Življenje ljudi z mejno osebnostno motnjo je pogosto podobno vrtiljaku – polno hitrih vzponov in še hitrejših spustov. Specifične lastnosti oseb, ki trpijo za to motnjo, jim preprečujejo ustalitev, kar vpliva na najrazličnejše vidike njihovih življenj, od partnerskih razmerij do prijateljstev, odnosov z družino in kariere. Delež populacije z mejno osebnostno motnjo je precej visok. Po nekaterih ocenah gre celo za 1,5–2 odstotka populacije. Možnosti za to, da mejna osebnostna motnja doleti vas ali vaše bližnje, so tako vse prej kot zanemarljive. Znaki te motnje so precej očitni, ko gre za druge ljudi, toda pri sebi jih je seveda zelo težko prepoznati. Posledično pa je lahko pot do ustrezne pomoči precej dolga in naporna. Kateri so torej tisti najbolj tipični simptomi mejne osebnostne motnje, na katere morate biti pozorni?
1. Impulzivna dejanja
Eden od najbolj tipičnih znakov mejne osebnostne motnje je nedvomno impulzivnost. Ljudje, ki trpijo za to motnjo, se pogosto ne znajo ustaviti, umiriti in trezno razmisliti o najustreznejšem odzivu. Ko so vznemirjeni, iščejo čim hitrejši način za sprostitev napetosti. To lahko privede do najrazličnejših oblik odvisnosti (droge, nakupovanje, igre na srečo, prenajedanje itn.). Občutek olajšanja je seveda zgolj začasen. Negativna čustva se kmalu vrnejo, pogosto v še precej intenzivnejši obliki. Posledično pa postanejo impulzivni odzivi še izrazitejši.
2. Močan strah pred zapuščenostjo
Ljudje z mejno osebnostno motnjo lahko vzbujajo vtis, da so zelo samozavestni, toda v resnici jih pogosto muči patološki strah pred zapuščenostjo, ki je lahko še posebej uničujoč v partnerskih odnosih. Strah privede do potrebe po stalnem nadzoru partnerja, do pretirane posesivnosti, neupravičenih izbruhov ljubosumja itn. Posledično se lahko začne partner resnično umikati, kar okrepi strahove in nezdravo vedenje. Osebe z mejno osebnostjo motnjo zato težko najdejo resnega partnerja. Njihova razmerja praviloma trajajo le nekaj mesecev, včasih celo tednov. To je povezano tudi s črno-belim pogledom na svet, ki je značilen za mejno osebnostno motnjo. Začetno idealiziranje namreč hitro nadomesti druga skrajnost.
3. Pomanjkanje trdne identitete
Pogosta težava pri mejni osebnostni motnji je tudi občutek, da ne veste, kdo ste in kaj je tisto, česar si resnično želite. Tako se lahko hitro navdušite nad nečim novim, vendar pride prav tako hitro na vrsto faza razočaranosti ali naveličanosti. To privede do nezmožnosti ustalitve in do stalnega zasledovanja neobstoječih idealov.
4. Ekstremna nihanja razpoloženja
Hitro spreminjanje razpoloženja je še eden od zelo tipičnih znakov mejne osebnostne motnje. Trenutki ekstatične sreče se tako nenehno izmenjujejo s popolnim obupom in občutkom brezizhodnosti, kar je lahko zelo naporno – tako za vas kot za vaše bližnje.
5. Pogosti izbruhi jeze
Mejna osebnostna motnja je lahko kriva tudi za zelo intenzivne, nenadne izbruhe jeze. Morda ste bili še pred nekaj minutami ali celo sekundami popolnoma umirjeni, nato pa vas povsem prevzame uničujoč, neobvladljiv bes, ki lahko vodi celo do fizičnega nasilja.
6. Samodestruktivne tendence
Tudi če veste, da se ne bi mogli zares poškodovati, vas lahko zaradi mejne osebnostne motnje pogosto preplavijo samodestruktivne misli. Nemalo ljudi se žal ne zadovolji samo z mislimi. Nevarnost za samopoškodovalno vedenje, vključno z nevarnostjo za samomor, je pri osebah, ki se spopadajo z mejno osebnostno motnjo, nadpovprečno visoka.
7. Paranoične misli
Znak mejne osebnostne motnje je lahko tudi skrajno nezaupanje do drugih ljudi. Občutek imate, da praktično vsi skrivajo svojo resnično naravo in motive, zato ste nenehno na preži. V skrajnem primeru lahko paranoične misli privedejo celo do shizofrenije ali disociacije.
8. Občutek notranje praznine
Vedenje ljudi z mejno osebnostno motnjo je pogosto pogojeno s praznino, ki jo čutijo v sebi. To praznino poskušajo zapolniti za vsako ceno, tudi če jim lahko tisto, s čimer jo želijo zapolniti, povzroči precej več škode kot koristi.