Hipnoza ni za vsakogar: Mimo vratarjev do globin nezavednega

Hipnoza je stanje globoke sproščenosti in osredotočenosti, pri katerem se zavestno mišljenje oddalji od vsakodnevnih skrbi. V tem sproščenem stanju podzavest ustvarjalno odgovarja na sugestije brez analitičnega razmišljanja. Stvarnost je v času hipnoze izkrivljena in človek ne more pravilno oceniti, kateri postopki so logični in normalni in kateri niso.

Moč sugestije se v stanju hipnoze zelo poveča in se globoko vtisne v možgane, za hipnotiziranega postane hipnotizerjev »ukaz« neke vrste »zakon«, v življenju ga bo uporabljal dobesedno in se po njem ravnal. Neustrezen ukaz, ki bi ga hipnotizer vtisnil v podzavest hipnotiziranega, pa ima lahko hude posledice na običajno stanje hipnotizirančeve zavesti in njegove odnose z okolico.

Hipnoza

Od leta 1962, ko je v slovenski medicini hipnozo prvič uporabil prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med., pri pripravi nosečnice na porod, se je njena uporaba že precej razmahnila. Celo tako, da jo danes skorajda nemoteno izvajajo ljudje, ki za tovrstno dejavnost niso strokovno usposobljeni in nimajo ustreznega predznanja.

Prof. dr. Marjan Pajntar, dr. med., univ. dipl. psih., vodja projekta Kakovost v zdravstvu pri Zdravniški zbornici Slovenije pojasnjuje, da je hipnoza zapleten duševen pojav, ki ga lahko razumemo kot stanje povečane osredotočene zbranosti in sposobnosti za sprejemanje sugestij druge osebe.

Hipnoza kot manipulacija z voljo

Prehod v hipnotično stanje (indukcija) hipnotizerji povzročijo z monotonijo glasu, sproščanjem in prigovarjanjem, ki privede do tega, da oseba verjame, da je drugje, kot je v resnici. Prof. dr. Pajntar pove, da se do določene stopnje da hipnotizirati pravzaprav vsako osebo, od triletnih otrok do starejših ljudi.

Z monotonijo in ponavljajočimi besedami stvarnost bledi, postopno se izgublja. Medtem ko izginja dojemanje zunanje stvarnosti, oseba zasliši glas hipnotizerja, kot bi prihajal iz notranjosti njenega lastnega uma. Tako se odziva na voljo, sugestije hipnotizerja, kot bi se odzivala na svojo voljo.

Hipnotizirani zato ni sposoben odgovorno uporabljati svoje volje. Prepuščen je hipnotizerjevi sposobnosti, usposobljenosti, znanju in izkušnjam. Ta lahko hote ali nehote hipnotiziranega celo navede na to, da stori nekaj, česar si morda ne bi želel. Sugestije pa so lahko »zamaskirane« tudi v nekaj, kar bi sicer bilo možno storiti v okviru lastne volje. Zapostavljanje svobodne izbire samo zaradi doseganja nekega cilja pa je pravzaprav manipulacija z voljo.

Orodje dobrega in slabega

Hipnoza v pravih rokah je lahko učinkovito orodje za telesno in duševno sproščanje, za lajšanje bolečin, za spominjanje preteklih dogodkov v sodni medicini, pri rehabilitaciji in seveda v psihoterapiji.

Vendar je hipnoza le eden od pristopov, ki ga uporabljajo v psihoterapiji, poudarja asist. dr. Polona Matjan Štuhec, spec. klinične psihologije, z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Treba jo je jemati zelo resno. Oseba, ki hipnozo izvaja, namreč ravna s človekovim zelo občutljivim delom duševnosti, pristopa do globin nezavednega, mimo marsikaterega »vratarja«, ki varuje našo osebnost.

Človek, ki se je z zaupanjem prepustil hipnotizerju, je ranljiv, ker so obrambni mehanizmi v hipnotičnem transu močno razrahljani. Tako lahko oseba, ki izvaja hipnozo, hote ali nehote izrabi zaupanje hipnotiziranega in ga pahne v še večjo tesnobo, saj ne prepozna ozadja njegovih konfliktov. S to občutljivo vsebino mora terapevt ravnati pravilno, zato je znanje psihoterapije zelo pomembno.

Razumeti mora, kakšno vlogo ima simptom neke težave, in posameznika usmerjati k ustreznim rešitvam. Prepoznati mora, v kakšnem stanju je oseba, in presoditi, katere konfliktne vsebine ji lahko razkrije in na kakšen način naj to stori. Za določene stvari je kdaj bolje, če jih pustimo pri miru, sicer lahko naredimo več škode kot koristi. Nekdo, ki znanja iz psihoterapije nima, težko oceni, s kakšno osebnostjo ima opravka. Hipnoza je še posebej nevarna pri prikrito (latentno) psihotičnih posameznikih, pri čustveno krhkih in tistih, ki so močno depresivni ali nagnjeni k samomoru.

Hipnoza tudi vpliva na odnos med posameznikom in terapevtom. Pri nekaterih posameznikih, ki se na tovrstno pomoč pretirano zanašajo, lahko ustvari resno oviro za ustvarjanje potrebne samostojnosti.

Hiša brez temeljev

Za boljšo predstavo asist. dr. Polona Matjan Štuhec primerja hipnozo s hišo; pomembno je, na kakšnih temeljih je zidana in ali je statika dobro izračunana. Hipnoterapevt mora imeti dovolj terapevtskega predznanja in ne le opravljen tečaj za hipnozo. To preprosto ni dovolj, poudarja strokovnjakinja.

Vendar so Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi uredil zadeve na tem področju, umaknili. Z njim naj bi licenco za psihoterapevtsko dejavnost dobil psiholog, ki se je ustrezno usposobil v okviru priznane psihoterapevtske šole oziroma smeri, ki izpolnjuje merila Zbornice psihologov. Pri uporabi na medicinskem področju pa je seveda potrebno ustrezno predznanje iz medicine.

Zdaj ostaja to področje neurejeno, nenadzorovano in hipnozo izvajajo tudi ljudje, ki ustreznega psihoterapevtskega znanja nimajo.

Hipnoza ni povsem predvidljiva

Tudi ameriški strokovnjak za klinično hipnoterapijo, psiholog Maurice Kouguell, poudarja, da je lahko hipnoza nevarna, in navaja številne zaplete, kot so nepričakovane, neželene misli, občutki ali vedenje, ki se lahko pojavijo med hipnozo ali po njej, čeprav oseba takšnih stanj prej ni imela. Med njimi navaja vse: od utrujenosti, motenj spanja, razdražljivosti, izbruhov joka, zmedenosti, izgube spomina, občutkov strahu, krivde in celo panike, do telesnih težav, kot so glavoboli, slabosti, okornost, omotice, anksioznost in celo resnejših psihičnih motenj, kot so psihoze in depresije. Po njegovem mnenju je lahko prizadeta posameznikova samopodoba in dojemanje lastne identitete. Marsikaj gre lahko narobe že, če oseba sugestije ne dojame pravilno.

Odzivi na hipnozo in njene posledice so lahko zelo nepredvidljivi, meni Kouguell, in so tako izziv celo za izkušene terapevte. A hipnoza v rokah ustrezno izobraženega in izkušenega hipnotizerja – hipnoterapevta večjih slabih posledic nima, zatrjuje prof. dr. Pajntar.

Kljub temu velja, da naj bi je v psihoterapiji ne uporabljali, če lahko osebi pomagajo tudi drugače. Ne nazadnje je vpliv usmerjenih psihoterapevtskih postopkov velik že, če jih izvajajo brez hipnoze. Imajo namreč globoke učinke na posameznika, saj vplivajo na to, v kaj verjame, kako razmišlja in deluje.

Povejte svoje mnenje - kometirajte