanjem v bolnišnici, več zapleti ali pogostejšo ponovitvijo abscesa. Med 321 bolniki tudi niso zabeležili Lemierrovega sindroma, redkega zapleta okužbe žrela, pri katerem se okuži notranja vratna vena in se lahko okužba razširi v pljuča.
Rezultata ne smemo razlagati kot dokaz, da bakterija nikoli ni nevarna. Študija je opazovalna, zapletov je bilo malo, mladoletna skupina pa majhna. Pove predvsem, da iz imena bakterije samega ni mogoče napovedati poteka pri posamezniku.
Prav tako ugotovitev ni razlog za preventivno jemanje antibiotikov pri vsakem mladostniku z bolečim grlom. Večina bolečin v žrelu ne napreduje v absces, nepotrebno zdravljenje pa povečuje neželene učinke in odpornost bakterij.
Kako se peritonzilarni absces potrdi
Diagnoza se začne s pregledom ust, žrela in vratu ter oceno dihalne poti. Zdravnik preveri, ali bolnik lahko pogoltne tekočino in slino, koliko lahko odpre usta ter ali se oteklina širi.
Včasih že klinična slika zelo jasno kaže na absces. Kadar ni mogoče zanesljivo ločiti med vnetjem tkiva in gnojnim žepom, lahko pomaga aspiracija z iglo. Prisotnost gnoja potrdi absces, vzorec pa omogoča mikrobiološko analizo.
Ultrazvočna preiskava lahko pokaže tekočinsko zbirko in pomaga izbrati varno mesto za poseg. Računalniško tomografijo zdravniki praviloma uporabijo, kadar je pregled otežen, diagnoza nejasna ali obstaja sum, da se je okužba razširila v globlje predele vratu.
Kako se peritonzilarni absces zdravi
Oblikovan gnojni žep običajno potrebuje antibiotik in odstranitev oziroma drenažo gnoja. Sam antibiotik namreč v zaprto votlino ne prodira vedno dovolj učinkovito.
Gnoj lahko specialist odstrani z aspiracijo ali majhnim rezom. V izbranih primerih, denimo pri ponavljajočih se vnetjih, večjem abscesu ali drugih razlogih za odstranitev mandljev, pride v poštev akutna tonzilektomija. Vrsta posega je odvisna od starosti, resnosti, predhodnih težav, tveganja krvavitve in lokalne klinične prakse.
V kölnski študiji je 80,1 odstotka bolnikov prestalo odstranitev mandljev, 18,1 odstotka pa incizijo in drenažo. Po tonzilektomiji so beležili daljše bolnišnično zdravljenje in več kirurških zapletov, po inciziji pa več ponovitev na isti strani.
To ni bila randomizirana primerjava, zato številke ne dokazujejo, da je en poseg na splošno boljši. Težje ali ponavljajoče se primere so lahko že na začetku pogosteje usmerili na tonzilektomijo, nemška praksa v proučevanem centru pa ni nujno enaka slovenski.
Bolnik, ki zaradi bolečine ne more piti, lahko potrebuje tekočino v žilo, lajšanje bolečine in opazovanje dihalne poti. Po odvzemu vzorca se antibiotično zdravljenje po potrebi prilagodi ugotovljenim bakterijam in njihovi občutljivosti.
Kaj lahko naredite do pregleda – in česa ne
Če še lahko normalno dihate in požirate, pijte po majhnih požirkih. Nekaterim bolj ustrezajo hladne tekočine in mehka hrana. Zdravilo proti bolečini uporabite skladno z navodilom ter upoštevajte svoje bolezni, alergije in drugo terapijo.
Pri sumu na peritonzilarni absces pa ne poskušajte:
- prebosti, stisniti ali izprazniti otekline;
- uporabljati antibiotikov, ki so ostali od prejšnjega zdravljenja;
- odlašati s pregledom samo zato, ker je zdravilo proti bolečini začasno pomagalo;
- na silo hraniti otroka, ki slini ali ne zmore požirati;
- samostojno prekiniti predpisani antibiotik, ko se stanje začne izboljševati.
Na pregled vzemite seznam zdravil in alergij. Povejte, kdaj se je bolečina začela, ali je izrazito enostranska, ali seva v uho, koliko tekočine ste popili in ali ste peritonzilarni absces že kdaj preboleli.
Kdaj ne smete čakati do naslednjega dne
Pregled še isti dan je potreben pri hitro slabšajoči se enostranski bolečini, težkem odpiranju ust, zamolklem glasu, izraziti vročini ali nezmožnosti pitja. Enako velja, če se simptomi med že uvedenim zdravljenjem hitro stopnjujejo.
Takoj pokličite 112 ob:
- težkem ali hrupnem dihanju;
- občutku zapiranja žrela;
- nezmožnosti požiranja sline in izrazitem slinjenju;
- modrikastih ustnicah, omedlevici ali spremenjeni zavesti;
- hitro naraščajoči oteklini vratu.
Pri otroku so dodatni opozorilni znaki zavračanje vseh tekočin, nenavadna zaspanost, izrazita razdražljivost, otrdel ali otekel vrat in prisilna drža glave. Miren, pravočasen pregled je varnejši kot domače preverjanje grla: peritonzilarni absces je praviloma dobro obvladljiv, najpomembnejše pa je, da ga prepoznamo, preden začne ovirati pitje ali dihanje.
