V Sloveniji živi že skoraj štiristo tisoč ljudi, ki imajo več kot 65 let. Veliko med njimi jih ne more več samostojno skrbeti zase in potrebujejo, da lahko ostanejo doma, takšno ali drugačno vsakodnevno pomoč: pri jutranji in večerni toaleti, oblačenju in slačenju, menjavi plenic, vstajanju iz postelje, pri odhodu k nočnemu počitku ali pri gospodinjstvu.
Med uporabniki pomoči na domu je največ prav starejših ljudi. Ob ustrezni pomoči številnim ni treba v dom starejših in lahko do konca življenja živijo doma. Svojci pa zaradi pomoči na domu lahko z manj skrbi hodijo v šolo ali na delo. Pomoči na domu v obliki socialne oskrbe ne potrebujejo samo starostniki, ampak tudi invalidi, nekateri kronični bolniki (na primer pri multipli sklerozi) in poškodovanci.
Do pomoči so upravičeni:
- osebe starejše od 65 let, ki niso same sposobne za popolnoma samostojno življenje.
- osebe s statusom invalida po zakonu.
- druge invalidne osebe, če imajo priznano pravico do tuje pomoči in nege.
- kronično bolni in osebe z dolgotrajnimi okvarami zdravja, ki nimajo statusa invalida, a so po presoji pristojnega centra za socialno delo brez občasne pomoči, ter druge osebe, nesposobne za samostojno življenje.
- hudo bolni otroci ali otroci s težko oziroma najtežjo motnjo v telesnem ali duševnem razvoju, ki niso vključeni v organizirane oblike varstva.
Koga poklicati
Eden od ponudnikov pomoči je Zavod za oskrbo na domu v Ljubljani. »Kdor zaradi bolezni, slabše gibljivosti, starosti, invalidnosti in podobnega potrebuje začasno ali stalno pomoč na domu, naj nas brez strahu pokliče,« svetuje direktorica Antonija Nina Ličer. Povedala nam je, da nudijo takšno ali drugačno pomoč skoraj vse slovenske občine. To storitev so v skladu z Zakonom o socialnem varstvu dolžne zagotavljati kot mrežo javne službe.
»Nekatere, denimo Maribor, imajo tako kot Ljubljana, poseben zavod za pomoč na domu. Marsikje nudijo ustrezno pomoč domovi starejših, centri za socialno delo, s tem se ukvarjajo tudi samostojni podjetniki in druge organizacije.« V primeru, da potrebujete pomoč, se obrnite na območno enoto, kjer bivate.
Da so potrebe velike, pove podatek, da samo v ljubljanskem zavodu vsak mesec v povprečju pomagajo do 630 uporabnikom: enkrat, dvakrat ali tudi trikrat na dan, od 6. do 22. ure, vse dni v tednu, tudi ob nedeljah in praznikih. »V našem Zavodu imamo trenutno zaposlenih 113 socialnih oskrbovalk, 14 jih še usposabljamo oziroma šolamo. Med oskrbovalci so ženske v veliki večini. Vsaka oskrbovalka obišče na dan približno sedem uporabnikov.«
Nekoliko težje je oskrbo dobiti ob praznikih in ob koncih tedna. »Zato številne, ki oskrbo potrebujejo, vsaj za določen čas, preusmerimo na koncesionarja in druge ponudnike. V Ljubljani ima koncesijo za pomoč na domu Zavod Pristan.«
Od tri do 25 evrov na uro
Ura pomoči na domu stane v ljubljanskem zavodu med tednom 3,04 evra, ob nedeljah 4,26, ob praznikih in dela prostih dnevnih pa 4,56 evra. Tako nizko ceno imajo samo stalni prebivalci Ljubljane, ker razliko do polne cene plača Mestna občina Ljubljana. Če kdo tudi tega plačila ne zmore, ker ima premajhne prihodke, ga pod določenimi pogoji Center za socialno delo oprosti plačevanja: v celoti ali delno.
Med zasebnimi ponudniki (tudi na črnem trgu) je lahko ura pomoči na domu med tednom od 10 do 15 in ob koncih tedna celo od 20 do 25 evrov. Na podeželju so cene za polovico nižje ali pa jo dobre sosede opravljajo zastonj.
»Nihče ne more dobiti več kot dvajset ur pomoči na teden. Če je potrebuje več, se morajo v pomoč vključiti tudi domači (če jih uporabnik ima) ali pa mora oditi v dom starejših.«
Pove, da večina njihovih uporabnikov potrebuje vsakodnevno pomoč dvakrat na dan: pri jutranji in večerni toaleti, le okoli 100 do 115 uporabnikov obiščejo oskrbovalke trikrat na dan. Velika večina, več kot 80 odstotkov, jih je starejših od osemdeset let in le 13 odstotkov je mlajših od 65 let.«
Od umivanja do varovanja
Kaj vse zajema pomoč? Uporabnikom oskrbovalci pomagajo pri:
- temeljnih dnevnih opravilih, kot so oblačenje, slačenje, umivanje, hranjenje, odvajanje ali menjava plenic.
- pri gospodinjenju; gredo v trgovino, skuhajo en manjši obrok na dan, pomijejo posodo, pospravijo stanovanje, odnesejo smeti, zamenjajo posteljnino …
- pri ohranjanju socialnih stikov: spremljajo uporabnika k zdravniku, k socialni delavki, pokličejo svojce in jim pokažejo, kako je treba bolnika ali starostnika negovati, in podobno.
Ljudem, ki živijo sami in še lahko skrbijo zase, a njihovi svojci ne živijo v istem kraju ali so zelo zaposleni, lahko za približno 25 evrov na mesec zagotovijo tudi varovanje na daljavo ali tako imenovani rdeči gumb, ki deluje 24 ur na dan vse dni v letu.
»S tem gumbom, ki ga imajo vedno na verižici okoli vratu ali na zapestnici na roki, lahko pokličejo na pomoč, denimo, če padejo in ne morejo vstati ter so daleč stran od telefona,« razloži Antonija Nina Ličer. S pritiskom na gumb se oseba v stiski poveže z dežurno službo Zavoda za oskrbo na domu, ki organizira ustrezno pomoč po predhodno pripravljenem osebnem načrtu. »V pomoč so vključene službe nujne medicinske pomoči, reševalci in gasilci.«
Prilagodite si dom
Večjo samostojnost lahko starostniku ali invalidni osebi doma nudijo tudi določeni medicinsko-tehnični pripomočki. Nekatere jim predpiše zdravnik, druge si lahko izposodijo (in plačajo dnevno izposojevalnino) ali kupijo, če jih bodo potrebovali dlje časa, pojasnjuje Majda Mernik, socialna delavka in medicinska sestra Zavoda za oskrbo na domu.
Ti so po njenih besedah v veliko olajšanje vsem slabo gibljivim in popolnoma negibljivim ter tistim, ki zanje skrbijo.
»Na recept dobijo, na primer, določeno število plenic (tri na dan za inkontinentne), terapevtske žoge za invalidne otroke, toaletni stol … Bergle dobijo bolniki, ki si zlomijo kolk, brezplačno že v bolnišnici. Hojco, če jo rabijo, dobijo na reverz, kar pomeni, da jo morajo po določenem času vrniti,« razloži. Samo strošek za plenice je lahko sicer večji od 150 evrov na mesec.
Invalidske vozičke na električni pogon si morajo invalidi pogosto kupiti sami. Negovalno posteljo ali pa samo posteljni ali prostostoječi trapez, ki je obolelim v veliko pomoč pri vstajanju in obračanju, pa si lahko izposodijo.
»Svojcem bolnika, ki se ne more umivati sam, priporočamo, da si kupijo plastični sedež za kopalno kad ali stol za tuš kabino, ki ga lahko vanjo samo postavijo, ali zložljiv stol, ki ga privijejo v steno. Zelo uporabno je tudi dvigalo za v kopalno kad, ki ima elektromotorni pogon, s katerim bolnika, invalida ali starostnika brez težav spustimo v kad in ga na isti način tudi dvignemo.«
Tudi stranišče lahko vsakdo brez velikih izdatkov prilagodi invalidu ali starostniku. Na voljo je nastavek za toaletno školjko, s katerim jo za 14 centimetrov povišamo, kar je zelo pomembno za tiste, ki imajo težave z gibljivostjo, sploh po zlomih kolkov, ki so pogosti pri prometnih in drugih nesrečah ter pri padcih starostnikov.
»Vsem, ki si v zrelih letih prenavljajo svoj dom, svetujemo, naj se že vnaprej pripravijo na morebitno slabšo gibljivost ali negibnost v zadnji četrtini življenja. Tako naj, če imajo možnost, razširijo vsa vrata, da se bodo po svojem domu brez težav sami premikali z invalidskim vozičkom. Predvsem pa naj si skušajo čim bolj primerno urediti kopalnico in stranišče, saj se vsakdo rad čim dalj neguje sam. Poleg tega je dobro, da zamenjajo stanovanje, če stanujejo v bloku brez dvigala,« še svetuje Majda Mernik.
Piše: N. Ž.