Šola ni šala: iz vrtca v šolske klopi

Večina staršev, ki je uvajala svojega otroka v vrtec, pozna mešane občutke ob tem. Skrbi jih, kako se bo otrok navadil na novo okolje, ali se bo počutil zapuščenega, ga bo strah, bo povedal, ko bo kaj potreboval, bo zmogel biti stran od nas in podobno.« Otroci se hitro navadijo na vzgojiteljici in prostor, vrtec vzljubijo in starši si oddahnemo. Čas pa hiti in malčki zrastejo. Treba je v šolo. Stari občutki se oglasijo. 

Če prvošolčke vprašamo, ali bi šli nazaj v vrtec, nam večina odgovori z glasnim: »Ne!« Ponosni so na to, da so postali šolarji, šola jim predstavlja stopničko v svet pomembnosti. Kljub temu je za nekatere otroke in starše začetek bolj težak, kot so pričakovali. Četudi je v prvem razredu devetletne osnovne šole osvajanje vsebin prilagojeno šestletnikom in veliko učne snovi spoznavajo na igriv in otrokom približan način, je šola le drugačna od vrtca. Otrok, če naj napreduje, mora na koncu obdobja dosegati temeljne standarde znanja, medtem ko v vrtcu vrednotenja v takšnem (šolskem) smislu ni. Pričetek obiskovanja šole lahko prinese še druge težave.

Iz vrtca v šolo

Ne puščaj me tu!

Občutljivejši otroci lahko šolo – že samo zgradbo, hodnike in ritem, ki vlada notri – doživijo ogrožujoče. Bojijo se ločitve od staršev, oklenejo se jih in jočejo, da je težko tudi staršem. Strah pred ločitvijo ali tako imenovana seperacijska anksioznost sodi med čustva neugodja, izvira iz zamajanega občutka varnosti. Otroci, ki se čustveno težje vživijo v novo okolje, so doma pogosto obvarovani pred nabiranjem izkušenj, zlasti negativnih. Pretirano zaščitniški starši čutijo potrebo, da bi ublažili vse »udarce« ali neprijetnosti za otroka, zaradi tega pa ta ne zna shajati v položajih, ki od njega pričakujejo samostojnost.

Pričakovali bi, da se bodo otroci, ki niso obiskovali vrtca, na šolo odzvali z večjim strahom, vendar to še zdaleč ni pravilo. Večjo težo ima otrokova prilagodljivost novim okoliščinam in ocena položaja (šolskega dogajanja) kot zanimivega, privlačnega ali tesnobno ogrožujočega.

Zelo pomemben je odziv staršev na jok. Priporočljivo je, da vznemirjenega otroka z ljubečimi in bodrilnimi besedami potolažijo, vendar naj se ne poslavljajo predolgo. Otroci kot sprejemniki začutijo naraščajočo razburjenost staršev in jo še dodatno prevzamejo.

Brez obstanka

Veliko prvošolčkov nima obstanka. Težko obsedijo pri miru, celo za kratek čas, radi se gibajo, so glasni, nepremišljeni in impulzivni, vsako misel hočejo povedati na glas, četudi so okoliščine take, da se od njih pričakuje tišina (na primer skupinsko spremljanje pravljice). Ne govorimo o otrocih z motnjo pomanjkljive pozornosti in hiperaktivnosti, četudi so v razredu včasih prepoznani tudi otroci s tovrstnimi težavami.

Pedagoški delavci opažajo, da potrebujejo današnji otroci precej časa že za pripravo na dejavnost: da se posedejo, umirijo, utihnejo, prisluhnejo razlagi ali navodilom za delo. Otroci sicer vedo, da niso več v vrtcu, a nekateri med njimi se enostavno še lep čas vedejo, kot bi se prišli za ves dan v šolo igrat. A šola je šola; v vrtcu otrokovih izdelkov ne ocenjujejo, v šoli pa otrokovo napredovanje že podrobno spremljajo in ga tudi ovrednotijo (opisno in pozneje številčno). Otrok se mora znati umiriti, če naj zadovoljivo sledi pouku.

Raztreseni in nezbrani

Otrokova učna uspešnost bo – poleg sposobnosti in nekaterih drugih dejavnikov – odvisna od tega, v kolikšni meri bo znal pozorno opazovati, poslušati, sodelovati, upoštevati navodila, slediti pravilom. Za vse našteto sta potrebni zbranost in osredotočenost, ki s starostjo otroka naraščata. Nekatere prvošolčke je treba med poukom ničkolikrat opozoriti, naj sledijo dogajanju, vendar je njihova pozornost povsem razpršena, marsikdaj tudi opozorila ne zaležejo. V podaljšanem bivanju se težave z zbranostjo povečini še okrepijo, saj so otroci še bolj sproščeni.

Raziskave o problematiki odkrenljive pozornosti šolarjev kažejo, da več težav s pozornostjo srečamo pri otrocih, ki v prostem času pretiravajo s televizijo in igrami (video ali računalniškimi): za te medije je značilna visoka raven dražljajev in če se otrok nanje navadi, bo potreboval podobno močno spodbudo za ohranjanje pozornosti tudi pri drugih dejavnostih. Najbrž ni odveč dodati, da bi morali starši budno spremljati in strogo odmerjati prvošolčkovo zadrževanje za ekranom oziroma računalniškim zaslonom (če mu zadrževanje tamkaj sploh že dovolimo).

Pereča (ne)samostojnost

Neredki prvošolčki so premalo samostojni. Učitelji povedo, da jim povzročajo preglavice sila počasno oblačenje in preoblačenje (pri športni vzgoji), obuvanje, hoja v koloni, obnašanje v jedilnici in uživanje obrokov, obiskovanje stranišča in še bi se kaj našlo.

Nekateri starši predolgo čakajo z navajanjem na samostojnost, številni zato, ker je tako lažje, hitreje in zahteva manj pregovarjanja. Vse vrtčevsko obdobje delajo stvari namesto otroka: brišejo mu rito, moker nos, pripravljajo grižljaje hrane, zavezujejo čevlje in ga oblačijo. Otroci se taki strežbi po navadi ne upirajo, saj sledi načelu ugodja: všeč jim je, da zanje vse postori nekdo drug. Ko pride šola, se starši streznijo in se odločijo, da bo odslej to počel prvošolček sam. Le-ta pa tega ne zna početi, počne zelo počasi (kar starše jezi, zlasti v jutranji naglici) ali noče početi, se upira. Če samostojnosti niso pričakovale niti vzgojiteljice v vrtcu, je stvar toliko slabša.

Seveda je pri praktičnih stvareh otroku dobršen del predšolskega obdobja treba pomagati, a vsako dopolnjeno leto malo manj, dokler ne zna sam. Šestletnik naj bi prehranjevalne in higienske navade že suvereno obvladal. Naša pomoč je pričakovana drugje: da ob otroku posedimo, mu pomagamo pripraviti pripomočke za naslednji šolski dan, skupaj pregledamo, kaj so v šoli počeli, vadimo pisanje prvih črk, branje, se pogovorimo o dnevnih doživetjih in podobno.

Strah pred šolo

Bojazen pred šolo

Včasih starši otroka preveč zastrašijo s šolo, kar storijo v dobri veri in z namenom, da bi v šoli spoštoval pravila in vestno sledil pouku. Otroci, ki so po naravi bolj plašni, vase zaprti in čustveno ranljivejši, utegnejo razviti bojazen pred šolo ali šolsko anksioznost. Pokaže se s telesnimi znaki:

  • tresenje in potenje rok
  • občutek tesnobe
  • razbijanje srca
  • pritisk v želodcu, bruhanje;

in psihološkimi odzivi:

  • zaskrbljenost
  • potrtost
  • umaknjenost vase
  • odpor pred šolo
  • jok.

Če domači pogovori ne rešijo otrokovih težav, ne čakajte predolgo, pač pa potrkajte na vrata svetovalne službe. Zgodi se, da je lahko v ozadju nekaj drugega, na primer norčevanje vrstnikov, izsiljevanje (celo v nižjih razredih!) ali morda otrokov strah, da v šoli ne bo dovolj dober.

Red velja

Predšolski otrok preživi dobršen del svojega časa pri igranju. S prehodom v šolsko obdobje se obveznosti spremenijo. Ustvariti je treba nov ritem in red, znotraj katerega se otrok umiri in organizira. Pričakovanja staršev glede domačih opravil za šolo, ure večernega počitka in jutranjega vstajanja naj bodo jasna in naj se spremenijo le, če kak dan res ne gre drugače. Z otrokom vsak dan ob približno isti uri in v istem kotičku doma pogledamo stvari za šolo. Na ta način se vzpostavita zelo pomembni delovni navadi, in sicer navada časa in prostora, ki olajšata zbranost in pospešita učni proces.

Graja ni vedno na mestu

V šoli se otrok lahko počuti slabo, ker ne dohaja ostalih. Morda ga ovirajo neodkrite učne težave, denimo bralno-napisovalne motnje, morda ima slabo razvit govor, medtem ko imajo nekateri prvošolčki že bogat besedni zaklad, morda se z njim doma nihče ne usede. Graja močneje vpliva na plašne, bolj osamljene in občutljive otroke. Stalna, ponavljajoča se graja, ima slab učinek na učni uspeh, ne izboljšuje učne učinkovitosti, saj ustvarja učinek pričakovanja: otrok se bo vedel, kot mu pripisujemo odrasli.