Bio razgradljive vrečke

V Sloveniji se letno uporabi okoli 300‒600 milijonov vrečk na leto oziroma 150‒300 plastičnih vrečk na osebo, vsako minuto pa po izračunih odvržemo okoli 900 vrečk. Za to se porabi 8 milijonov litrov fosilnih goriv, kar je absurdno predvsem zato, ker te vrečke v povprečju uporabljamo le 20 minut, nato jih zavržemo.

bio vrečke

Preplavile so ves svet, ne samo Slovenijo, predvsem zaradi svoje praktičnosti in cenovne ugodnosti. Določen delež teh vrečk recikliramo, veliko pa jih še vedno konča na smetiščih ter v naravi. Kar štiri od petih nakupovalnih vrečk so izdelane iz polietilena, plastični materiali pa potrebujejo za svojo razgradnjo od 100–1000 let. Vendar plastične vrečke se v naravi nikoli zares ne razgradijo, temveč razpadejo na majhne koščke, na katere se vežejo kemikalije in toksini. Z njimi si torej kratkoročno poenostavimo vsakdanje življenje in varčujemo, le redko pa pomislimo, da s tem hkrati močno onesnažujemo okolje v katerem živimo in naravo, ki nam bo prej ali slej izstavila svoj račun.

Ekološki problemi, ki jih povzročamo z vrečkami, so v javnosti premalo izpostavljeni in zato se jih pogosto niti ne zavedamo. Le redko kdo namreč ve, da na leto pogine tisoče morskih živali ravno zaradi plastičnih vrečk, ki jih mi malomarno zavržemo nekam v naravo. Te živali zamenjajo vrečke za hrano, jih pojedo, si z njimi zamašijo prebavni sistem in zaradi tega poginejo. Ko žival razpade, pride vrečka zopet nazaj v morje in ogroža druge živali. Tako so ogrožene tudi kopenske živali. Plastične vrečke se namreč ne razgradijo biološko, v njih poteka svetlobna razgradnja preko katere se razgradijo v vse manjše toksične dele, ki onesnažujejo zemljo in vodne tokove. Veliko mest po vsem svetu ima težave z zamašitvijo odtokov in kanalizacijskih sistemov, zaradi česar je povečana možnost poplav in pojava bolezni.

Kot rešitev so pojavile ti. bio vrečke. Glede na to, da so te vrečke nekaj relativno novega in še vedno ne vsakdanjega, o njih v medijih praviloma zasledimo le pozitiven odziv, predstavljene so s superlativi, kot »inovacija prihodnosti«. Poudarjajo predvsem, da so izdelane iz koruznega ali krompirjevega škroba, zaradi tega jih lahko odvržemo v zabojnik za biološke odpadke ali na kompostnik, kjer se potem razgradijo in ne obremenjujejo okolja. Takšne vrečke so zato okolju prijazne, ob enem pa vsestransko uporabne tako za gospodinjstva (vrečke za bio odpadke, kompostiranje) ter maloprodajo (nakupovalne vrečke) kot za poljedelstvo in proizvodnjo.

Vendar noben proizvod ni ekološko popolnoma nesporen. Tudi bioplastika kljub svoji razgradljivosti ni popolna rešitev, saj potrebuje surovine – zanje moramo gojiti krompir ali koruzo, kar ni smiselno glede na obče stanje v svetu, kjer strada približno milijarda ljudi. Podobno kot za biogorivo moramo zanje nameniti veliko kmetijskih površin, kjer bi sicer lahko gojili hrano, s čimer se zmanjšujejo obdelovalne površine za pridelavo hrane, kar pa privede tudi do draženja hrane. Proizvodnja in distribucija vsakega izdelka zahtevata energijo in material, pri čemer bio vrečke niso nikakršna izjema – tudi zanje potrebujemo energijo za predelavo in transport, pa tudi kompostiranje ni brezplačno.

V tem se torej bio razgradljiva plastika ne razlikuje bistveno od običajne, vendarle pa ne pušča dolgotrajnejših sledi v naravi, saj razpade v kompost, ki je osnoven za rast novih rastlin, s čimer se zaključi naravni ciklus.

Pri vsem tem moramo biti še posebej pozorni na cilj, kaj želimo z njimi doseči. Če bodo biološko razgradljive vrečke postale zgolj nadomestek za dosedanje polietilenske, to ne bo zmanjšalo porabe, ampak jo bo samo preusmerilo. Potrebne so torej bolj trajne rešitve.

Po vsem svetu so se pojavile kampanje za prepoved ali zmanjšano uporabo vrečk. Tudi pri nas so poslanci SD in Zares konec leta 2010 predlagali nov zakon o omejevanju uporabe in predlog zakona pred božičem vložili v zakonodajni postopek. S tem zakonom želijo prodajalce finančno obremeniti in doseči, da bi postale plastične nakupovalne vrečke izjema in ne več pravilo.

Tudi ta zakonska rešitev pa ni ravno najboljša. Po mnenju nekaterih naj bi povsem zadoščal dopis vsem trgovskim družbam, da je trgovec dolžan vprašati stranko, ali potrebuje vrečko, z blagajniških pultov pa umakniti ločevalne vrečke za enkratno uporabo ter jih ponuditi le v primerih, ko je to potrebno. Navidez tako zapleteno vprašanje ima torej zelo preprost odgovor. In nosilec tega je zopet posameznik. Pred vsakim naslednjim nakupovanjem najprej pomislite na vrečke. Najbolje je, da imamo s seboj svojo lastno vrečko, po možnosti iz blaga ali platna, lahko pa tudi košaro. Doma v predalu nam vrečka zagotovo ne bo koristila, v smeteh pa še manj.  Če bomo to upoštevali, bomo lahko trgovcu na blagajni vsakič ponudili enak odgovor – »Ne, hvala!«.