DomovKlub MamaOtrokova samostojnost in plahost

Otrokova samostojnost in plahost

Prebujanje samostojnosti

Odločanje

Nič slabega ni, če začnejo otroci kmalu izražati svoje želje in jih starši v primerni meri tudi upoštevajo. Ko otrok pokaže željo, da bi sam sprejemal odločitve, je to znak prebujanja samostojnosti. Pomembno je, da ga starši pri tem podprejo in pokažejo razumevanje – ponudijo naj mu možnost izbire in soodločanja.

- Oglas -

obnašanje otrok

Seveda pa lahko na primer z vprašanjem »Kaj želiš ti?« od majhnega otroka zahtevamo preveč. »Ali želiš iti v park ali ostati doma?« O tem ne more odločati otrok, ampak starši, otrok pa se lahko odloči, ali bo s seboj vzel medvedka ali punčko! Prav tako otroka ne sprašujemo, ko se odpravljamo ven, če želi vzeti jopo, kadar pričakujemo, da bo zunaj mrzlo.

Odrasli moramo omejiti izbiro, kar pa nima nič skupnega z nadziranjem. »Kateri kozarec želiš? Rumenega ali rdečega?« »Zeleni ali modri pulover?« Tako otroka sprašujemo, ko pričakuje in želi svobodno izbiro ali ko ga želimo k temu spodbujati.

Starši lahko otroka spodbujajo, da si zvečer sam izbere, kaj bo oblekel naslednji dan. Če to možnost zamudi, mora zjutraj obleči tisto, kar mu pripravi mama. Tu ne pomagata ne jok ne stok. Mama lahko pokaže razumevanje, ne sme pa popustiti. Otrok mora čim prej spoznati, da je dogovorjeno treba spoštovati brez razpravljanja.

Posvetovanje utrjuje odločitve

Pomembno je, da se nauči odnosa do svojih odločitev. To pa dosežemo tako, otroku ne dovolimo, da bi si trikrat premislil. Pomagamo mu s tem, da ga vprašamo: »Želiš torej zeleno majico. Si prepričan/a?« Lahko tudi rečemo: »Imaš pet minut časa, da se odločiš. Kakor se boš odločil/a, tako bo.« Tudi če gre za nepomembno zadevo, ne dovolimo, da bi pozneje odločitev spreminjal: »Ne, daj mi raje drugega!« Otroka tako naučimo, da bo razumel meje, kar mu bo korak za korakom omogočilo prevzeti odgovornost za lastne odločitve.

- Oglas -

Če so zahteve staršev jasne in dogovori trdni, otrok čuti potrebno oporo in voljo. Tako se nauči odnosa do svojih odločitev, kar mu koristi pozneje v življenju.

Plahost

Pokažimo razumevanje

Ljudje smo po naravi različni, eni bolj predrzni, pogumni in glasni, drugi introvertirani, plahi in tihi.

Ko si na primer plah sedemletnik v trgovini zaželi sendvič, mu oče ali mama reče, naj se postavi v vrsto. Ko je na vrsti, pa si ne upa povedati, kaj želi, in začne jokati. Starši mu običajno rečejo, naj ne joče in naj pove, kaj želi. Otroka na tak način spravijo v še večjo zadrego. Ko nato jezno naročijo sendvič namesto njega, je prikrito sporočilo nedvoumno: »Nesposoben/a si!«

Morda bi kakšen drug starš otroka tolažil, češ, saj ni nič hudega, saj se ti ne bo nič zgodilo. Tudi take tolažilne izjave posredujejo sporočilo, da mu ne morejo zaupati. S sočutno reakcijo še poslabšamo samopodobo otroka in dosežemo nasprotni učinek: otrok bo še bolj negotov in začne se začarani krog, ki ga težko prekinemo.

Če želimo spremeniti otrokovo obnašanje in podpirati njegov razvoj, ga moramo sprejeti takšnega, kot je. Otrok mora čutiti, da ga imamo radi, kakršen je. Ne pokažimo mu svojih negativnih čustev, če nismo zadovoljni z njegovim odzivom v določenem trenutku. Pokazati mu moramo, da ga razumemo, in sčasoma bo našel moč za premagovanje svoje plahosti in se naučil postaviti zase.

NAJNOVEJŠE