Motivacija je prirojena

Radovednost in drznost sta gonilna dejavnika pri razvoju in učenju za življenje.

Verjeli ali ne: učenje je osnovni nagon človeške narave. Ljudje imamo potrebo, da rastemo in zorimo, da razvijemo vse svoje naravne danosti in sposobnosti. To se zgodi v procesu soočanja posameznika s svetom, z opazovanjem, izkušnjami, premišljanjem in spoznanji. Pridobljena spoznanja in vpogledi porajajo vedno nova vprašanja in so osnova za nadaljnje opazovanje in poizkuse. To vodi do višje stopnje razvoja, zorenja ter védenja. Ta proces traja vse življenje, zato lahko rečemo, da je motivacija za učenje prirojena.

Začne se v zibki

Raziskuje že dojenček, ko opazuje svojo okolico, ko »odkriva« svoje telo in njegove zmožnosti ter jih razvija. Nato naredi prve korake, odkriva predmete okrog sebe, nauči se govoriti, se preizkusi v svoji neutrudljivosti, vse ga začne zanimati, postavljati začne mnogo radovednih otroških vprašanj in jih postavlja tako dolgo, dokler z odgovorom ni zadovoljen, in spet se porajajo nova vprašanja. Vse to se zgodi v igri, na videz brez truda. Ne potrebuje motivacije odraslih, ti morajo le dopustiti to dogajanje in ga spremljati na pravi način.

Naporno, a se obrestuje

Intelektualni razvoj je trdno povezan s čustvenim, z veseljem do učenja. Veselje do življenja, radovednost in drznost so gonilni dejavniki, ki se v zdravem obsegu lahko razvijajo samo takrat, kadar ima otrok duhovno podporo staršev. Potrebna je varnost, ki jo starši dajejo z določitvijo meja, a boječe besede: »Pusti to!«, »Pazi!«, »Tega ne zmoreš!« zavirajo otroka in mu jemljejo zaupanje v lastne zmožnosti. Z intenzivnim miselnim procesom, do katerega pride zaradi svojih vprašanj, se otrok uči dojemati in razumeti povezave. Četudi je večkrat naporno, glejte na podporo svojega otroka pri njegovem intelektualnem razvoju kot na dragoceno priložnost in odgovarjajte na njegova vprašanja  preprosto, pošteno, otrokovi starosti primerno. »Ne bodi vedno tako radoveden!« ali »To se te ne tiče!« črtajte iz svojega besednjaka.