Zasvojenost z videoigrami je uradno priznana motnja, ki jo najdemo tudi v klasifikaciji bolezni Svetovne zdravstvene organizacije. Čeprav ima lahko igranje videoiger številne pozitivne vidike, nekateri ljudje zlahka prestopijo mejo in postanejo povsem zasvojeni. Videoigre postanejo osrednji del njihovega vsakdana, ki prevlada nad vsem drugim. Z izbruhom pandemije je postala težava še posebej izrazita oziroma razširjena. Podobno kot pri drugih oblikah zasvojenosti je tudi premagovanje odvisnosti od videoiger zelo zahteven podvig. Toda raziskava, ki je bila pred nedavnim objavljena v znanstveni reviji JAMA Open Network, dokazuje, da težava ni nerešljiva. Ena od najučinkovitejših metod za spopadanje z zasvojenostjo z videoigrami naj bi bila kognitivno-vedenjska terapija …
V raziskavi je sodelovalo 400 najstnikov, starih od 12 do 18 let
Kognitivno-vedenjska terapija je pogosta izbira pri težavah, kot so obsesivno-kompulzivna motnja, anksioznost in motnje hranjenja. Strokovnjaki so se tako večinoma strinjali, da je kognitivno-vedenjska terapija obetavna možnost tudi za osebe, ki so se ujele v začaran krog zasvojenosti z videoigrami. Toda ta hipoteza do nedavnega ni bila potrjena z znanstveno študijo – vsaj ko gre za dolgoročne učinke kognitivno-vedenjske terapije. Uvodoma omenjena raziskava tako predstavlja pomemben mejnik. V raziskavo je bilo vključenih 400 adolescentov, starih od 12 od 18 let. Šlo je za učence in dijake, pri katerih so bili zaznani simptomi odvisnosti od videoiger, pa tudi od interneta.
V ospredju so bile metode za spopadanje z dolgčasom in tesnobnimi občutki
Najstniki, ki so se odločili za sodelovanje v raziskavi, so bili razdeljeni v dve skupini. Prva skupina je bila kontrolna, kar pomeni, da ni bila vključena v terapevtski proces. Za drugo skupino pa je bila predvidena posebna oblika kognitivno-vedenjske terapije. Podobno kot pri vseh drugih različicah kognitivno-vedenjske terapije je bilo tudi tu v ospredju ozaveščanje in premagovanj negativnih miselnih vzorcev. Različica, ki je bila uporabljena, je bila usmerjena predvsem v metode za premagovanje dolgčasa in anksioznosti, saj naj bi bila po mnenju strokovnjakov v ozadju večine primerov zasvojenosti z videoigrami prav omenjena občutka.
Zgolj štiri 90-minutna srečanja so prispevala k dolgoročnemu izboljšanju
Učenci in dijaki, ki so bili del druge skupine, so zaključili štiri seanse terapije, ki se je izvajala v manjših skupinah, z dvema izkušenima psihologoma. Vsako srečanje je trajalo 90 minut. Nato je sledilo preverjanje stanja, in sicer po enem mesecu, po štirih mesecih in po enem letu. Pri obeh skupinah je bilo mogoče zaznati izboljšanje simptomov, vendar je bilo pri tistih, ki so bili vključeni v terapevtski proces, izboljšanje precej izrazitejše. Tako ni šlo zgolj za spontano remisijo.
Potrebno bo preverjanje rezultatov na večjem in starostno bolj raznolikem vzorcu
Raziskovalci se zavedajo, da je imela študija določene omejitve. Šlo je za relativno majhen testni vzorec, zato upajo, da bodo lahko v bližnji prihodnosti eksperiment ponovili z večjim številom oseb, ki pripadajo različnim starostnim skupinam. Čeprav je zasvojenost z videoigrami še posebej razširjena med najstniki oziroma med mlajšimi generacijami, to še ne pomeni, da se ne morejo v past zasvojenosti ujeti tudi starejše osebe. Raziskovalci obenem opozarjajo, da se tisti adolescenti, ki bi jim pomoč najbolj koristila, morda niti niso odločili za sodelovanje v raziskavi. Osebe, ki so nagnjene k zasvojenostim, vključno z zasvojenostjo z videoigrami, si namreč običajno ne priznajo, da imajo težavo. Pri vseh sodelujočih so bili sicer zaznani precej izraziti simptomi, vendar pri tem ni šlo za najhujše oblike zasvojenosti z videoigrami. Seveda pa je raziskava kljub temu zelo dragocena, saj priča o potencialu kognitivno-vedenjske terapije, obenem pa vzpostavlja temelje za nadaljnje raziskovanje tega področja.