DomovSkrbimo zaseNasilje: Zakaj gremo pogosto kar mimo?

Nasilje: Zakaj gremo pogosto kar mimo?

Ko sem prišla na pogovor s Katjo Zabukovec Kerin, je kolegici v društvu ravno razlagala o (še enem) nezadostnem institucionalnem ukrepanju v primeru družinskega nasilja. A se je pogovor hitro obrnil na celotno družbo: »Slovenci ne izstopamo glede odnosa do nasilja. Ustno ga obsojamo in vsakega nasilja se ustrašimo, saj ga vsi čutimo kot grožnjo. Zakaj ga torej ne ustavimo? Boj proti nasilju je naša skupna dolžnost, ne le dolžnost institucij.« Sogovornica govori umirjeno, tudi o temah, ki jo razburjajo. Tako, kot bi najbrž morali drug z drugim govoriti mi vsi.

- Oglas -

Katja Zabukovec Kerin

Kako strpni, v splošnem, smo do nasilja, tudi v primerjavi z državljani drugih članic Evropske unije?

Različno smo strpni do različnih oblik nasilja in to tudi kažemo na različne načine. Do spolnih zlorab otrok, na primer, javno izražamo odklanjanje. Ko pa se te zgodijo, nismo pripravljeni verjeti žrtvam, poskrbeti, da te ne bi imele več stika s storilcem, in izvesti vseh zakonsko predpisanih ukrepov za njihovo zaščito. Številnih oblik nasilja, na drugi strani, absolutno ne želimo videti. Táko je, denimo, nasilje nad različnimi manjšinami. V romskih skupnostih ne uveljavljamo enakih pravil kot sicer in otroci tam lahko odraščajo z izkušnjo nasilja, pa se nanjo nihče ne odzove.

- Oglas -

Smo pred posebno preizkušnjo, saj novela zakona o preprečevanju nasilja v družini predlaga prepoved telesnega kaznovanja otrok. Zdaj bomo tudi – vsak pri sebi – v praksi videli, koliko res odklanjamo nasilje. Preizkušnja za vse nas je tudi begunska kriza, ki smo ji priča zadnje mesece.

Sicer Evropski observatorij za nasilje nad ženskami ne kaže posebnih razlik med državami. Javno mnenje je povsod podobno, nekaj več razlik je v tem, koliko je odklonilno stališče do nasilja vpleteno v zakonodajo. Če posplošim – nasilje na deklarativni ravni obsojamo, ko je treba ukrepati, pa to prepuščamo institucijam, pri čemer pogosto niti ne vemo, katerim.

Pa razumemo, kaj (vse) je nasilje?

Ne, in to se dobro vidi že pri vprašanjih telesnega kaznovanja otrok. Starši smo dolžni uporabljati svojo starševsko moč; otrokom moramo prepovedovati določene stvari, jim zapovedovati, jih omejiti, da si ne škodujejo. Lahko pa to starševsko moč zlorabljamo s telesnim kaznovanjem, zanemarjanjem, grožnjami in spolnimi zlorabami. Če ponazorim s primerom: kazenski odvzem prenosnega telefona seveda ni zloraba, ampak je uporaba starševske moči. Torej to ni nasilje.

Sicer pa odrasli najtežje razumemo psihično nasilje oziroma sprejmemo dejstvo, da se dogaja. Predvsem zato, ker je ta vrsta nasilja tako pogosto del vsakdanje komunikacije med nami in jo zato težko razumemo kot nekaj, kar je prepovedano.

Znan je rek, da beseda boli huje kot udarec. Je to res?

Odvisno od tega, kako človek, ki mu je takšna beseda namenjena, to interpretira in s tem opravi. Ko govorimo o posledicah nasilja pri žrtvah, ne moremo posploševati. Ne moremo reči, da najbolj trpijo tiste, ki so izkusile najhujše oblike fizičnega nasilja ali spolno zlorabo. To je odvisno od njihovih zmožnosti, kako se s tem soočiti, odziva okolice in pomoči, ki je žrtvi na voljo. Zato nikoli ne moremo predvideti, kako bo neka žrtev trpela.

- Oglas -

Kaj zajema ekonomsko nasilje in kako pogosto je?

V družinah je zelo pogosto, najpogostejša oblika pa je neplačevanje preživnine za otroke. Pogosto je mnenje, da je preživnina nekaj, kar je treba plačevati nekdanji partnerki ali partnerju. Vendar je to denar, ki je namenjen otroku, da bi torej otrok lahko v kar največji meri nadaljeval življenje, kot ga je vajen. Druga pogosta oblika ekonomskega nasilja je, da mora en partner prevzeti vse stroške življenja družine, drugi pa ima svoj denar le zase in posebne nakupe. Pogosto tako ženske ves denar porabijo sproti za preživljanje družine, moški pa kupijo le posebne stvari, denimo avtomobil ali počitnice. Včasih se celo zgodi, da mora ženska v celoti preživljati družino, čeprav ima tudi partner prihodek.

Z ekonomskim nasiljem storilci tudi zadržujejo žrtve v nasilnem odnosu, saj oseba, ki nima ničesar, težje odide. In ni redko, da ženske, ko končno le odidejo, pridejo v varno hišo z ogromnimi dolgovi, ki se merijo v več deset tisoč evrih. Povedo, da so morale kar naprej nekaj podpisovati, ne da bi lahko preverile, za kaj gre, so pa dokumente seveda podpisale, saj so bile posledice sicer prehude.

Katja Zabukovec Kerin

Ali v zadnjih desetletjih, predvsem pa v letih gospodarske krize ženske, če so edine, ki prinašajo dohodek v družini, pogosteje izvajajo ekonomsko nasilje nad svojimi partnerji?

Ne, nasprotno. Manj nasilja povzročajo ljudje, ki se čutijo dobro vključeni v družbo in čutijo, da imajo moč, besedo in veljavo. Ko se nekdo počuti izključen iz družbe, in to se pogosto zgodi, ko ostane brez dela, išče načine, kako začutiti moč nekje drugje. Opažamo, da moški, ki se v takšni vlogi pogosteje počutijo bolj nemočne, kot bi se ženske, zato doma povzročajo več nasilja. Jemljejo si moč, ki je drugje ne morejo dobiti. Torej opažamo prav nasprotno, in sicer, da ženske, ki so edine zaposlene v družini, pogosteje doživljajo nasilje nezaposlenih partnerjev. Tudi s tega vidika nas zelo skrbi ravnanje s tujci in begunci, ki prihajajo k nam. 

Pogosto me sprašujejo, ali bo zaradi beguncev več nasilja. Mislim, da ga bo. A ne zato, ker bi bili oni nasilni po naravi, ampak zato, ker jih tako zelo zavračamo. Če nekomu z nasiljem, diskriminacijo in nečloveškim ravnanjem vzameš vso moč, išče načine, da bi jo pridobil v odnosih, kjer je to mogoče. Zato žrtve njihovega nasilja ne bomo me, ženske na cesti, ampak njihove žene, torej že tako ranljive begunske ženske.

Po večini govorimo o žrtvah – ženskah in storilcih – moških. Kakšno je razmerje, če upoštevamo različne oblike nasilja?

V partnerskem nasilnem odnosu je več kot 90 odstotkov žrtev žensk. Če združimo vse vrste nasilja, ki se dogaja v družini, pa se te številke zelo spremenijo. Zadnja leta opažamo čedalje več nasilja odraslih otrok nad svojimi starši, torej je naraslo število žrtev v skupini starejših moških. Največ žrtev je seveda med otroki, ki so najranljivejša skupina, pri čemer po veljavni zakonodaji velja, da otrok doživlja nasilje, tudi če sam ni neposredna žrtev, je pa priča nasilju med starši.

Kako spola vendarle drugače doživljata nasilje, če se omejimo na partnerski odnos?

Opis nasilnih dejanj se glede na spol ne razlikuje in tako ženska kot tudi moški zelo težko spregovorita o nasilju, ki ga doživljata. Razlika pa je v razumevanju in doživljanju. Ženske po navadi občutijo večjo ogroženost zaradi nasilja, strah jih je, kaj jim bo storilec naredil, bojijo se, da jih bo ubil. Če je žrtev moški, se praviloma ne boji, da storilke ne bi mogel fizično obvladati, a ne želi obračunavati na takšen način. Moški zato praviloma ne potrebuje varne namestitve, ampak pogovor in razumevanje, da lahko tudi kot moški doživlja nasilje, da pa ga ni dolžan trpeti. Druga razlika so razlogi za medpartnersko nasilje. Ženske, ki povzročajo nasilje, tega po navadi ne počnejo iz prepričanja, da jim kot ženskam pripadajo kakšni privilegiji in da imajo do tega pravico, kar je bolj značilno za moške. Zato ženske praviloma hitreje sprejmejo odgovornost za svoje vedenje, večkrat – kot pri moških storilcih – se izkaže, da imajo tudi kakšne druge težave. Delo z ženskami storilkami je tako drugačno, največkrat ne potrebujejo programa spreminjanja prepričanj, ampak prej prevzamejo osebno odgovornost in začnejo spreminjati nasilna vedenja.

Katja Zabukovec Kerin

Je nasilje znotraj družine bolj travmatično kot nasilje, ki ga doživljamo v drugih okoljih?

Tudi pri tem vprašanju velja, da je to odvisno od zmožnosti žrtve za soočanje s situacijo. Res pa je, da ima družina za vse nas že od rojstva posebno vlogo. Kot je pred kratkim dejal psiholog dr. Zoran Pavlović, v družini najlaže dobiš objem. In v resnici od družine pričakujemo varnost, podporo in zavetje pred vsem, kar se nam dogaja zunaj. Če v družini tega ni, kam naj gremo po to? Hkrati vsi, ki doživljajo nasilje v družini, težje zaupajo, da bodo ustrezne odnose doživljali v drugih okoljih. In še – pred mobingom lahko zbežimo domov. Kam lahko zbežimo pred nasiljem doma?

Družba lahko največ naredi za preprečevanje nasilja, če ljudi vključuje v skupnost, jim omogoči, da pošteno zaslužijo svoj denar, zagotavlja enakost med spoloma, ne diskriminira, starše ozavešča o vzgoji brez nasilja ter skrbi, da ne doživljajo mobinga v službi in drugih oblik nasilja.

Zakaj ženska, kadar je žrtev partnerskega nasilja, praviloma dolgo ne odide?

Kot je pokazala raziskava Eurobarometra, žrtve partnerskega nasilja v povprečju šele po šestih neuspelih poskusih v sedmem resnično odidejo. Razlogov za to je več: vse, kar nas družba uči o naši vlogi v družini, strah, sram, krivda, ki jo žrtve občutijo zaradi doživljanja nasilja, in seveda ekonomska odvisnost. Če nimaš kam iti, res težko greš.

Pomislite, kakšen odziv doživi žrtev nasilja, ko skuša okolici povedati, kaj doživlja. Ali sliši odgovor, naj malo potrpi, saj da nikjer ni samo lepo, ali jo podpremo, naj nujno poskrbi za svojo varnost? Ali pa naučena nemoč; ženske se skozi celoten proces odraščanja (na)učimo, česa same nikakor ne bomo zmogle. Pred kratkim sem govorila z zelo sposobno mlado žensko, ki mi je pripovedovala, kako je premagala še zadnjo oviro: prepričanje, da potrebuje partnerja za odmašitev sifona v kopalnici. Odšla je iz nasilnega odnosa. Pogosto nas tudi v takšnih odnosih zadržujejo prepričanja, da določenih stvari ne zmoremo same. Seveda jih lahko!

In še: mnoge ženske je izjemno strah, da bo storilec uresničil svoje grožnje, če bi odšle. Vsi vemo, da so te pogostejše in silovitejše prav takrat, ko storilec čuti, da bi ga žrtev lahko zapustila, da bo izgubil moč in nadzor nad njo. Če žrtev v teh ključnih trenutkih nima podpore okolice in ne ve, kam bi lahko šla, bo to težko naredila. Raziskave tudi potrjujejo, da je nevarnost za femicid (umor partnerke) največja v času, ko zapušča nasilnega partnerja in eno leto zatem. Toliko časa namreč potrebuje povprečen storilec, da partnerkin odhod sprejme, pri čemer je zelo pomembno, da je v tem času vključen v katerega od programov spreminjanja prepričanj. Ti programi to nevarnost lahko zmanjšujejo, seveda pa je noben ne more povsem preprečiti.

Kaj torej najbolj pomaga ženski, da le odide?

Koordiniran pristop skupnosti, kar pomeni, da nas mora vsaj večina teh, ki imamo vlogo v tem procesu, to vlogo izpeljati relativno dobro. Če žrtev išče pomoč, pa ne dobi ustreznega odziva, bo zelo verjetno nehala govoriti o tem. Tudi medijska poročanja o nasilju so po navadi izpostavljanje tragičnih zgodb. Vendar žrtve nasilja potrebujejo dobre zgodbe, ki jim pokažejo, da je rešitev mogoča. Ko se proces začne, ugotavljamo, pa se ženske praviloma zelo težko soočijo z vsemi potrebnimi pravnimi postopki, pri čemer vsi od njih pričakujejo, da jih razumejo. Včasih v institucijah na žrtve gledajo, kot da so tam zato, da bi strokovni delavci lahko dobro opravili svoje delo. In potem se jezijo nanje, če ne sodelujejo tako, kot so si v instituciji zamislili. Takšen pristop je napačen. Strokovni delavci morajo razumeti, da žrtve rešujejo svoje življenje, ne njihovega dela, ter da so razvile različne obrambne mehanizme, da so sploh preživele, in da marsičesa (še) ne zmorejo. Zato se moramo vsi združiti v sporočilu, da je žrtev nasilja v središču postopkov. Seveda pa ima izjemen pomen tudi podpora žrtvine socialne mreže, sploh potem, ko pomoči institucij ni več.

Ima torej ženska, ki odide iz nasilnega okolja, v Sloveniji dovolj podpore?

Žrtve nam povedo, da so v času, ko so bile v nasilnem odnosu, zelo težko pridobivale informacije o tem, saj so se bale, da bi takšno iskanje storilce spodbudilo k še večjemu nasilju. Zato je zelo pomembno, da informacije dobijo v stiku s svojo socialno mrežo. Kar 95 odstotkov jih pomoč najprej išče prav med svojci, prijatelji in znanci, ne v institucijah. Zato naj vsak med nami ve čim več o nasilju in možnostih pomoči, razčiščen pa naj ima tudi lasten odnos do nasilja.

Žrtve tudi pogosto skrbi, kaj bo z otroki, če jim »razbijejo« družino. Takrat potrebujejo pojasnilo, kako pomembno je, da otroci živijo z občutkom varnosti, da je ta pomembnejši kot oba starša v družini.

Tako pogosto poslušamo o tem, kako otrok za zdravo odraščanje nujno potrebuje oba starša. Vendar se moramo vprašati, kakšna starša potrebuje. Otrok bolj potrebuje občutek varnosti, mirno življenje, pa četudi z enim staršem. Posledice enostarševstva bodo za njegovo življenje manjše kot posledice življenja v nasilni dvostarševski družini.

Kako sodelujete vse organizacije in institucije, ki pomagate žrtvam nasilja pri nas?

Zdi se mi, da je naše (dobro) sodelovanje z uradnimi institucijami bolj odvisno od posamezne strokovne delavke, kot pa od samih organizacij. Dobro sodelujemo s policijo, saj imajo tam zelo jasne pritožbene poti. V zadnjem času najbolj izpostavljamo delo sodišč, še zlasti pa smo kritični do dela sodnih izvedencev. Žal se prav sodniki in sodnice v najmanjši meri udeležujejo izobraževanj na temo nasilja v družini, poročanja naših uporabnic glede izvedenskih mnenj in zapisi sodnih izvedencev pa so pogosto resnično zaskrbljujoči. Dogaja se, da sodni izvedenec napiše mnenje že v treh dneh po tistem, ko je izvedel za primer, pri čemer otroka sploh ne vidi. Neredko mnenja kar preslikajo iz drugih primerov, pri čemer se ne potrudijo niti popraviti podatkov. Prav ta mnenja pa pomembno vplivajo na dogajanje na sodišču in nato nadaljnje življenje prizadetih ljudi. Težava je, ker ni jasnih pravil za delo sodnega izvedenca in nobenega pravega nadzora. Dovoljeno je celo, da sodni izvedenec sooči otroka, ki poroča o spolni zlorabi, in domnevnega storilca, kar je povsem nedopustno.

 

Še primer, ki se ne bi smel zgoditi. Konec minulega leta je v varno hišo, kamor se je umaknila ženska, žrtev nasilja partnerja, z obema otrokoma, poklicala zdravnica. Poklicali so jo namreč na intervencijo v enega od centrov za socialno delo, kjer je ta moški grozil s samomorom. Zdravnica je želela, da žrtev nasilja pripelje otroke, s čimer naj bi preprečila njegov samomor. Ko smo ji odgovorili, da takšen način ni primeren, nam je začela groziti, da bo to sporočila medijem, da je naš odziv nezaslišan. Pozneje smo izvedeli, da se potem ni zgodilo nič drugega, storilec je odšel in naredil samomor. Ko smo se pritožili nad ravnanjem te zdravnice, ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. In vendar je jasno, da otroci ne morejo biti talci staršev, ne glede na to, v kako hudi stiski so ti.

Rekli ste, da je pomembno, kaj ženska sliši, ko se skuša zaupati. Pa res še vedno pogosto rečemo, naj potrpi?

Da, še vedno. Predvsem zato, ker žrtve velikokrat pripovedujejo postopno in tako preizkušajo naše odzive. Zato jim moramo dati čas, ko se začnejo izpovedovati, in razumeti, da nikoli ne bomo najprej izvedeli, kaj je žrtev najhuje prizadelo, ampak bo to povedala šele na koncu, ko bo lahko zaupala. To morajo razumeti tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z žrtvami nasilja.

Katja Zabukovec Kerin

Težko tudi razumemo, da mama tako dolgo ne zmore zaščititi otrok pred nasiljem partnerja oziroma očeta.

Predvsem ne razumemo, da žrtve velikokrat ostanejo, saj so prepričane, da tako najbolj zaščitijo svoje otroke. Če jim storilec grozi, da jih bo vse ubil, če bodo skušale oditi, in mu one verjamejo, tudi ob nasilju nad otroki pretehtajo, da je to še vedno manjše zlo kot to, da jih res ubije. Žrtve nasilja so v posebnem stanju, njihovo življenje je stalna kriza. Včasih zato sprva ne zmorejo poskrbeti za otroke, vemo pa, da tem otrokom najbolj pomagamo tako, da pomagamo njihovi mami. Zato te matere potrebujejo podporo, ne našega obsojanja. Tega pa smo celo tako zelo vajeni, da pogosto manj obsojamo spolno zlorabo otroka in bolj mamo, ki tega ni preprečila.

Kako pogosto in zakaj si zatiskamo oči pred nasiljem, ki smo mu priča?

To je zelo značilno za ves svet. Dejstvo je, da ne moremo predvideti storilčevega odziva ob našem posredovanju, in če vidimo, da je nekdo pripravljen škodovati svoji partnerki, za katero pravi, da jo ima najrajši na svetu, se seveda bojimo, kaj bo torej storil nam, neznancem, ki »se vtikamo«.

Torej je poglaviten razlog za pogosto neodzivnost strah, ne brezbrižnost?

Da, zlasti strah pred nepredvidljivim vedenjem storilca, pa tudi zaradi nezaupanja državi, da nas je sposobna zaščititi storilcem, če se vpletemo.

Kako pa vendarle lahko ukrepamo? Kako naj pristopimo, ko slišimo in vidimo, da se v naši okolici nekaj dogaja?

Zelo pomembno je, da o tem obveščamo policijo. To ne pomeni nujno, da nam bodo žrtve takrat hvaležne, pogosto nam to celo oponesejo. Vendar se tako odzivajo zato, ker se želijo zaščititi pred storilcem, in pogosto šele veliko pozneje upajo izraziti hvaležnost za pomoč. Sama vedno obvestim policijo in rečem storilcu, naj neha. Res pa fizično ne posegam vmes.

Mislim, da mora vsak pri sebi premisliti, kako se bo odzval, in se odločiti, kakšno družbo soustvarja. Seveda pa ne bi smeli imeti nobenih pomislekov, ko je žrtev nasilja otrok. Takrat je treba takoj obvestiti policijo in to obema – tako storilcu kot tudi žrtvi – povedati. Pomembno je tudi zavedanje, da ne želimo prav vsakega starša, ki ga tako ustavimo, spraviti v zapor, a intervencija države pomaga storilcem uvideti, da je njihovo vedenje napačno, in prav tako žrtvam, ki si nasilje nad seboj skušajo razložiti z okoliščinami.

 

Najbrž nam je vsem jasno, da če se nasilje nad otrokom dogaja, ko ga vsi lahko vidimo, je doma zagotovo še veliko huje.

Kako je svetovni splet spremenil načine povzročanja nasilja?

Izjemno, saj internet daje občutek anonimnosti. Danes se tako ukvarjamo s stvarmi, s katerimi se prej nismo, to so na primer objave zasebnih fotografij in posnetkov na spletu ali pa kar celotnih sodb, kar počnejo celo storilci, da bi še dodatno ponižali žrtve. Pravila igre so se sicer najbolj spremenila pri medvrstniškem nasilju, saj se še vedno ne zavedamo dovolj, da smo našim otrokom dali v roke zelo močne računalnike, hkrati pa nobenih navodil in zapovedi, kaj smejo in česa ne.

Sicer pa je ključna posebnost in težava spletnega nasilja, da na splet lahko napišeš kar koli. Včasih si vendarle moral stati za svojo izjavo, z imenom, priimkom in obrazom. S tega vidika zelo podpiram projekt Zlovenija, ki nastavlja zrcalo (razkritim) avtorjem sovražnega govora. V povezavi s sovražnim govorom namreč večina ne razume, da je to neposredno dovoljenje za napad in uresničevanje povedanega, še zlasti, če sovražni govor uporabljajo nosilci moči in javnega mnenja.

Na pametne telefone je mogoče namestiti aplikacije, ki, povsem skrite, razkrivajo ne le lokacijo imetnika telefona, ampak po navodilih na daljavo celo vklapljajo snemanje. Takšne aplikacije nameščajo storilci na telefone svojih otrok in tako med drugim najdejo lokacije varnih hiš, kamor jih odpeljejo njihove matere, žrtve nasilja.

Marca se je končala javna razprava o predlogu novele zakona o preprečevanju nasilja v družini. Z Društvom SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja ste izrazili nezadovoljstvo nad predlaganimi spremembami. Zakaj?

Zakon je v veljavi že osem let, v tem času se je pokazalo veliko njegovih pomanjkljivosti. Noveliranje le nekaterih členov ne zadostuje. Res odlično razrešuje kar nekaj vprašanj, na primer širitev nabora družinskih članov, prepovedovanje zalezovanja, bolj jasno so opredeljeni tudi zaščitni ukrepi za otroke. Kar nekaj stvari pa še manjka, med drugim tudi zelo jasna prepoved telesnega kaznovanja otrok.

Mar ni prav zdajšnji predlog sprememb prinesel nedvoumne prepovedi telesnega kaznovanja otrok?

Ne, v takšni obliki, kot je bila v javni razpravi, ne. Želimo, da je zapisana zelo jasna prepoved telesnega kaznovanja, saj je javno mnenje v Sloveniji takšni vzgoji še vedno zelo naklonjeno.

Želimo tudi, da zakon absolutno prepove poravnave na področju nasilja v družini in druge alternativne ukrepe, kot je mediacija. Na določenih sodiščih se namreč dogaja, da primere nasilja v družini razrešujejo predvsem prek poravnav. To manjša delo sodnikov, a absolutno uniči sporočilo o ničelni toleranci do nasilja za žrtev in za storilca. Zamislite si: storilec in žrtev sta v sobi s poravnalcem in dobesedno trgujeta tako rekoč o vsem, tudi glede stikov z otroki in o preživnini. Takšen pristop je nedopusten, saj ščitimo interes otroka, kar ni enako pogajanju o kakšnem kosu oblačila! Problematično je tudi to, da se partnerja lahko poravnata celo glede prepovedi približevanja. To pomeni, da smo žrtev znova postavili v situacijo, iz katere jo je zakon o preprečevanju nasilja v družini skušal potegniti. Torej storilec nanjo lahko pritiska z vsem mogočim, da le ne bi občutil neprijetnih posledic svojega ravnanja. Ženske nam po takšnih poravnavah pogosto povedo, da sploh ne vedo, s čim vsem so se strinjale, saj so ves čas mislile le na to, kaj vse jim lahko naredi oseba, ki sedi nasproti. Država pa jih z možnostjo poravnave kar naprej potiska v takšno stanje. Poravnava predvideva dve enako močni stranki, ki se lahko enakovredno poravnata. Tega na področju nasilja v družini ni.

Poravnava predvideva dve enako močni stranki, ki se lahko enakovredno poravnata. Tega na področju nasilja v družini ni.

Predlog tudi širi opredelitev nasilja v družini in niso redki, ki pravijo, da v takšni obliki tako rekoč onemogoča vzgojo s kaznovanjem.

Povsem jasno je, da starši moramo vzgajati svoje otroke in da smo dolžni poskrbeti za njihove potrebe. Ne smemo pa jih kaznovati na poniževalen ali krut način.

Za fizično nasilje naj bi se štelo tudi prisiljevanje v delo ali opustitev dela ter omejevanje gibanja in komuniciranja. Če najstniku vzamemo telefon, je to torej že nasilje nad njim?

Del, ki ste ga citirali, je napisan zlasti za odrasle storilce nasilja. Ti namreč žrtve pogosto povsem osamijo in jim preprečijo vse stike z okolico. Seveda tega ne smejo početi niti starši svojim otrokom, a trajna osamitev in prepoved obiskovanja šole vendar nista običajna načina kaznovanja. Prepoved izhoda ali odvzem telefona po navadi velja kakšen dan, mogoče teden dni, ne pa stalno. Prav tako od otroka lahko zahtevamo, da nam doma pomaga, a ne tako, da ga pretepamo.

Vaše društvo je kot prvo v Sloveniji začelo strokovno delati s storilci dejanj. Kako pomembno je razumevanje, da je nasilje napačno vedenje storilca in ne posledica »napačnega« vedenja žrtve?

Zelo in srž našega dela je, da bi dosegli prav to. Da bi vsi razumeli, da smo odgovorni za svoje vedenje, tudi če drugi v naši okolici delajo nekaj, kar nam ni všeč. Vsak od nas se mora biti spodoben zadržati ob neprijetnosti in velika večina storilcev je tega sposobna. Če jih ustavi policist, na primer, in oglobi, ga po vsej verjetnosti ne bodo napadli, čeprav jim njegova odločitev ne bo všeč. Bodo pa frustracijo odnesli domov in tam napadli svojo partnerko, ker pač mislijo, da to lahko počnejo brez posledic oziroma bodo te manjše. O tem se nenehno pogovarjamo.

Sicer so naši programi pomoči zelo strukturirani. Potekajo v devetih krajih v Sloveniji, ob tem sodelujemo s centri za socialno delo in tožilstvi, ki storilce napotujejo k nam. Storilec mora najprej 24-krat priti na skupinsko srečanje, le-ta so namenjena spremembi prepričanj, potem pa se lahko vključi tudi v individualno svetovanje za predelovanje osebnih izkušenj, ki so doprinesle k njegovemu nasilnemu vedenju. V skupinah imamo storilce vseh starosti, stopenj izobrazbe, veroizpovedih, nacionalnosti … Druži jih le vsem skupno prepričanje, da so v določenih situacijah upravičeni do nasilja.

Kako uspešni ste?

Žal ne vedno, a če kdo ne sodeluje, vedno na to opozorimo pristojne. Ugotovili pa smo, da bolj sodelujejo tisti, ki jih je napotila država.

O Katji

Katja Zabukovec Kerin je predsednica in soustanoviteljica Društva za nenasilno komunikacijo. Za ustanovitev društva, ki je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, katere poglavitna dejavnost je preprečevanje nasilja v družbi in širjenje načel nenasilne komunikacije, se je leta 1996 skupaj s kolegico odločila po večletnih izkušnjah z delom v programih za pomoč žrtvam, ki pa niso zajemali niti preventive niti dela s storilci nasilja. Društvo za nenasilno komunikacijo je tako prva nevladna organizacija, ki je začela program svetovalne pomoči storilcem nasilja.

Katja Zabukovec Kerin je tudi članica Evropskega observatorija za nasilje nad ženskami, strokovnega sveta za enakost spolov pri Ministrstvu za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti RS ter članica delovne skupine za pripravo sprememb Zakona o preprečevanju nasilja v družini.

.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -