Otrokova jeza: čustvo, ki ščiti

Jeza je tisto, kar nas sili, da se postavimo zase. Ko otroci začutijo jezo, se nagonsko odzovejo z udarci, zmerjanjem in žaljivkami. Tak odziv je razumljiv, saj služi zaščiti celovitosti osebe. Vendar ga je treba omiliti, če želimo, da bo naš otrok shajal z okolico in se jeza ne bo razrasla v nasilje.

Brez jeze bi bili, kot pravi avstralski družinski psiholog Steve Biddulph, sužnji, hlapci ali podložniki. Jeza je naš nagon po svobodi in samoohranitvi ter naš najpomembnejši odziv na notranji občutek prizadetosti ali izzvanosti.

Kot odrasli se naučimo jezo delno potlačiti, kar prinaša tudi le delne rešitve: nekoliko se olajšamo, vendar spora oziroma krivice ne razrešimo. Omenjeni avstralski avtor piše: »Če bodo vaši otroci kazali premalo jeze, jih bodo imeli za slabiče, če preveč, pa za nasilneže. Že od mladih nog se morajo učiti pravilnega razmerja, za kar je potrebnih kar nekaj let vaje.«

Opazovanja otrok kažejo, da so v otroštvu izvor jeze najpogosteje:

  • spori zaradi posedovanja nečesa (igrač, pripomočkov …)
  • telesni napad enega otroka nad drugim (udarci, lasanje, porivanje …)
  • prepiri z izzivanjem in draženjem
  • zavrnitev otroka pri skupni igri in
  • otrokovo nasprotovanje navodilom avtoritete (naj si umije roke, naj sedi pri miru ipd.). Starejše otroke in mladostnike zlasti razburijo vrstniška trenja, pravila, ki jih določijo starši, in nalaganje dolžnosti. Razvojna psihologinja, prof. dr. Maja Zupančič, na splošno ugotavlja, da se otrok jezi takrat, ko ne dobi tistega, za kar misli, da mu pripada ali pa si tisto vsaj zelo želi. Ni nujno, da otrok jezo izrazi na agresiven način, ugotovljeno je, da število takšnih izpadov z leti upada.

Otroška jeza

Od joka do nasilja

V izražanju jeze so si otroci različni. Nekateri jo bodo izrazili z mimiko obraza, lahko zajočejo, se kujajo in pripovedujejo o zameri, medtem ko se samega razreševanja občutkov in spora ne lotijo. Druge jeza spodbudi k dejavni zaščiti svojih pravic in položaja, kar izvedejo na nenasilen način (s pregovarjanjem, vztrajanjem pri svojem). Tretja skupina otrok je ob soočanju z jezo nagnjena k nasilju in maščevanju. So pa tudi otroci, ki se jeznih impulzov ustrašijo in takoj poiščejo podporo odraslih.

Zaradi sposobnosti razumevanja in vrednotenja svojih čustvenih stanj imamo ljudje možnost, da jih z odločitvami in izbirami obvladujemo. Izbira ustreznih strategij ob soočanju z jezo je v otroštvu omejena, vendar ob vodenju in učenju narašča. K napredku pripomorejo tudi vse učinkovitejši spomin, jezikovne sposobnosti in osebnostni razvoj.

  • Otroci so zmožni priklica preteklih sprožilcev jeze, položajev, v katerih so se znašli, in posledic. Razmišljajo lahko o tem, kateri način je ustreznejši.
  • Pripovedovanje o čustvih sprošča napetosti in pomaga bolje razumeti značilnosti čustev.
  • Otroci se z zorenjem doživljajo kot samostojne, od drugih ločene osebe. Večina jih je sposobna preložiti takojšnjo zadovoljitev na ugodnejši čas, če je to potrebno, in ne takoj kloniti pod pritiskom frustracij in nezadovoljstva.

Ohranimo mirno kri

Ko se starši ali skrbniki soočamo z otrokovo jezo, se lahko zgodi, da nam lastna čustva preprečijo pravilen odziv. Do tega pride zlasti, kadar smo zelo utrujeni, pod stresom ali slabo razpoloženi. Pomembno je, da naše besede izbira razum, ne čustva. Na otrokovo jezo se ne smemo odzvati z lastno jezo, besom, živčnostjo, razdražljivostjo, prizadetostjo ali užaloščenostjo.

Kadar se otrokova jeza prelevi v agresivno početje, lahko otroka od tega odvrnemo na več načinov, ki so uspešni tudi v primerih, ko ni agresije. S tem ko ohranimo mirno kri in pri sebi razmišljamo, katero pot bi ubrali, predložimo otroku zgled, ki sporoča, da imamo svoja čustva v oblasti in jih ima lahko tudi on.

Lahko mu napovemo, da bomo zapustili prostor in se vrnili, ko se bo pomiril; lahko mu ukažemo, da sam odide v svojo sobo ali v nek dogovorjen kotiček za umiritev; lahko ga poskusimo umiriti s pogovorom, v katerem mu jasno pokažemo, da njegovo vedenje obsojamo ali smo zaradi njega prizadeti.

Ne glede na to, v kakšnem zaporedju ravnamo, je pogovor vedno nujen del pomiritve. V tem dialogu otroka spodbujamo, da poišče vzroke za jezo in opiše svoje občutke. Skupaj poiščemo rešitve, ki jih bo znal uporabiti tudi v bodočih podobnih položajih.

Ameriški psiholog, dr. Sal Severe, avtor v slovenščino prevedene uspešnice Ljubezen ni dovolj, pravi, da s tem ko kljub lastni jezi na otroka ohranimo miren glas, otroke učimo, kako naj ostanejo mirni, ko jim vedenje drugih ne ustreza, ko jih s čim izzivajo ali želijo spraviti iz tira.

Otroci in jeza

Bodimo dober zgled

Otroku naj bo z razvojem tudi vse bolj jasno, katera njegova ravnanja v nas vzbujajo jezo.

Ob tem naj bodo naša vzgojna navodila nazorna. Le tako bo hitro razumel, kaj hočemo od njega ali kakšno vedenje pričakujemo.

Dr. Severe je prepričan, da se otroci vedejo na način, ki ga okolje sprejema. Naši otroci posnemajo, kar govorimo in počnemo sami. Družinsko okolje je najpomembnejše učno okolje, v katerem prevzemajo otroci vrednote, vedenjski slog, način čustvovanja, številne navade in stališča. Učinek takšnega učenja je najbolj trajen.

Slepimo se, če menimo, da otroci ne prepoznajo naših čustev; ugotovljeno je, da so že zelo majhni otroci kot sprejemniki, ki se odzivajo na naša različna razpoloženja. Kadar smo jezni in hočemo to na vso silo potlačiti, bo večina otrok zaslutila, da naše obnašanje ni pristno. Iz tega se lahko naučijo, da jeza ni želen občutek, da v njih vzbuja negotovost in strah ter da jo je bolje skriti za drugo obnašanje. Izid prikrivanja jeze pri odraslih je, da se otroci jeze bojijo.

Zaplete se tudi ob uporabi dvojnih sporočil. Če nas otrok jezne pogosto sliši vpiti, a se razburjamo, kadar vpije sam, bo upravičeno zmeden. Ali to pomeni, da smejo vpiti samo odrasli? Takšna ugotovitev se bo otroku zdela zelo krivična in zato velika večina otrok prepovedi ne bo upoštevala.

Otrokom zato čim večkrat pokažimo svoj uspeh pri izražanju jeze na konstruktiven način. Če pri sebi, partnerju ali otroku opazimo znake blage jeze, ki je bolj v vlogi užaljenosti, je odličen rešitelj humor, ki preusmeri vzdušje. Učinkuje zlasti pri mlajših otrocih, medtem ko ga lahko občutljivejši najstniki razumejo kot norčevanje iz njihovih občutkov.

Opravičilo za neprimerna dejanja

Za svojo jezo se otrokom ni treba opravičevati, tako kot tudi ne za ostala čustva. Za neprimerna dejanja, ki jezi lahko sledijo, pa se je vsak dolžan opravičiti ali oddolžiti. Kot navaja psihologinja, prof. dr. Maja Zupančič, je naša naloga v tem, da otroka v njegovem razmišljanju in čustvovanju privedemo do spoznanja, kdaj se mora opravičiti. Če se bo za svoje vedenje opravičil iz strahu pred našo jezo in kaznijo, v nujnost opravičila pa ne bo verjel, bo vse skupaj občutil kot ponižanje. V tem primeru vzgojnega učinka ni. A če bomo v razgovoru dosegli, da bo otrok resnično obžaloval dejanje, bo želja po tem, da bi popravil povzročeno škodo, močnejša od občutka sramu.

Siljenje k opravičevanju je tudi nesmiselno ali celo škodljivo, kadar otrok ne prekrši nobenega moralnega pravila (nikogar osebno ne prizadene), temveč le dogovorna (konvencionalna) pravila, družinska ali šolska na primer. Starši ravnajo zelo napačno, če pri kršitvi konvencionalnih pravil pokažejo preveliko mero čustev (žalosti) in zahtevajo, na primer, da se mora otrok opravičevati zato, ker ni pospravil igrač ali čevljev. Če bodo take prekrške tolmačili kot dejanja, naperjena proti njim osebno, otrok ne bo dojel pomena druge vrste pravil, to je moralnih pravil. To nikakor ne pomeni, naj starši opustijo vzgojno dejavnost v primeru konvencionalnih pravil, le da je pristop v primeru teh drugačen (blažji) kot v primeru kršenja moralnih pravil.

Kadar so otrokovi občutki razdiralni (bes) in povzročijo škodo, je zbujanje krivde v otroku lahko koristno, če z njim zavremo bodoče razdiralno in krivično početje do drugih oseb. Vendar je ta ukrep škodljiv, če z njim zmanjšamo otrokovo dejavnost, želje, radovednost, interese, ustvarjalnost in pogum. Občutek krivde lahko namreč pri otroku preraste v nekaj, kar pri otroku spremeni podobo o samem sebi, tako da v njej prevladajo negativne vrednosti.

Pomembne »malenkosti«

Angleška vedenjska terapevtka Sue Cowley opozarja na napako, ki jo starši nehote in nezavedno dostikrat počnemo: spregledamo pomen dogodkov v vsakdanu našega otroka. Otrokom so prav te malenkosti navadno veliko pomembnejše, kot si mislimo, zato so tudi ranljivejši in se hitro počutijo ogrožene.

Če vzamemo primer, ko se iz službe vrnete prenapeti in izčrpani. Iz otroške sobe slišite jezno otroško kričanje, ki kar ne poneha. Otroka je razburilo neuspešno sestavljanje železniških tirov, kar se vam ne zdi razlog za tolikšen hrup. Če se na otroka razhudite, bo prizadet in užaljen. Če uporabite trde izraze, bo morda celo mislil, da ga nimate radi. Otrok ne more vedeti, da je vaš prenapeti odziv posledica stresa.

Razžaljena jeza

Jezo starejših predšolskih, zlasti pa šolskih otrok dostikrat sprožita izzivanje in draženje vrstnikov. Otroci uporabljajo najrazličnejše vzdevke, poudarjajo telesne ali duševne posebnosti drugega z namenom, da bi pri njem izzvali odgovor. Gre za razžaljeno jezo, torej jezo, pomešano z žalostjo.

Prof. dr. Maja Zupančič v knjigi Otrok, pravila, vrednote razlaga: »Ničesar ne boste dosegli, če boste skušali otroku dopovedati, da problemi, ki ga jezijo, sploh niso tako resni, kot se njemu zdi, ali pa da so zgolj navidezni. Pogosto se zdi problem, ki otroka muči, odraslim nepomemben, otroku pa povzroča resne težave. Zato je bolje, če težavo vzamete resno in skupaj z otrokom skušate najti rešitev, v kateri bo on dejavno sodeloval.«

Pri razčiščevanju jeze vašega otroka ali mladostnika raje dvakrat premislite, preden izrečete kakšno pikro pripombo, saj lahko resno rani vaš odnos z otrokom, svetuje Sue Cowley.