Nasilje nas ženskami

Nasilje nad ženskami še vedno ni preteklost. Raziskave kažejo, da je še kako sredi nas in da predstavlja veliko psihično in fizično oziroma zdravstveno grožnjo. To je pokazala tudi dveletna raziskava v okviru Ginekološke klinike in statistika, ki žal vsako leto priča o tem, da se o problematiki še premalo pogovarjamo.

Nasilje nad ženskami

Na posvetu Delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije, so s strokovnimi prispevki sodelovali  in ugotavljali stanje v slovenskem prostoru mnogi strokovnjaki. Katja Matko iz Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja in doc. dr. Miha Lučovnik iz Ginekološke klinike v Ljubljani, asist. mag. Metka Skubic in asist. Tita Stanek Zidarič iz Zdravstvene fakultete v Ljubljani ter dr. Barbara Mihevc Ponikvar iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Sodelujoči so z različnih strokovnih vidikov pojasnjevali nasilje med nosečnostjo in opozarjali na družbeno prezrtost te problematike, čeprav gre, po podatkih tujih raziskav, za eno najbolj ogrožajočih oblik nasilja nad ženskami.

Raziskava, ki so jo leta 2014 izvedli na Ginekološki kliniki v Ljubljani in je zajela 1269 žensk med bivanjem v porodnišnici neposredno po porodu, je pokazala, da je polovica vseh žensk že doživela neko obliko nasilja do 31. leta; 40% žensk še vedno trpi zaradi posledic nasilja v preteklosti – najbolj zaradi spolnega nasilja; nasilje v preteklosti povečuje tveganje za nasilje v nosečnosti; večino nasilja v nosečnosti izvaja intimni partner, predvsem psihično in fizično nasilje; nasilje se v partnerskem odnosu prične v času nosečnosti v 2%; nasilje se v povprečju v nosečnosti zmanjša; 2% žensk po porodu ocenjuje, da bodo žrtve nasilja že v naslednjem mesecu.

Nasilje v nosečnosti vpliva na reproduktivno zdravje žensk, saj je povezano z večjim številom umetnih in spontanih splavov, poveča se tveganje za prezgodnji porod in zastoj rasti ploda v maternici. Pacientke, ki so bile žrtve nasilja, so tudi slabše ocenile svoje zdravje ter izkušnjo poroda.

Ženske, ki so bile že pred nosečnostjo žrtve nasilja v partnerskem odnosu, zaradi nosečnosti postanejo še bolj ranljive, saj so bolj usmerjene v dom in družino, imajo manj socialnih mrež in so zato bolj socialno izolirane, hkrati pa tudi ekonomsko bolj odvisne od partnerjev. Asimetrija v moči, ki je značilna za nasilni partnerski odnos, se z nosečnostjo še poveča, s tem pa tudi ogroženost. Zaradi lastne varnosti in varnosti otroka manjkrat prijavljajo nasilje, da po prijavi ne bi bilo še huje. Izjemno pomembno je torej, da zdravstveni delavci pacientke (ne le v nosečnosti) nedvoumno vprašajo, ali preživljajo nasilje, kajti zaznava nasilja nad ženskami je v zdravstvu še vedno nizka. Po zaznavi nasilja pa je treba pacientkam ponuditi podporo in zaščito ter jih informirati o možnih oblikah pomoči. Priporočljivo je nasilje prijaviti, primere pa nato tudi ustrezno dokumentirati.