Učimo se vse življenje

Včasih, ko se nam zdi, da naš spomin ne deluje, kot bi moral, se morda ustrašimo, da so naše možganske celice začele odmirati. Strokovnjaki pravijo, da je za bolezenske motnje spomina značilno, da jih prej kot mi sami pri sebi, opazijo pri nas drugi. Vsakdanja pozabljivost je druga stvar. Da si nečesa ne zapomnimo, so morda krivi stres, preobremenjenost, slaba organizacija življenja.

spomin

Po drugi strani so mnoge bolezenske motnje povezane prav z izgubo spomina, značilni sta na primer demenca in Alzheimerjeva bolezen. Nekateri menijo, da je izguba spomina celo neizogiben del staranja, asist. mag. Aleš Kogoj, dr. med. s Psihiatrične klinike v Ljubljani se s tem nikakor ne strinja in pravi, da imajo tudi starejši pri učenju nekatere prednosti pred mladimi, in ne le obratno. Torej se vse življenje lahko učimo in naučenega tudi spominjamo. Vsekakor pa je spomin del zapletenega možganskega dogajanja in kljub znanstvenemu napredku imamo o njem še vrsto neodgovorjenih vprašanj.

Kako vsakdanjo pozabljivost ločimo od motenj?

Pri vsakdanji pozabljivosti pravzaprav ne gre za povezavo s pomnjenjem, ampak gre bolj za težave s priklicem, ali pa dejansko nimamo dovolj interesa, motivacije, da bi si neki podatek zapomnili. Vendar bi si podatek lahko zapomnili, če bi si ga hoteli. Kadar pa rečemo, da imamo nekaj na koncu jezika, a se ne moremo spomniti, gre za motnjo priklica. Običajno do nje pride, ker smo preobremenjeni, ker nas motijo kakšne zunanje okoliščine in se težko ravno tisti trenutek spomnimo podatka. Ko bi nam kdo pomagal, povedal za prvo črko priimka, ki se ga želimo spomniti, bi se potem spomnili ne le priimka, ampak tudi vsega drugega, povezanega s to osebo.

Drugače je pri bolnikih, kjer je prizadeto pomnjenje, tam tudi taka ključna informacija ne pomaga. Podatka enostavno ni, ga ne moremo priklicati. To med drugim preverjamo s testi. Osebam kažemo več sličic skupaj in potem ugotavljamo, koliko so si jih zapomnili. Potem jim kot pomoč kažemo več sličic, da se lažje spomnijo, katero so že videli in katere ne. Bolnikom tudi dodatna pomoč praviloma ne pomaga, zdravim pa. To je klasična razlika med običajnimi težavami s spominom, ki jih imamo, in motnjami pomnjenja.

Mnemotehnike

Podatke, s katerimi se seznanimo, kaj hitro pozabimo, če ničesar ne naredimo, da bi si jih zapomnili. Eden od načinov, da si jih zapomnimo, je, da jih ponavljamo in smiselno povezujemo z drugimi izkušnjami. Mnemotehnike pa so posebna pomagala, s katerimi si lažje zapomnimo. Zelo preprosta in vsem znana je denimo vozel na robcu, ki nas spomni, da moramo nekaj narediti. Še tri znane mnemotehnike so:

– vizualizacija – Podatke si zapomnimo tako, da si ob njih v mislih ustvarimo podobo, če jih je več jih lahko povežemo v skupno sliko. Na primer besede hruška, moški, klop, morje ni težko povezati v sliko moškega, ki sedi na klopi ob morju in je hruško. Bolj, ko je slika nenavadna, lažje si jo bomo zapomnili. Lahko pa iz besed spletemo tudi zgodbo.

– rime – Na primer pred ki, ko, ker, da, če vejica skače (ni čisto točna, je pa v pomoč).

– asociacije– Z njihovo pomočjo, si lažje zapomnimo imena. Ko nekoga spoznamo in izvemo ime, se spomnimo na osebo, ki jo že poznamo z istim imenom. Pri priimkih pa si pomagamo z drugimi asociacijami.