Otrok in gibanje v prostem času: Zagotovilo za skladen razvoj

Razvoj otroka pomeni pojavljanje in razvijanje njegovih sposobnosti in značilnosti na gibalnem (telesnem), spoznavnem (miselnem) in čustvenem (socialnem) področju. Ta področja niso ločena, ampak nenehno vplivajo drugo na drugega. Raziskave potrjujejo, da skromno udejstvovanje na gibalnem področju nevzpodbudno učinkuje tudi na miselno in čustveno področje razvoja. 

Z vprašanjem, kako gibalni razvoj vpliva na čustvene značilnosti otrok, se znanstveno ukvarja naša sogovornica doc. dr. Joca Zurc, z Inštituta za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem. Obsežen projekt, ki se ga je v lanskem letu lotila in še poteka, se ukvarja z vlogo gibalne dejavnosti pri otrokovem socialnem razvoju. V raziskavo je bilo vključenih 1782 slovenskih otrok, starih od devet do dvanajst let. Prvi rezultati so prinesli naslednja spoznanja o koristih, ki jih otroku prinaša gibalna dejavnost.

Otrok gibanje

1. Izboljšuje vrstniške odnose

Gibanje je prevladujoča dejavnost otroških skupin, še zlasti v prvih letih šolanja. Več športnega znanja prinaša otroku višji položaj v skupini, vse to pa povratno vpliva na otrokovo predstavo o lastnih gibalnih zmožnostih. Visoko vrednotenje gibalnih spretnosti in od njih odvisno sprejemanje v skupino velja še posebej za dečke. Poraja jim občutek, da ni dovolj, da v gibalni ali športni dejavnosti samo sodelujejo, temveč morajo biti tudi najboljši. Otroci, ki pri tem zaostajajo, se gibalnim dejavnostim večinoma izogibajo in se raje odločajo za individualne prostočasne dejavnosti brez gibanja, kot sta na primer gledanje televizije ali branje, kar jih počasi, a vztrajno vodi v izolacijo, stran od družbe sovrstnikov. Dokazano je bilo, da ti otroci izražajo več žalosti in negativizma, se hitreje razjezijo in uporabljajo manj učinkovito strategijo reševanja sporov v primerjavi z gibalno dejavnejšimi otroki.

2. Spodbuja samostojnost

Gibalna dejavnost krepi otrokovo samostojnost v odnosu do staršev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Zanimivi izsledki domačih in tujih raziskav nakazujejo, da se dobri odnosi s starši odražajo v večji samostojnosti otroka in tudi njegovi boljši vključenosti v gibalne dejavnosti. Veljalo naj bi tudi obratno. Večja gibalna dejavnost otroka spodbuja njegovo samostojnost.

3. Zmanjšuje vedenjske težave

Gibalna dejavnost in šport se večkrat uporabljata kot oblika intervencije, namenjene za izboljšanje ali spremembo stopnje kriminala. Kot primer navaja dr. Joca Zurc britansko vlado, ki že od šestdesetih let načrtno financira športne in gibalne dejavnosti v Severni Irski, in sicer bolj kot kjerkoli drugje na Britanskem polotoku. To pomeni, da se zavedajo pomembnosti gibalne dejavnost v procesu zdravega vraščanja mladih v družbo.

4. Prispeva k lažjemu učenju

Najprodornejši na tem področju je kanadski raziskovalec Shephard, ki je ugotovil, da pri dodajanju gibalne dejavnosti med ostale otrokove šolske obveznosti in zmanjševanju časa drugim predmetom ne pride do upada šolskih ocen in rezultatov na standardnih testih znanja. Nasprotno, šolski uspeh se izboljša, še posebno pri otrocih, ki nimajo predznanja ali prej niso obiskovali organiziranih oblik predšolske vzgoje. Te ugotovitve so bile pozneje večkrat potrjene. Navedeni rezultati nasprotujejo zaskrbljenosti staršev in učiteljev, da redno gibalno udejstvovanje ogroža akademske dosežke. Prav nasprotno, po teoriji celostnega razvoja tako udejstvovanje razvija tudi tiste spretnosti in veščine razvojnih področjih, ki so pomembne za šolsko uspešnost. Tudi v slovenskem prostoru so raziskave to potrdile.

5. Razvija delovne navade

Gibalna dejavnost razvija in krepi delovne navade. Vemo, da so discipliniranost, sprejemanje režima dela in sprejemanje omejitev ter odrekanj lastnosti športnikov. Ritem, vzpostavljen v športni dvorani, se prenaša tudi na šolo ali na delo. Gibalne dejavnosti vzgajajo otroka za življenje v skupnosti, učijo ga sodelovati z drugimi, podpirati sotekmovalce, a hkrati tekmovati z njimi, postaviti se za sebe, sprejeti grajo in nagrado, se samonagraditi in omejiti, trdo delati in zahtevati plačilo za svoje delo. Redno prihajanje na vadbo pomeni enako kot redno pisanje domačih nalog ali sprotno učenje. Poudariti velja, da vsaka prostočasna dejavnost (ne le gibalne dejavnosti), ki ima dosleden režim dela, razvija delovne navade, ambicije po dosežkih, stremljenje k uresničevanju zastavljenih ciljev ter učinkuje na razvoj sposobnosti in spretnosti, ki so pomembne za uspeh v družbi. Disciplina rednega dela, spoprijemanje s težavami tukaj in zdaj, opravljanje nalog brez odlašanja, krepijo pri otroku prepričanje, da delo rodi sadove ali drugače povedano, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Aktivnosti v prostem času

Večina se jih giba dovolj

Eno pomembnejših vprašanj projekta se je nanašalo na to, koliko se otroci v svojem prostem času ukvarjajo s športom. Dr. Zurc je ugotovila, da večinoma dovolj. 46 odstotkov se jih športno udejstvuje v prostem času vsak dan, 19 odstotkov vsaj štirikrat na teden in 24 odstotkov najmanj dvakrat na teden. Ob redni športni vzgoji (tri tedenske ure) je tako kar 89 odstotkov slovenskih otrok dejavnih vsaj pet dni v tednu. Po priporočilu Svetovne zdravstvene organizacije je tu tudi meja zadostne dejavnosti. Povsem nedejavnih v prostem času je le dva odstotka otrok.

Polovica otrok se jih je tudi sama opredelila kot zmerno dejavne, tretjina za zelo dejavne in dobra desetina za premalo dejavne. Otroci se najpogosteje vključujejo v različna šolska športna društva in krožke, v nekoliko manjši meri pa v športne klube izven šole. Okoli tretjina učencev je dejavnih zgolj v neorganiziranih oblikah, najpogosteje v družbi svojih prijateljev, samostojno ali skupaj s starši.

Kaj pa zadrževanje ob računalniku in televiziji? Doc. dr. Zurc odgovarja: “Večina otrok preživi za računalnikom po eno uro na dan, kar 20 odstotkov otrok pa se za računalnik v svojem prostem času ne usede. Pri gledanju televizije sta dve skupini otrok v ospredju, in sicer tisti, ki sedijo pred televizijskim ekranom tri ure na dan, in tisti, ki jo gledajo pol ure. Pri otrocih te starosti so v zadnjem času zelo priljubljene tudi prenosne računalniške igrice, kot je na primer Game Boy. Tudi tovrstne prostočasne dejavnosti izvajajo otroci sede ozioma v gibalni nedejavnosti. Izkazalo se je, da igra kar 23 odstotkov otrok te igrice vsak dan, 27 odstotkov pa večkrat na teden.

Zahteven šolski predmet

Na vprašanje, kako ocenjuje redni pouk športne vzgoje v slovenskih telovadnicah in na igriščih, sogovornica odgovarja: “Sama raziskujem in spremljam predvsem prostočasno gibalno in športno dejavnost, ki pa je vedno odraz pouka redne šolske športne vzgoje. Izpostaviti velja dvoje. Na eni strani gre za edini šolski predmet, katerega vzgojno-izobraževalni cilj je privzgajanje rednega gibalnega udejstvovanja. Glede na delež današnjih odraslih v Sloveniji, ki so gibalno nedejavni, tu ne moremo govoriti o uresničevanju zastavljenega cilja. Res pa tudi je, da je današnje stanje rezultat dela pouka športne vzgoje izpred najmanj dveh desetletij. Rezultati današnjega dela učiteljev športne vzgoje in prenove šolskega sistema bodo vidni šele v prihodnosti.

Kot kažejo raziskave doma in v tujini, so otroci do zaključka drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja dovolj dejavni in se radi ukvarjajo s športom. Takoj po trinajstem letu pa njihova dejavnost drastično upade. Z vidika uresničevanja cilja vseživljenjske gibalne dejavnosti je športna vzgoja eden izmed najpomembnejših in hkrati najzahtevnejših šolskih predmetov. Večino snovi s predmetnih področij, za katere nismo motivirani, da bi jih nadalje razvijali, lahko namreč po zaključku osnovne in srednje šole brez (vsaj trenutnih) večjih posledic zanemarimo. Z vsebinami športne vzgoje pa ni tako.

Drugi vidik današnje šolske športne vzgoje, ki ga želim izpostaviti, so razlike med spoloma. Pouk športne vzgoje priporoča ločeno izvajanje po spolu in zakonsko določa več gimnastičnih vsebin deklicam ter več iger z žogo dečkom. Tovrstna delitev sicer temelji na argumentiranih telesnih in gibalnih razlikah med spoloma, ne gre pa prezreti družbenih stereotipov in kulturnih praks, ki lahko v konkretni izvedbi zelo hitro udejanjijo diskriminacijo enega izmed spolov. Učni načrt športne vzgoje je edini med vsemi obveznimi osnovnošolskimi predmeti, ki ima zakonsko opredeljene razlike med spoloma. Zavedati se je treba, da morajo biti v obvezni osnovni šoli vsem otrokom – ne glede na spol, starost, vero, narodnost, jezik in kulturo – omogočene enakovredne možnosti izobraževanja. To je še zlasti pomembno za pouk športne vzgoje, ki za nekatere v višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli lahko predstavlja edino možnost za gibalno udejstvovanje.”

Vpliv družine, šole, občil

Koliko se bo otrok gibal, je odvisno od številnih dejavnikov. Med njimi so pouk šolske športne vzgoje, gibalno udejstvovanje staršev in domača vzgoja, vpliv javnih občil in vrednot družbe in še bi lahko naštevali. Pozitivno predstavljena gibalna dejavnost in šport privabljata.

Ker otrok ne more izbirati, v kakšno družino se bo rodil, ‘športno’ ali ‘nešportno’, igrajo pri gibalni dejavnosti otrok pomembno vlogo tudi državne institucije, v katere je vsak otrok obvezno vključen.

Organizirane oblike predšolske vzgoje in osnovna šola so tiste, ki imajo največji vpliv na razvijanje navade rednega gibalnega udejstvovanja. Kot smo že omenili, so otroci organizirano dejavni predvsem v krožkih in društvih, ki so vpeljani na šoli, redkeje se včlanijo v športne organizacije v kraju bivanja. Vzroke za to velja iskati tako v finančni kot krajevni dostopnosti dejavnosti. Šola lahko z bogato ponudbo prostočasnih gibalnih dejavnosti pomembno poveča gibalno udejstvovanje otrok. Prostočasni programi morajo biti tako organizirani, da jih bodo otroci radi obiskovali, ker bodo prilagojeni značilnostim njihovega razvoja. Zavedati se je treba, da otrokovo gibalno udejstvovanje ni pomembno samo za otrokov telesni in gibalni razvoj, kar je najbolj vidno navzven, temveč tudi za kognitivni, moralni, čustveni in socialni razvoj. Prek gibalne dejavnosti poteka pomemben del socialnega učenja spretnosti in vedenjskih vzorcev, ki so sprejemljivi v določeni družbi in času.

Z več gibanja do boljših učnih dosežkov

Raziskovalci s področja kineziologije (znanost o gibanju) se zadnjih nekaj let močno zanimajo za preučevanje povezav med gibalnim udejstvovanjem in miselnimi sposobnostmi pri otroku. Ena izmed raziskav na vzorcu otrok s severovzhodne Slovenije, starih med deset in dvanajst let, je potrdila, da je obseg dnevne gibalne dejavnosti povezan z ocenami pri večini predmetov, pa tudi s splošnim šolskim uspehom. Učenci z nadpovprečnim šolskim uspehom so bili najbolj gibalno dejavni, učenci s podpovprečnim uspehom pa najmanj. Raziskava, ki jo je izvedla dr. Zurc na obsežnem vzorcu slovenskih otrok v obdobju poznega otroštva, je pokazala, da obstajajo statistično pomembne povezave med načinom (redno, neredno) in obliko (organizirano, neorganizirano) gibalnega udejstvovanja in splošnim šolskim uspehom. Vse bolj, kot je prostočasna vadba pogosta in organizirana, bolj narašča šolska uspešnost v smislu izboljšanja delovnih navad in tudi samih dosežkov.

Najslabše je razvita empatija

Rezultati projekta so pokazali, da ima večina slovenskih otrok razvite socialne spretnosti v skladu z njihovo razvojno stopnjo. Skoraj tretjina otrok izstopa z nadpovprečno razvitostjo v socialnem razvoju. Ti so najspretnejši v vključevanju v različne skupine (šolske, prijateljske, družinske) in sodelovanju v njih. Dobra povezanost z drugimi, skupinsko delo, vključitev v skupino ali sprejetje novega člana v skupino so značajske lastnosti, ki jih torej slovenski šolarji v starosti od 9 do 12 let izražajo na visoki ravni. Tudi v samonadzoru so dokaj dobri. Med vsemi merjenimi socialnimi spretnostmi je najslabše razvita empatija, torej sposobnost vživljanja v sočloveka, kjer nekaj manj kot četrtina slovenskih otrok te starosti sodi pod povprečje.