Rekonstrukcija dojke – druga zmaga po soočenju z rakom

Rekonstrukcija dojke po operaciji

Rekonstrukcija dojke je kirurški poseg, za katerega se pri nas odloča veliko žensk. Rak dojk je ena najbolj razširjenih bolezni sodobnega sveta, saj že zdaj prizadene kar vsako deseto žensko, predvideva pa se, da naj bi kmalu prišlo še do večjega porasta in bo med bolnicami kar vsaka osma. Na srečo gre za raka, o katerem se veliko govori in javnost dobro osvešča, poudarjajo se preventivni pregledi, kot sta mamografija in redno samopregledovanje, prav tako pa je zdravljenje lahko zelo uspešno, če je pravočasno. A potem, ko bolnice raka premagajo, težav še ni konec. Po odstranitvi dojke se te srečajo z drugim delom terapije: plastično rekonstrukcijo dojke, ki bistveno pripomore k izboljšanju kakovosti življenja in jim ponovno vrne samozavest. Prva zmaga je torej ta, da bolnice premagajo raka, druga pa, da jim sodobna kirurgija omogoči, da poskrbijo tudi za zdravljenje svoje »duše« in estetike telesa.

Ko se pojavi sum na rakavo obolenje in ga diagnostika potrdi rakavo obolenje, je v mislih vsakogar zgolj želja po ozdravitvi, saj zaradi najrazličnejših vrst raka žal še vedno izgubi svoj boj kar precej bolnikov. Rak dojke je na srečo eden tistih, kjer lahko med samo terapijo ohranimo veliko optimizma, saj ga je mogoče zelo uspešno zdraviti. A del terapije je pogosto tudi odstranitev oziroma amputacija prizadete dojke. Pacientke se takrat, ko jim je najbolj pomembno preživetje, verjetno niti ne ukvarjajo veliko s tem, kako bo ta vplivala na njihov videz in samopodobo. , kakšne psihosocialne posledice lahko prinese. A ko je odstranitev dojke za njimi, je vendarle treba misliti tudi naprej, to pa pomeni možnost rekonstrukcije.

Dobro je vedeti, da smo Slovenke v najboljših rokah

Ko smo se obrnili na društvo Europa Donna, ki povezuje ženske, ki se soočajo z diagnozo raka na dojkah, in jim nudi informacije in pomoč vse od postavitve diagnoze do zdravljenja ter tudi po njem, se je pri vprašanju o rekonstrukciji dojke takoj pojavilo ime priznanega kirurga, prof. dr. sc. Uroša Ahčana, specialista plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. Dr. Ahčan deluje tako v okviru Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani kot zasebne klinike Juventina., poimenovane po boginji mladosti.

prof. dr. Uroš Ahčan
prof. dr. Uroš Ahčan

Dr. Ahčan je gotovo eden izmed naših najbolj znanih zdravnikov in daje bolnicam po odstranitvi dojke zavedanje, da so pri nas v najboljših rokah, saj je  priznan tudi v tujini, konec leta 2018 pa se je ponovno proslavil tudi z neverjetnim podvigom: z rekonstrukcijo nosu s pomočjo 3D-modela, kjer so bolnici po odstranitvi nosu zaradi raka izdelali nos iz ožiljene kosti in kože na roki. To pa še zdaleč ni edini dosežek slovenske plastične kirurgije. Tudi na področju rekonstrukcije dojke dr. Ahčan s svojo ekipo premika meje. Tako je poskrbel za prvo mikrokirurško tehniko rekonstrukcije dojk s 3D-modelom, ki so jo uvrstili med najboljše rekonstrukcijske tehnike na svetu. Pri tej je dr. Ahčan že priznani mikrokirurški tehniki, pri kateri se poskrbi za prenos tkiv, dodal še 3D-načrtovanje in izdelavo kalupa po modelu druge pacientkine oz. zdrave dojke. Tako jim je uspelo na nov in tehnološko inovativen način poskrbeti, da je rekonstrukcija resnično izjemna, nova dojka pa enaka zdravi po svoji obliki, velikosti in položaju.

Prav kirurgi, ki dosegajo odmevne rezultate in se uvrščajo med pionirje v svetovnem merilu, so gotovo tudi eden od razlogov, da je rekonstrukcija dojke pri nas kirurški postopek, za katerega se po odstranitvi odloči izjemno veliko žensk – kar okoli 60 odstotkov, medtem ko je svetovno povprečje kar trikrat nižje. Sodobne tehnike posegov namreč ne skrbijo zgolj za odličen estetski rezultat, temveč predvsem zagotavljajo uspešnost operacij in njihovo krajše trajanje ter manj zapletov. Kot je  dr. Ahčan že večkrat povedal za medije, spada Ljubljana med vodilne svetovne centre za rekonstrukcijo dojk, kar je za Slovenke, ki se soočijo z boleznijo in odstranitvijo dojke, gotovo informacija, ki nudi vsaj nekaj utehe. Odstranitev dojke namreč pacientk ne obremenjuje zgolj zaradi dejstva, da se je pojavila težka bolezen, temveč še tudi po tem, ko onkologi in kirurgi poskrbijo za prvi del zdravljenja: odstranitev dojke je težka tudi v psihičnem smislu, kot so pokazale ravno tako slovenske raziskave, pa lahko vpliva tudi na funkcionalno okvaro zaradi sprememb v telesni drži.

Rak dojke operacija

Kdaj opraviti rekonstrukcijo dojke?

Najprej povejmo, da se rekonstrukcija ne opravlja zgolj pri ženskah, ki jim je bila dojka odstranjena zaradi raka. Odstranitev dojke ali dojk je lahko tudi preventiven poseg, za katerega se odločijo ženske z visokim tveganjem za to vrsto raka. Tveganje se določi tako na osnovi družinske anamneze kot s pomočjo onkoloških genetskih testiranj, ki jasno pokažejo, ali je pri posameznici izražen gen, ki predstavlja visoko nevarnost za razvoj bolezni. Kadar gre za preventivno odstranitev, lahko že pri tej sodeluje tudi ekipa plastičnih kirurgov, ki poskrbi, da se rekonstrukcija opravi sproti. (Gotovo veste, da si je dala pred nekaj leti dojke preventivno odstraniti tudi znana igralka Angelina Jolie, a ker je poskrbela za rekonstrukcijo, je njen dekolte v večerni obleki še vedno videti popoln.)

Kadar se specialisti onkologi in kirurgi odločijo za odstranitev dojke zaradi že razvitega raka, pa je rekonstrukcija dojke pogosto (a ne nujno) opravljena z zamikom, saj je bistvena še vedno ozdravitev, ne pa estetika – ta sledi pozneje. Ženske imajo tako možnost, da potem, ko se po bolezni stvari nekoliko umirijo, dobro premislijo o svojih željah ter pretehtajo med rekonstrukcijo in nošenjem proteze, ki sicer na zunaj ravno tako poskrbi za ženstven videz, je pa nekoliko nepraktična in dejansko ne spreminja gole podobe v ogledalu. A nikar ne mislite, da je gola podoba z brazgotino nekaj, kar moti zaradi napuha – ta nima pri odločitvi za rekonstrukcijo prav nobene vloge. Tisto, kar pretehta, je počutje, kot posledica pa tudi psihično zdravje.

Ali je za pacientko boljša primarna oziroma takojšnja rekonstrukcija ali sekundarna, ki se lahko opravi kadarkoli po zaključku zdravljenja v onkološkem smislu, je seveda odvisno od množice dejavnikov, o katerih morajo strokovno pretehtati zdravniki, saj takojšnja rekonstrukcija ni vedno primerna ali varna rešitev. Res pa je, da je pri hkratni rekonstrukciji potrebna zgolj ena operacija, da se lahko bolnica kljub rekonstrukciji naprej zdravi, da je okrevanje krajše, ženski pa je prihranjen tudi šok, da se v bolnišnici prebudi brez dojke.

Tanja Španić
Tanja Španić

Zgodba Tanje Španić, predsednice Združenja Europa Donna Slovenija
Ko sem zbolela za rakom dojk, se nisem najprej ukvarjala z rekonstrukcijo, ampak sem se osredotočila na samo zdravljenje. Zbolela sem pri 26 letih in zaradi značilnosti tumorja se je moje zdravljenje začelo s kemoterapijo. Sledila ji je operacija. Pri prvi operaciji so mi odstranili celo dojko in pazdušne bezgavke na isti strani. Svetovali so mi odloženo rekonstrukcijo, ker so sledila še obsevanja in ker sem želela še preventivno odstranitev druge dojke. Vse skupaj se je dogajalo pred več kot desetimi leti, tako da bi se danes tudi zdravniki morda drugače odločili. Dobro leto po prvi operaciji, ko se je tudi koža že delno opomogla od obsevanj in ko sem šla še na genetsko testiranje, je sledila odstranitve druge dojke in rekonstrukcija obeh. Pred tako obsežno in zahtevno operacijo je vsaka ženska predstavljena t. i. rekonstruktivnemu konziliju in vsaki svetujejo, katera vrsta rekonstrukcije je zanjo najbolj ustrezna. Tako so meni svetovali najprej vstavitev tkivnih razširjevalcev in potem menjavo za silikonske vsadke. V sedmih mesecih sta si sledili dve operaciji. Zaradi doseganja boljše simetrije in polnjenja lukenj ob vsadku sem čez dobro leto šla še četrtič po nož. Vse štiri operacije so bile opravljene v dobrih dveh letih. Z videzom in občutkom sem še danes izjemno zadovoljna. In bi se ponovno tako odločila. Naj pa poudarim, da to niso majhni posegi v telo in da vsaka ženska lahko odreagira drugače. Za zaključek bi se morala vrniti še na tetoviranje areole in bradavice, vendar sem se za ta del odločila, da ga opravim pri profesionalnem tetovatorju.

Rekonstrukcija dojke: Vsadki ali lastno tkivo?

Obnovitev dojke se opravi z umetnimi vsadki ali lastnim tkivom pacientke (avtologna rekonstrukcija), pri čemer se maščoba za polnjenje dojke in koža običajno odvzameta s trebuha, hrbta, zadnjice ali stegen, pri čemer gre za mikrokirurško tehniko prenosa tkiv. V preteklosti je veljalo, da je treba za popoln rezultat hkrati z rekonstrukcijo odstranjene dojke pogosto poskrbeti tudi za preoblikovanje zdrave dojke, saj se je lahko le tako poskrbelo za simetrijo oziroma enakomernost brez jasnih odstopanj. Kot smo že omenili pri predstavitvi dr. Ahčana, pa sodobne tehnologije tu prinašajo velik napredek in po novem omogočajo uporabo 3D-modelov, zaradi česar se lahko videz rekonstruirane dojke prilagodi videzu zdrave, ne da bi bilo treba posegati tudi v to.

Uporaba lastnega tkiva ni vedno mogoča. Razlog je lahko v tem, da pacientka nima primernega mesta za odvzem ali pa se sooča še s kakšnimi dodatnimi zdravstvenimi težavami, ki bi lahko pomenile povečano tveganje. Tako kot pri izključno estetski obdelavi prsi tudi pri rekonstrukciji velja, da so vsadki dobra izbira za tiste pacientke, ki imajo sicer po naravi manjše in čvrste prsi. Tako je lahko rekonstruirana dojka videti lepo polna in ni povešena. Sicer pa se lahko pacientka skupaj s kirurgi odloči, da se bo za kar najboljši estetski rezultat hkrati preoblikovala še zdrava dojka, na primer z dvigom in tudi vsadkom.

Seveda pa vsadki prinašajo tudi nekaj težav, ki se lahko izrazijo v prihodnosti, na te pa lahko vpliva tudi obsevanje pred rekonstrukcijo in po njej. Tako kot pri izključno estetskem posegu pri zdravih ženskah obstaja tudi pri ženskah z vsadki zaradi rekonstrukcije možnost, da bo treba vsadek v prihodnosti zamenjati. Najpogosteje je razlog sprememba oblike ali nepravilen položaj vsadka, lahko pa pride tudi do njegove poškodbe ali tudi do okužbe.

Rekonstrukcija dojke

Kaj pa prsne bradavice?

Sama rekonstrukcija dojke poskrbi, da imajo ženske spet polne obline in se ob pogledu v zrcalo ne soočajo z brazgotino in enostransko (ali obojestransko) ploščatim prsnim košem. Da je videz še boljši, pa je seveda treba poskrbeti tudi za oblikovanje prsne bradavice in kolobarja okoli nje. Ta poseg se opravi pozneje, saj je najprej treba poskrbeti, da je z rekonstrukcijo vse v redu in se nova dojka »prileže« telesu oziroma pridobi končno obliko. Do ustvarjenja prsne bradavice je tako treba nekaj časa počakati, največkrat kar nekaj mesecev. Nato se lahko z manjšim posegom v lokalni anesteziji koža na novi dojki oblikuje tako, da nastane prsna bradavica (seveda zgolj po videzu). Nato se poskrbi še za oblikovanje kolobarja, ki se pravzaprav ustvari s kožnim barvilom, torej s tetoviranjem.

Videz rekonstruirane dojke je torej lahko nazadnje takšen, da je bivša onkološka bolnica spet zadovoljna s svojim telesom in se ne obremenjuje s tem, da ji je težka bolezen odvzela del nje, del njene ženstvenosti. Res je sicer, da se rekonstruirana dojka ne obnaša povsem enako, ko pride do občutljivosti pri božanju in ljubljenju, saj je drugačna od zdrave sosede in tudi umetno ustvarjena prsna bradavica nima svoje prave funkcije, a verjemite, da je to še najmanj pomembno. Največ šteje zdravje, torej premaganje raka, nato pa srečno in zadovoljno življenje, v katerem znaš ceniti svoje bližnje in lepe trenutke z njimi, svoje telo pa ponovno sprejeti za svoje, lepo in popolno, četudi ima tu in tam kakšno napakico.

dr Peter Zorman
Dr. Peter Zorman

Dr. Peter Zorman: Pri nas je področje podpore dobro urejeno
Vrhunski plastični kirurg dr. Peter Zorman, ki na svoji spletni strani nudi resnično podrobne informacije o rekonstrukciji dojk in jo zato priporočamo v branje vsem, ki jih to področje zanima zaradi lastnega zdravja ali zdravja bližnjih, je z nami prijazno poklepetal tudi o nekaj »netehničnih« vidikih rekonstrukcije dojke. S koliko rekonstrukcijami natančno je pomagal ženskam v svoji karieri, težko določi, a na spletni strani predstavlja sto svojih posegov, ki potrjujejo njegovo odličnost. Dr. Zorman je rekonstrukcije opravljal tako v okviru lastne klinike kot UKC Ljubljana, od katerega pa se je poslovil pred približno pol leta. V prihodnosti se odpravlja v tujino, natančneje v Beograd – kot pravi sam, bi se bilo treba pri nas povprašati, zakaj vrhunski kirurgi odhajajo na svoje ali na tuje.
Dr. Zormana smo povprašali tudi o tem, kakšna je strokovna podpora ženskam v času odstranitve dojke in rekonstrukcije. »Za to skrbi psiholog na Onkološkem inštitutu, veliko pripomore podporna skupina pri Europi Donni, v Kliničnem centru je na voljo klinična psihologinja, pomaga pa tudi prostovoljka, ki lahko stvari pove drugače, iz prve roke, torej povsem drugače kot kirurgi in zdravniki. Pri nas je področje rekonstrukcije v celoti dobro urejeno, za kar je pred približno dvajsetimi leti poskrbel že dr. Arnež. Kar se tiče ’politike’, pa ne bi govoril. Bistveno je, da smo v Sloveniji primerljivi z drugimi klinikami po svetu,« nam je povedal.
(Naj dodamo še opombo: tudi dr. Zoran Arnež je pred več kot desetimi leti zapustil Slovenijo, in žal ravno tako z besedami, da se zdravniki ne morejo ukvarjati s »politiko« in ekonomijo.)