Misel na puljenje zob ima vedno nekoliko negativen prizvok, pri večini vzbudi tudi strah. Časi, ko so bila puljenja boleča, so minili, saj imamo dandanes zelo učinkovite lokalne anestetike. V nadaljevanju predstavljamo mite, ki jim mnogi verjamejo, mi pa bomo poskušali podati informacije, ki temeljijo na strokovnem teoretičnem znanju in kliničnih izkušnjah.
Zobozdravnik mi ne želi pozdraviti zoba, zato bi ga raje izpulil
Nasprotno, zobozdravniki želimo ohranjati naravne zobe, kolikor je to mogoče, saj se zavedamo tako biološkega kot tudi psihološkega pomena, ki ga imajo naravni zobje.
Kljub temu je puljenje v določenih okoliščinah za nadaljnjo obravnavo najboljša rešitev. Vzrokov, da se v zobozdravstveni ordinaciji odločamo za puljenje zoba, je več. Pogosto gre za z zobno gnilobo tako hudo prizadete zobe, da njihova oskrba ni več mogoča, lahko da zaradi preglobokega kariesa, ki seže v območje zobne korenine in pod nivo kosti. Zob je lahko tudi počen, v najbolj neugodnem primeru poka poteka navpično in seže vse do območja vrška korenine, zato ga je treba izpuliti.
V primeru parodontalne bolezni so obzobna tkiva, ki držijo zob v ustni votlini, lahko tako zelo oslabljena, da ta postane majav, kost okoli zoba se razgradi do te mere, da tudi parodontalno zdravljenje ne bo uspešno. Ob puljenju je takšen zob videti razmeroma zdrav, a brez prave opore obzobnih tkiv noben zob nima dobre napovedi. V primeru puljenja zaradi zobne gnilobe oziroma kariesa in v primeru puljenja zaradi parodontalne bolezni je potrebno več let neustrezne higiene, da do tega pride. Če ste v tem času obiskovali zobozdravnika in vam ni niti omenil, da imate parodontalno bolezen ali pa je spregledal večje kariese, morda razmislite o zamenjavi zobozdravnika.
Včasih je zob treba odstraniti tudi zaradi splošnega zdravstvenega stanja, zaradi določenih operacij ali obsevalnega zdravljenja. Med drugimi razlogi za puljenje so še ortodontski, ko je treba zaradi pretesnega stanja v zobnem loku ustvariti prostor za izboljšanje odnosov med preostalimi zobmi ene ali obeh čeljustnic.
Zmeda okoli osmic. Jih odstranim, jih pustim? En zobozdravnik je priporočal puljenje, drugi, da ni potrebno. Kaj zdaj?
Pri puljenju modrostnikov prav tako velja, da jih odstranimo, ko je karies tako napredoval, da odstranitev tega pomeni ključno izgubo zobovine, ki je še potrebna za ohranitev zoba. Ali pa se želimo ogniti morebitnim zapletom, ki bi nastali, če osmic ne odstranimo. To so modrostniki, katerih izrast ovira sosednja sedmica, jih pacient ni zmožen uspešno očistiti zaradi položaja rasti v lice, jih obkroža cista v kosti ali v najslabšem primeru okoli njih nastaja tumorska sprememba. Odločitev o puljenju osmic torej ni enoznačna, torej ne gre za splošno odločitev, ali se osmice odstranjujejo ali ne, ampak se tako kot pri vsakem drugem zobu o tem odločamo glede na stanje zoba, odnosov s sosednjimi in nasprotnimi zobmi in glede na stanje obzobnih tkiv ali sprememb v kosti.
Pacient mora najprej razumeti, zakaj se bo določen poseg delal, tudi puljenje zoba, in se s tem strinjati. Pri puljenju se je treba s pacientom dogovoriti tudi o različnih načinih nadomeščanja izpuljenih zob.
V času po puljenju lahko jem veliko sladoleda. Mit ali resnica?
Res je, sladoled priporočamo, ker boste tako območje rane hladili in zmanjšali nastanek otekline in bolečine. Poleg tega si območje, v katerem je bil zob izpuljen, hladite tudi od zunaj, vsaj na dan posega in po njem. Vrečica s hladilnim gelom, ovita v krpo, je za to primeren pripomoček, naslonite jo na lice in jo uporabljajte, dokler hlajenje ni nekoliko neprijetno. Takrat hlajenje za nekaj minut prenehajte in potem postopek ponovite. Začasno prekinitev svetujemo, da se boste izognili nastanku omrzlin. Bolečino blažite po potrebi s protibolečinskimi sredstvi, ki naj ne vplivajo na strjevanje krvi. Rane ne sesajte z jezikom, vanjo ne drezajte, ustne votline pa ne spirajte z ustnimi vodami ali čaji, kljub temu da si z njimi uspešno pomagate pri odpravljanju drugih tegob. Ob spiranju bi lahko izplavili krvni strdek, ki nastane v rani, in s tem močno upočasnili celjenje ali celo povzročili zaplet po puljenju. Zobe si redno in natančno čistite, izognite pa se drezanju v rano. Prvih nekaj dni boste lažje uživali mehko hrano, ki naj ne bo vroča, postopoma pa lahko nazaj uvajate običajen jedilnik.
Po puljenju se moram odreči cigaretam
Zelo pomembno je, da od dva do tri dni po puljenju ne kadite. Pri kajenju bi lahko prišlo do izplavljenja krvnega strdka iz rane, ob čemer se močno poveča verjetnost zapleta, imenovanega suha rana (alveolitis sicca), poleg tega pa rano ob kajenju neželeno segrevate. Poleg tega v prvih dneh po puljenju ne uživajte alkohola in do 7 dni počivajte, kar pomeni, da ne opravljajte fizično zahtevnega dela in tudi ne telovadite. Če vam zobozdravnik predpiše antibiotik, ga jemljite po navodilih, vendar ta nikakor ni potreben v vseh primerih in brez navodil strokovno usposobljene osebe. Bolniški stalež po puljenju zoba ni potreben.
Če imam otečeno lice, je to zaplet puljenja
Rahla oteklina lica je lahko normalen odziv telesa po puljenju. Najizrazitejša je drugi ali tretji dan in ne pomeni zapleta. Kot omenjeno, njeno velikost lahko zmanjšate s hlajenjem in upoštevanjem drugih navodil. Krvavitev iz rane se običajno povsem ustavi v nekaj urah, rahlo krvavkasta barva sline pa je mogoča še nekaj dni. Krvavitve je mogoče ustaviti z dolgotrajnejšim močnejšim pritiskom na rano tako, da na rano ugriznemo prek čiste gaze oziroma tampona. Dlesen prekrije rano približno po dveh do treh tednih, v globini pa kostnina postopoma pridobiva svojo trdnost do 3 mesece v spodnji čeljusti ter 6 mesecev v zgornji čeljusti.
Po drugi strani med zaplete po puljenju sodijo krvavitev, ki kljub upoštevanju navodil ne poneha, hude bolečine več kot tri dni po posegu, večje težave pri odpiranju ust, visoka telesna temperatura (nad 38 °C). Eden pogostejših in za zdravljenje neugodnih zapletov je suha rana, ki nastane zaradi izplavljenja ali razpada krvnega strdka. Za ta zaplet so značilni kljuvajoča bolečina, ki se povrne po 3 do 4 dneh po puljenju, neprijeten zadah in okus, rana, ki je videti izpraznjena, lahko pa je izpolnjena z ostanki hrane. Če opazite katerega od omenjenih zapletov, se obrnite na svojega zobozdravnika.
Edini način za nadomestitev izgubljenega zoba je vstavitev zobnega vsadka (implantata)
Zobni vsadki ali implantati so odličen in lahko zelo dolgoročen način za nadomestitev izgubljenega zoba, vendar pa niso primerni za vsa stanja. Prednost zobnih vsadkov je, da pri nadomestitvi enega izgubljenega zoba ni potrebno preoblikovanje sosednih zob, kot je potrebno pri izdelavi fiksnega mostu. Zobni vsadki so s človeško kostjo biokompatibilni in ohranjajo nivo kosti. Po drugi strani pa je lahko fiksen most na preostalih naravnih zobeh, ki se uporabijo kot nosilci, učinkovita in večinoma cenejša rešitev. V sklopu takega mostu lahko v primeru, da so zobje, ki mejijo na vrzel, nastalo po puljenju zoba, že oslabljeni, hkrati oskrbimo tudi te. Prednost je tudi hitrejša možnost izvedbe, saj je po vstavitvi zobnih vsadkov priporočljivo počakati vsaj 3 do 6 mesecev, da se implantat vraste v kost, pred tem pa še od 3 do 6 mesecev, da je gostota kosti zadovoljiva za vstavitev implantata. Takšno čakanje v primeru mosta na naravnih zobeh ni potrebno.
V primeru izgube večjega števila zob je lahko ustrezen tudi snemnoprotetičen izdelek. Do teh imajo mnogi odpor, pa vendar taki nadomestki lahko poskrbijo, da ohranite grizne centre, kar zagotavlja ustrezno funkcijo in tudi estetsko dober videz celotnega obraza, saj lica ostanejo podprta z zobmi. Pri snemnoprotetičnih nadomestkih je prednost tudi ta, da so v primerjavi s fiksnimi rešitvami manj zahtevni za ohranjanje dobre higiene in cenejši.
Ko izgubljen zob želite nadomestiti, se posvetujte z zobozdravnikom, s katerim boste pripravili načrt, ki bo za vas najboljši. Nič ni narobe s tem, da se predhodno na tem področju že sami informirate, a če so vam ob kliničnem pregledu ponujene možnosti, ki odstopajo od tega, kar ste si zase zamislili, ostanite odprti za argumente, zakaj bo neka rešitev za vas boljša. Četudi je neka rešitev najboljša za vašo prijateljico ali sorodnika, ni nujno, da je tudi za vas. Zobozdravnik pa je tisti, ki ima bolj celovito sliko in vas lahko vodi do pravilne odločitve.
Gre ven ali ostane?
Če zobozdravnik oceni, da je zob treba izpuliti, je prav, da svojo odločitev argumentira. Zavedajte se, da se, tudi če vam puljenje predlaga, zaveda pomena naravnih zob, a je včasih to edina možnost.