Zdravila, kot sta Ozempic in Wegovy, so v zadnjih letih povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Njihova učinkovina posnema GLP-1 (glukagonu podoben peptid-1) – hormon, ki zmanjšuje apetit, upočasni praznjenje želodca in uravnava krvni sladkor. A znanstveniki z Univerze Duke so zdaj odkrili nekaj, kar bi lahko spremenilo način, kako razumemo te procese: človeška trebušna slinavka sama proizvaja velike količine GLP-1, in to v celicah, za katere smo desetletja verjeli, da imajo povsem drugo funkcijo.
Preboj: alfa celice niso le proizvajalke glukagona
Alfa celice trebušne slinavke so bile dolgo znane po svoji vlogi pri izločanju glukagona, hormona, ki zvišuje raven glukoze v krvi in je fiziološki »nasprotnik« inzulina. Novo odkritje, objavljeno v reviji Cell Metabolism, razkriva, da te celice niso enofunkcijske.
Z uporabo naprednih celičnih označevalcev in sekvenciranja RNA so raziskovalci ugotovili, da alfa celice istočasno proizvajajo tudi GLP-1, hormon, ki ga farmacevtska industrija posnema v zdravilih, kot so semaglutid (Ozempic, Wegovy) in liraglutid (Saxenda). Še več – količine naravno proizvedenega GLP-1 so presenetljivo visoke.
“Ugotovili smo, da so alfa celice v resnici dvojne celice – ne le proizvajalke glukagona, temveč tudi vir GLP-1,” je povedal glavni avtor raziskave dr. Phillip White iz Duke University. “To odpira povsem novo poglavje v razumevanju presnove in regulacije apetita.”
GLP-1: hormon, ki je spremenil zdravljenje sladkorne bolezni
GLP-1 (glucagon-like peptide 1) je naravni inkretinski hormon, ki ima tri ključne funkcije:
- spodbuja izločanje inzulina po obroku,
- zmanjšuje izločanje glukagona,
- upočasnjuje praznjenje želodca in zavira apetit.
Farmacevtska industrija je razvila analoge GLP-1, ki posnemajo te učinke, vendar z daljšim delovanjem. Rezultat so zdravila, ki učinkovito znižujejo raven sladkorja v krvi in pomagajo pri izgubi telesne teže. Ozempic in Wegovy sta postala globalni uspešnici, s tržno vrednostjo v več milijard evrov.
Novo odkritje pomeni, da telo že ima vgrajen mehanizem za uravnavanje apetita in sladkorja, ki deluje po enakem principu kot zdravila. Doslej se je menilo, da GLP-1 prihaja predvsem iz črevesnih L-celic, ki hormon sproščajo po obroku. Zdaj pa se izkazuje, da ima pomemben delež pri proizvodnji GLP-1 prav trebušna slinavka.
To pojasnjuje, zakaj so učinki GLP-1 tako hitro in natančno usklajeni z ravnijo glukoze v krvi: hormon se proizvaja neposredno tam, kjer delujejo inzulin in glukagon.
Posledice za zdravljenje sladkorne bolezni in debelosti
Odkritje ima lahko daljnosežne klinične posledice. Namesto da bi bolniki morali prejemati zunanje injekcije sintetičnih GLP-1 analogov, bi lahko prihodnje terapije spodbujale notranjo proizvodnjo GLP-1 v alfa celicah.
Tak pristop bi lahko pomenil:
- manj stranskih učinkov, saj bi telo uporabljalo lastne regulatorne mehanizme,
- bolj fiziološko uravnavanje apetita in glikemije,
- zmanjšanje potrebe po injekcijah,
- potencialno bolj trajne učinke.
“Če lahko spodbudimo lastne alfa celice, da proizvajajo več GLP-1, morda ne bomo več potrebovali zunanjih zdravil,” je pojasnil soavtor študije dr. Diego Alvarez.
Zakaj nekateri ljudje lažje ohranjajo zdravo težo
Ena od najbolj zanimivih hipotez, ki izhaja iz raziskave, je, da nekateri posamezniki naravno proizvajajo več GLP-1 kot drugi. To bi lahko pojasnilo, zakaj nekateri ljudje zlahka vzdržujejo zdravo telesno težo in imajo manj težav z apetitom, medtem ko se drugi borijo z nenehnim občutkom lakote.
V prihodnosti bi lahko testiranje ravni endogenega GLP-1 postalo del personalizirane medicine. Na podlagi teh podatkov bi zdravniki lahko prilagodili terapije posameznikovim naravnim zmožnostim proizvajanja GLP-1.
Nova era zdravljenja: aktivacija, ne nadomestitev
Farmakološki razvoj bi se lahko premaknil z ustvarjanja vedno novih sintetičnih analogov GLP-1 k ciljanemu aktiviranju telesnih mehanizmov. To bi lahko vključevalo:
- zdravila, ki spodbujajo alfa celice k povečani proizvodnji GLP-1,
- genske ali epigenetske pristope za aktivacijo tiho delujočih celic,
- terapije, ki podaljšajo življenjsko dobo naravnega GLP-1 v telesu.
Takšen premik od »nadomestitve« k »aktivaciji« bi lahko zmanjšal stroške zdravljenja in naredil terapije dostopnejše po vsem svetu.
Previdnost in naslednji koraki
Čeprav so rezultati navdušujoči, raziskovalci opozarjajo, da gre za temeljno znanstveno odkritje, ki bo zahtevalo dodatne študije, preden bo imelo neposredno klinično uporabo.
Treba je še:
- potrditi ugotovitve na večjem številu vzorcev in pri ljudeh z različnimi presnovnimi stanji,
- razumeti, kako natančno se regulira izločanje GLP-1 iz alfa celic,
- razviti varne načine za povečanje te produkcije brez motenja ravnovesja glukagon–inzulin.
