Mnogi starši pri svojih otrocih vidijo in poudarjajo le napake, povsem pa pozabijo na pohvalo. Pohvala pa mora biti iskrena, ne samo bežna. Otroku je treba natančno povedati, kaj vam je pri njegovem delu ali izdelku všeč. Ne recite le: »Super!«, kajti otrok bo taki pohvali pripisal malo vrednosti in mu ne bo v pomoč pri delu in pri izboljšanju rezultatov. Morda bo nehote celo pomislil, da ga mama ali oče ne jemljeta resno. Otroci imajo nezmotljiv smisel za pristnost. Včasih so otroci na pohvalo celo alergični, kadar deluje izumetničeno ali ko poudarjamo tisto, kar je samo po sebi umevno in otrokovemu razvojnemu stanju ne ustreza več. Otrok se počuti, da ga obravnavamo kot dojenčka.
Pretiravanje ni dobro
Pohvala in priznanje prineseta veliko pozitivnega, moramo pa se izogibati temu, da bi naš otrok postal odvisen od pohvale in bi zato dvomil v svoje sposobnosti, kadar ne bi bil pohvaljen. To lahko dosežete tako, da otroka pogosto vprašate, kako je on sam zadovoljen s svojim delom. Pokažite zanimanje s postavljanjem konkretnih vprašanj: »Kaj pomeni ta pravokotnik v ozadju? Kaj počne pes poleg otroka?« ali pa »To si pa hitro končal.« Čudili se boste, kako kompetentni so že odgovori majhnih otrok: »Veš, sem se zelo potrudil, ker bi se rad šel spet igrat!« ali »Konj mi ni še nikoli tako uspel kot danes.« Tako se otrok nauči samozavestnega in kritičnega odnosa do svojega dela. To je zelo pomembno, kajti tudi v šoli ga bodo opozarjali na napake, ki jih bo moral popraviti.
Otroci se z našimi povratnimi informacijami vedno znova učijo razmišljati o sebi, njihova samozavest raste, naučijo se verjeti vase, tudi če pohvale ne izrečete.