Slovenci smo že pregovorno znani po neprevidni vožnji in sploh tveganem vedenju. O tragičnih posledicah, ki jih tako vedenje pusti, pa tudi ne želimo kaj dosti poslušati. Od štiri tisoč nezgodnih poškodb glave in možganov, ki se v Sloveniji zgodijo v enem letu, se jih največ zgodi prav na cesti. Posledice so krute. Največkrat jih utrpijo mladi ljudje na višku ustvarjalne moči. Smrti po takih poškodbah je sicer vse manj, a življenje se za marsikaterega ponesrečenca in njegovega svojca povsem spremeni. Družina po nesreči dobi domov spremenjeno osebo, ki bo potrebovala pomoč do konca življenja.
Asist. mag. Klemen Grabljevec, dr. med., z Inštituta za rehabilitacijo Republike Slovenije meni, da je to nacionalni problem, ki se ga premalo zavedamo. Največ poškodb glave je povzročenih v prometnih nesrečah, pogosto je vmešan alkohol. Na drugem mestu med povzročitelji so padci z višine, največkrat pri otrocih in starejših osebah. Včasih do nesreče pride pri delu, športu ali pa zaradi nasilja.
Po nesreči šteje vsaka minuta. Zaradi vse hitrejših hitrih postopkov nujne medicinske pomoči, boljših urgentnih diagnostičnih metod in medicinskega ukrepanja, število mrtvih v prometnih nesrečah ne raste, zato pa raste število preživelih s hudimi možganskimi poškodbami.
Slikovne tehnike povedo natančne podatke o obsegu in lokaciji poškodbe možganskega tkiva (krvavitev v možganovino, krvavitev med možganske opne, možganska oteklina, zlomi lobanje) in odprejo pot kirurškim tehnikam in metodam, ki so vedno bolj izpopolnjene in dostopne.
Kljub temu je po hudi možganski poškodbi, kjer nezavest nastopi takoj, smrtnost še vedno skoraj 50 odstotna. Preživeli ponesrečenci pa utrpijo hude in trajne posledice v smislu sprememb na področju gibanja, zaznavanja, mišljenja, čustvovanja itd. Skoraj vedno je prizadet spomin in govor ter razumevanje drugih oseb. Sposobnost čustvenega zaznavanja in obnašanja do okolice je močno spremenjena. Če pomislimo, da gre večinoma za mlajše osebe, največ jih je starih od petnajst do trideset let, si lahko prestavljamo (ali pa si niti ne moremo), kako veliko psihično, fizično in celo finančno breme postanejo svojcem, če jim rehabilitacija ne omogoči povrnitve v samostojno življenje.
Cilj rehabilitacije po možganski poškodbi je izboljšanje sposobnosti bolnika do čim večje mere, vendar morajo biti pri tem naša pričakovanja stvarna, opozarja dr. Grabljevec: “Po zelo hudi možganski poškodbi je včasih za nas velik napredek že, da bolniku lahko razpremo noge v kolkih do te mere, da mu lahko zamenjamo plenice … Pri drugih je cilj vrnitev vsaj približno v običajno življenje s čim večjo mero samostojnosti v življenjskih aktivnostih. Mlade, ki so se pred poškodbo šolali, se trudimo vključiti nazaj v šolanje, vendar v šolskem okolju potrebujejo pomoč in podporo svetovalnih služb, psihologa in seveda učiteljev ter sošolcev. Del rehabilitacije po možganski poškodbi je torej tudi obisk šole, ki jo otrok obiskuje, kjer razložimo posledice njegove možganske poškodbe in opišemo pomoč, ki bi jo potreboval …”
Kam naj gredo?
Nekaterim, čeprav spremenjenim, se uspe vrniti v kolesje življenja. Drugi nimajo te sreče, ostanejo breme družbi in svojcem. Slovenija pa je ena od držav, kjer je za pomoč takim bolnikom najslabše poskrbljeno, ugotavlja sogovornik: “Vsaka država ima svoj sistem pomoči in vsak je boljši od našega. V tujini ljudi po težki možganski poškodbi sprejmejo bodisi tako imenovani domovi za starejše občane, ki imajo tudi negovalne oddelke (Nizozemska), ali pa posebne ustanove, kjer bolniki po nevroloških okvarah ostanejo v trajni negi (Velika Britanija). Nega in zdravljenje kroničnih posledic po poškodbi glave je sicer zelo drago, vendar sodi v program celostnega zdravljenja in rehabilitacije, ki zagotavlja ustrezno kvaliteto življenja takim osebam. Delno v tujih državah financira tak sistem zdravstveno varstvo, delno ministrstva za socialne zadeve, nekoliko pa svojci po svojih močeh.” Zdravljenje torej ne bi smelo biti zaključeno, dokler ni bolnik po končanem zdravljenju nameščen v okolju, ki je kar se da primerno njegovemu stanju.
Od štiri tisoč poškodb glave na leto v Sloveniji, jih približno deset odstotkov utrpi t. i. hudo in zmerno možgansko poškodbo, kjer je takoj po poškodbi prišlo do daljše nezavesti in potrebe po intenzivnem zdravljenju s podporo življenjskih funkcij. Po zbujanju iz nezavesti se slabo odzivajo, niso orientirani v času in prostoru ter potrebujejo celostno rehabilitacijo, ki jo v Sloveniji nudi samo ljubljanski Inštitut
RS za rehabilitacijo. Žal tu na leto ne morejo sprejeti na rehabilitacijo več kot 50 oseb po sveži možganski poškodbi, ugotavlja dr. Grabljevec: “V najboljšemu primeru torej lahko pomagamo četrtini vseh bolnikov, ki bi to potrebovali.”
Divja vožnja in možganske poškodbe
In kje nastane največ poškodb? “Opažamo, da očitno slaba prometna varnost ostaja v Sloveniji glavni krivec možganskih poškodb, medtem ko je drugje v razvitem svetu preventiva boljša. V Združenih državah Amerike med vzroki možganskih poškodb zavzema promet le še dobro četrtino vseh poškodb, v Sloveniji pa je kar dve tretjini vseh poškodb glave in možganov posledica udeležbe v prometnih nesrečah, tako je tudi razmerje vzrokov poškodb med bolniki našega oddelka. Od naših bolnikov jih je polovica voznikov avtomobilov, tretjina do četrtina sopotnikov v avtomobilih, ostalo pa so motoristi, kolesarji in pešci. Letos od spomladi opažamo porast poškodovancev iz motorističnih nesreč, katerih je največ starih od 17 do 25 let.”
Slovenci smo z 200 poškodbami glave na 100 tisoč prebivalcev uradno nekje v evropskem povprečju. Ta številka je verjetno podcenjena, kajti sem žal niso všteti vsi poškodovanci s pretresom možganov, ki je opredeljen kot blaga nezgodna poškodba možganov. Tudi ta pogosto zapusti posledice na ravni višjih živčnih dejavnosti, ki so moteče: razdražljivost, težave s spominom, zbranostjo, težave s čustvovanjem …
Prebujeni, a izgubljeni
Po obdobju zbujanja iz kome nastopi obdobje, ko je bolnik sicer zbujen, vendar se ne zaveda časa, kraja, prostora, sebe, ne prepoznava svojcev. Tako obdobje lahko traja tudi nekaj mesecev. Postopno se začne zavedati okolja, kraja, časa, samega sebe, vendar po hudi možganski poškodbi nikoli ne doseže stanja pred poškodbo. Z intenzivno rehabilitacijo se mu lahko do neke mere povrnejo gibalne sposobnosti oziroma se lahko giblje samostojno, brez pripomočkov, kot so bergle, hodulje, vozički … Vendar zaradi trajne okvare višjih živčnih dejavnosti teh motoričnih sposobnosti ne more vedno smiselno uporabiti ali so mu celo nevarne. Kot primer dr. Grabljevec navede slabo orientiranost v prostoru: “Takoj ko se oseba oddalji nekaj sto metrov od domače hiše, se lahko dobesedno izgubi. Časovna in krajevna dezorientacija sta po poškodbah glave pogosti. Prav tako se pojavljajo motnje v čustvovanju, prepoznavanju težav, obdelavi podatkov, sluhu in govoru, sposobnosti učenja. Po hudi možganski poškodbi oseba seveda ni več sposobna za delo, ki ga je opravljala prej, sploh če je bilo delo intelektualno natančno. To so posledice, ki so najbolj moteče, najdražje in najbolj boleče.”
Obstajajo seveda še druge posledice hude poškodbe, zelo moteča je tako imenovana spastičnost, ki pomeni trajno aktivacijo in krčenje mišičnih skupin. Tak bolnik ima brez ustrezne terapije lahko trajno pokrčene ude v sklepih. Zdravljenje zapletov po poškodbi je zahtevno in dolgotrajno in če se ne prične dovolj zgodaj, bolnikovi udi ostane trajno pokrčeni. Ne zmore se več samostojno gibati. Kombinacija telesne in tako imenovane kognitivne prizadetosti lahko pomeni popolno odvisnost od pomoči drugih in svojcev do konca življenja, ki pa pričakovano ni nič krajše.
Začne se že v komi
Strokovnjak razlaga, da rehabilitacijo po poškodbi glave delimo na akutno, poakutno in psihosocialno.
AKUTNA se začne takoj po vzpostavitvi osnov življenjskega delovanja in po vseh potrebnih operativnih posegih. Poteka že takrat, ko je bolnik še v globoki nezavesti, komi. Gre za pasivno terapijo, bolnik se nanjo vidno ne odziva in ne more zavestno sodelovati, terapevt ga razgibava in ga izpostavlja raznim čutnim dražljajem. Izpostavlja ga različnim vonjem, okusom, dotikom, bolečinskim in slušnim dražljajem. Dokazano je, da se bolniki v nezavesti po hudi poškodbi, ki so izpostavljeni takim dražljajem (nevrosenzorna stimulacija), zbujajo iz kome veliko prej in v veliko večjem odstotku. Če dražljajev ni, je možnost prebujanja manjša, bolnik ostane v trajni komi ali v vegetativnem stanju z večjo ali manjšo količino pozornosti do okolja.
POAKUTNA rehabilitacija nastopi, ko se bolnik začne zbujati iz kome in lahko začne tudi aktivno sodelovati. Če je možno, ga premestijo na Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, kjer poteka celostna rehabilitacija s fizioterapijo, delovno terapijo, psihološko obravnavo, logopedsko obravnavo, pomočjo socialnega delavca, učenjem dnevnih aktivnosti in tudi popolnim medicinskim nadzorom. Na Inštitutu rehabilitacija v povprečju poteka tri do štiri mesece.
PSIHOSOCIALNA rehabilitacija je potrebna po odpustu iz zdravstvene ali rehabilitacijske ustanove v domače okolje. V Sloveniji je zanjo slabo poskrbljeno, zato je za večino oseb po odhodu domov rehabilitacija zaključena, ugotavlja Grabljevec: “Ni ustrezne terapije v zdravstvenih domovih, ni dnevnih centrov, kamor bi lahko hodili na dnevno terapijo, razen dveh svetlih izjem v Ljubljani in Kranju.
Največ možnosti za dobro rehabilitacijo imajo bolniki, ki niso bili v nezavesti več kot en teden in so kmalu po prebujanju začeli prepoznavati okolje in sodelovati pri zdravljenju. Psihosocialna rehabilitacija naj bi potekala skozi vse življenje. Drugače je z bolniki, pri katerih rehabilitacija ni več mogoča in potrebujejo strokovni zdravniški nadzor. Zanje v Sloveniji težko najdejo mesto.
Izčrpani svojci
Pri rehabilitaciji je zelo pomembno tudi dobro sodelovanje svojcev. Svojci morajo biti pri tem pripravljeni učiti se nege in terapije bolnika, saj morajo tudi pozneje z odhodom bolnika domov prevzeti veliko breme. Ob sodelovanju svojcev je rehabilitacija boljša in hitrejša, ugotavlja strokovnjak.
Pri tem seveda bližnjim ni lahko. Bolniki po hudi možganski poškodbi v relativno kratkem času preživijo nezavest in številne operacije. Svojci na nov položaj niso pripravljeni, sprva ne vedo, ali bo njihov bližnji preživel ali ne, so utrujeni, prestrašeni, preživljajo hud stres. Kot ugotavlja dr. Grabljevec so tudi slabo poučeni o resnosti stanja in imajo prevelika pričakovanja glede možnosti rehabilitacije in zdravljenja: “Malo se jih zaveda, da je huda možganska poškodba kronična bolezen, ki traja do konca življenja. Ko sprejmemo bolnika in se skušamo pogovoriti s svojci, zelo malo vedo o tem, kaj jih čaka.”
Žal nekatere družine zaradi hudega bremena tudi razpadejo, saj se življenje obrne zgolj v skrb za ponesrečenega svojca. Mati se pogosto z vso dušo posveti negi svojega otroka, ki je lahko star tudi trideset let, a je zanj treba skrbeti kot za dojenčka, mu je menjati plenice, ga hraniti, obračati, preobleči … Pri tem le redko lahko računa na zunanjo pomoč.
Zboleli in svojci se sicer združujejo v društvu za pomoč po nezgodni poškodbi glave Vita, ki ima sedež v Ljubljani. Prek ambulantnega psihološkega svetovanja skušajo tudi na Inštitutu za rehabilitacijo nuditi pomoč svojcem, prav tako prek tako imenovanega ‘kluba bolnikov po poškodbi glave’, ki ga vodi klinična psihologinja.
Obstajata tudi dva dnevnorehabilitacijska centra za varstvo in rehabilitacijo bolnikov po poškodbi glave – zavod Zarja v Ljubljani in zavod Korak v Kranju, ki imata seveda omejene možnosti, a skrbita za delovne terapije, skupinske terapije, psihološko pomoč … Osebam po poškodbi glave pomagajo strukturirano preživeti dan in jim nudijo ustrezno terapijo.
Vsaka bolezen je težka in prizadene tako bolnika kot svojce. Še težje je, če pride nenadno, nepričakovano, če doleti mlade, ki ostanejo zaradi tega vse življenje odvisni od pomoči drugih.
Dve tretjini bolnikov, ki jih sprejmejo na rehabilitacijo, je starih med dvajset in trideset let.
Pogoste posledice možganske poškodbe
- generalizirana ali delna spastičnost mišic
- epilepsija pri 50 odstotkih hujših poškodb mžganov
- heterotopne osifikacije – kopičenje kostnega tkiva v obsklepnih in mehkih tkivih (20 odstotkov)
- depresija, agitirano vedenje in vedenjske motnje
- motnje vida, okusa, sluha in voha
- motnje govora, hranjenja in požiranja
- okvara kognitivnih funkcij: spomin, razumevanje in izražanje, pozornost, sposobnost vidno-prostorske zaznave, načrtovanje in izvrševanje nalog ter osebnostne spremembe. Tovrstne okvare bolnika in svojce najbolj obremenjujejo.
Obiščite zdravnika
Po pretresu možganov je nujen zdravniški pregled oziroma v primeru vztrajanja testiranje pri kliničnem psihologu, ki pokaže morebitne posledice v delovanju višjih živčnih dejavnosti. Ljudje po pretresu možganov pogosto tudi sami opazijo spremembe, kot so težave s pozornostjo, natančnim delom, vztrajnostjo, potrpežljivostjo, spominom ali pa to opazijo in opišejo njihovi delodajalci ali svojci. To ima lahko tudi nevarne posledice pri delu, ki zahteva natančnost. Posledice se lahko postopno popravijo, lahko pa še leta povzročajo težave. Glavoboli so lahko tudi trajni.
Tudi pri blagih poškodbah, kot je pretres možganov, je tri do štiri odstotke možnosti za pojav epileptičnih napadov (po hudih poškodba kar 50 odstotkov).