Mož je umrl po poškodbi glave in družina ni bila zadovoljna z zdravljenjem in je nasprotovala za odvzem in presaditev organov. Zdravniki so nam povedali, da člani družine ne moremo spremeniti poslednje volje umrlega. Ali družina v takih primerih resnično nima nobene besede?
Področje darovanja organov v Sloveniji ureja Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT). Ko gre za vnaprejšnje izjave volje pri bolnikih, pa se smiselno lahko uporablja tudi Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja v svojem tretjem razdelku ureja odvzem organov ali delov telesa umrle osebe. Deli telesa umrle osebe se lahko odvzamejo zaradi presaditve drugi osebi, potem ko je po medicinskih merilih in na predpisan način z gotovostjo ugotovljena smrt dajalca. Deli človeškega telesa umrle osebe se smejo odvzeti zaradi presaditve, če je darovalec pred smrtjo v to privolil in je njegova pisna privolitev uradno evidentirana. Po uredbi ZOPDCT se pisna privolitev opravi pred pooblaščeno osebo organa ali organizacije, ki ima pooblastilo za dejavnosti na področju pridobivanja darovalcev delov človeškega telesa zaradi presaditve. S privolitvijo darovalca se lahko njegova pisna privolitev uradno evidentira tudi na kartici zdravstvenega zavarovanja. Na podlagi pisne privolitve se lahko darovalcu ob smrti odvzame del človeškega telesa po predhodnem obvestilu najbližjih svojcev darovalca.
Svojo voljo glede zdravstvene obravnave v obdobju, ko sama nemara no bo več zmožna odločati o sebi, lahko vsaka polnoletna oseba izrazi tudi v skladu s 34. členom ZPacP, ki govori o upoštevanju vnaprej izražene volje. Zakon zahteva pisno obliko tako izražene volje, predvideva tudi, da je izražena na posebnem obrazcu, toda veljavna je lahko vsaka vnaprej izražena volja, ki je nastala v skladu s splošnimi pravnimi normami (na primer izjava volje, overjena pri notarju). V obeh opisanih primerih (jasno izražena in na pravno veljaven način pisno dokumentirana volja bolnika) ne gre predvsem za vprašanje o tem, koliko lahko na tako izraženo voljo vplivajo svojci, temveč za temeljno pravico o svobodi odločanja o samem sebi, ki jo zakon sorazmerno zelo čvrsto varuje.
Povsem drugače je v primerih, ko bolnikove volje ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti. Umrli osebi je mogoče namreč po zakonu odvzeti del človeškega telesa zaradi presaditve tudi, če je imetnik posebne izkaznice darovalca, ki jo izda Rdeči križ Slovenije ali druga organizacija, ki jo za to pooblasti minister. Na podlagi take izkaznice darovalca je mogoče imetniku ob smrti odvzeti del človeškega telesa zaradi presaditve, če so s predlogom za odvzem seznanjeni najbližji svojci umrlega, razen če po seznanitvi odvzemu izrecno nasprotujejo. Tovrstna izkaznica torej ni znak povsem izpričane volje bolnika, in če svojcih v takih primerih darovanju izrecno nasprotujejo, bodo zdravniki njihovo voljo upoštevali.
Podobno je tudi v primerih, ko volja bolnika sploh ni znana. Zakon namreč pravi, da se deli telesa umrle osebe, ki je državljan Republike Slovenije oziroma ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, smejo odvzeti zaradi presaditve tudi v primeru, kadar oseba v to ni izrecno privolila, če odvzema ni izrecno prepovedala, razen če iz drugih okoliščin izhaja, da bi temu nasprotovala. Vendar v spornih primerih (če si podatki o stališču umrle osebe do dajalstva nasprotujejo) odvzema ni mogoče opraviti. Ne glede na to določbo pa se v tovrstnih primerih (volja ni znana) odvzem delov telesa umrle osebe ne sme opraviti, če oseba, ki je bila umrlemu blizu, odvzemu nasprotuje. Če so take osebe dosegljive, je eno od njih treba obvestiti o nameravanem odvzemu in o njihovi pravici, da ga zavrnejo. Tej osebi je treba dati razumen čas, da se odloči. Zakon kot osebe, ki so umrlemu blizu, našteva naslednje: zakonec ali izvenzakonski partner, polnoletni otroci, starši ter bratje in sestre in osebe, za katere se da iz splošnih okoliščin sklepati, da so bile umrlemu blizu.