Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB): Ne trpi le črevo

Kronična vnetna črevesna bolezen je ena najtežjih kroničnih bolezni sodobnega časa. Če je ne odkrijemo pravočasno in je ustrezno ne zdravimo, lahko vodi v težjo invalidnost. Spada med redka obolenja, čeprav je bolnikov iz leta v leto več, še zlasti med otroki. V Sloveniji naj bi jih bilo okoli 4000, med njimi vedno več mladih.

Splošni zdravnik Dušan Baraga, dr. med., in član društva za bolnike s Kronično vnetno črevesno boleznijo nam je povedal, da se je v zadnjih desetih letih poznavanje in tudi zdravljenje te bolezni precej spremenilo. »Poglavitne spremembe so v tem, da pri zdravljenju v večji meri uporabljamo zdravila za zmanjšanje imunskega odziva (imunosupresivi), uporabo kortikosteroidov pa skušamo omejiti na čim krajše obdobje. Uvedli smo tudi povsem nova zdravila, to so tako imenovana tarčna oziroma biološka zdravila, ki jih pred desetimi leti sploh nismo poznali in jih danes uporabljamo pri zdravljenju težjih oblik bolezni.«

Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB)

Sogovornik ugotavlja, da pravega izvora bolezni še danes ne poznamo, vemo le, da zanjo obstajajo določene genetske osnove. Znani so tudi nekateri geni, ki so spremenjeni in nekaj imunskih poti, po katerih poteka vnetje. »Verjetno pa bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo ugotovili natančne patofiziološke vzroke bolezni.«

Kronična vnetna črevesna bolezen in Bolečine v trebuhu

Kronično vnetna črevesna bolezen se pojavlja v dveh oblikah: kot ulcerozni kolitis in kot Crohnova bolezen.

  • Pri ulceroznem kolitisu so največkrat v ospredju huda driska, ki je večkrat krvava, bolečine v trebuhu in hujšanje.
  • Pri Crohnovi bolezni so bolj vidni izvenčrevesni znaki (znaki na koži, očeh, sklepih) in bolečine v trebuhu, medtem ko driske niso tako značilne.

Bolezen kot je kronična vnetna črevesna bolezen spremlja tudi splošna utrujenost, pri otrocih pa so značilni predvsem zastoji v rasti in telesnem razvoju. Zaradi narave bolezni ima lahko bolnik tudi psihične težave, na primer depresijo.

Če se težave ponavljajo in trajajo daljši čas, so potrebne nekatere preiskave. Zdravnik najprej pogleda pokazatelje vnetja (na primer C-reaktivni protein in sedimentacijo, povišane levkocite in trombocite) in ultrazvočno sliko. Nato glede na izvide oziroma če težave še naprej trajajo, napoti bolnika na preiskavo črevesja – kolonoskopijo. Obravnavo bolezni prevzame gastroenterolog.

Kronična vnetna črevesna bolezen je slabo poznana

Zdravnik splošne medicine v svoji ambulanti nima dovolj bolnikov z vnetno črevesno boleznijo, da bi mu delo z njimi predstavljalo rutino. Na enega zdravnika splošne medicine pride od štiri do pet takih bolnikov, od teh je eden težji. Koliko so danes splošni zdravniki seznanjeni s to boleznijo? »Če poslušam bolnike v našem društvu oziroma Šoli za osebe s kronično vnetno črevesno boleznijo, bi lahko rekel, da je poznavanje precej slabo. Po drugi strani pa se seveda razlikujemo po tem, koliko se zanimamo za novosti in za dodatno izobraževanje.«

Posebej pomembno je, da se zdravnik pravilno odzove v nujnih primerih, ki jih prinaša kronična vnetna črevesna bolezen. »Večkrat pride do pojava stenoze, torej zoženja debelega črevesja, s tem pa tudi zastoja črevesne vsebine zaradi zapore črevesja.« Naslednji hud zaplet je lahko tudi huda krvavitev ali večja razširitev debelega črevesja ali megakolona.

Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) in simptomi

Bolnik in zdravnik

Dušan Baraga je tudi sam, v študentskih letih, zbolel za kronično vnetno črevesno boleznijo. Spomni se bolečin v trebuhu, predvsem po hrani, ki je bila težje prebavljiva. Ker se je zaradi bolečin izogibal hrani, je precej shujšal. Tedaj so bili za zdravljenje na voljo kortikosteroidi in ti so mu pomagali umiriti težave kar za naslednjih deset let.

Nato se je ob nekem težjem stresnem dogodku v njegovem življenju spet pojavil hud zagon bolezni. Prišlo je do močnega vnetja, ki se kljub zdravljenju ni umirilo. Niti operacija ni bistveno pomagala. Preizkusil je vse vrste imunosupresivov, ki so bili takrat na voljo, a do izboljšanja ni prišlo. Ozdravel je šele, ko so v uporabo prišla biološka zdravila. Od takrat skoraj nima več težav.

Vesoljska hrana

Zdravljenje danes vendarle ne pomeni le lajšanja simptomov. »Tako smo delali nekoč: zmanjševali smo bolečino in zaustavljali drisko. Zdaj pa zdravimo imunski sistem, enega od dejavnikov, ki povzroča bolezen, ni pa osnovni,« pove zdravnik.

Zdravljenje pri otrocih poteka precej drugače kot pri odraslih. »Pri njih je najbolj učinkovita enteralna prehrana. To je tekoča hrana, pripravljena po posebnih formulah in razgrajena do skoraj osnovnih delcev. Rečemo ji tudi vesoljska hrana. Včasih je takšen način zdravljenja enako učinkovit, kot so recimo kortikosteroidi. Dobršen del otrok že s tem doseže začasno izboljšanje (remisijo), vendar pa ta dieta zahteva strogo izogibanje kakršnikoli drugi hrani.« Ni še znano, zakaj je pri otrocih toliko bolj učinkovita. Verjetno zato, ker odrasli delajo prekrške in uživajo tudi drugo hrano, ki zmanjša učinkovitost enteralne prehrane. Poleg tega odrasli, preden jim ugotovijo pravo bolezen, pogosto dobijo že kakšna druga zdravila, ki prav tako zmanjšajo uspešnost enteralne prehrane.

Potek bolezni pri otrocih je običajno težji in zato se zdravnik hitreje odloči za učinkovitejše oblike zdravljenja, bodisi z imunosupresivi, kortikosteroidi ali biološkimi zdravili. Vendar se kortikosteroidom skušajo pri zdravljenju otrok zaradi stranskih učinkov kar se da izogibati oziroma njihovo jemanje omejiti na čim krajši čas.

Društvo za bolnike s KVČB

Dušan Baraga, dr. med.: »V našem društvu si prizadevamo, da bi družbo senzibilizirali za težave bolnikov z redkimi boleznimi. Da bi na primer pogosteje odobrili biološko zdravljenje, ki je sicer drago, a zelo pomaga, in jim večkrat omogočili zdraviliško zdravljenje. Da bi jim na delovnem mestu prilagodili pogoje za delo, pa tudi da bi bila javna stranišča lažje dostopna. Društvo deluje zato, da bi izobrazili in ozavestili tudi bolnike, da bi ti čim več vedeli o svoji bolezni in tako bolje in učinkoviteje sodelovali pri zdravljenju. To je bolezen, ki traja vse življenje in bolnik se nenehno srečuje z zdravstvenimi ustanovami in z delovanjem zdravstvenega sistema. Če bolnik pozna zdravila, njihovo učinkovanje in stranske učinke, če pozna pomembnost zdravljenja, potem seveda bolje sodeluje. Zato organiziramo izobraževanja za bolnike in skušamo vplivati tudi na zdravnike.«

Zdravniki se izobražujejo

Društvo bolnikov s KVČB je skupaj s Katedro za družinsko medicino oktobra organiziralo prvi strokovni simpozij na to temo. Udeležilo se ga je 130 zdravnikov in nekaj manj bolnikov ter njihovih svojcev. »Na simpoziju smo želeli podati celosten pogled na bolezen in na zdravljenje, predstaviti novosti v zdravljenju te bolezni in nove doktrine,« je povedal sogovornik. Upa, da jim bo na naslednjih strokovnih srečanjih uspelo predstaviti še druge, zunajčrevesne težave bolnikov in tudi psihološke težave, ki lahko spremljajo bolezen.