Niz raziskav, ki so jih izvedli raziskovalci z Univerze v Torontu, je razkril, da je mejna osebnostna motnja najverjetneje vsaj deloma dedna. Pri sorodnikih oseb, pri katerih je bila diagnosticirana mejna osebnostna motnja, so bili zaznani podobni vzorci možganske aktivnosti. Obenem pa so bile odkrite dodatne sorodnosti …
Nadpovprečna nagnjenost k težavam z duševnim zdravjem odkrita tudi pri sorodnikih
Najpogostejše lastnosti oseb z mejno osebnostno motnjo so intenzivna razpoloženjska nihanja, impulzivni odzivi in tvegano obnašanje. Domneva se, da je v ozadju preplet različnih genetskih, nevrorazvojnih in psiholoških dejavnikov. Kanadski raziskovalci so želeli preveriti, ali je motnja dedna oziroma kako pogosto se pojavlja pri več članih ožjega sorodstva. V raziskave so bile vključene 103 osebe z mejno osebnostno motnjo, 73 bližnjih sorodnikov teh oseb in 99 ljudi, katerih družinska anamneza ni vključevala mejne osebnostne motnje in drugih psihiatričnih bolezni (kontrolna skupina). Izsledki prve raziskave so bili objavljeni leta 2018. Študija je razkrila, da je bilo tako pri osebah z mejno osebnostno motnjo kot pri njihovih bližnjih sorodnikih zaznano nadpovprečno pogosto pojavljanje depresije, zasvojenosti, posttravmatske stresne motnje in anksioznosti. Tovrstne težave so bile pri obeh skupinah bistveno pogostejše kot pri posameznikih brez zgodovine duševnih bolezni v ožji družini. Podoben vzorec pa je bil odkrit tudi pri osebnostnih značilnostih, kot sta nevrotičnost in pedantnost.
Na podlagi opisanih ugotovitev je ista ekipa raziskovalcev zasnovala drugi eksperiment, katerega cilj je bilo ugotavljanje, zakaj so v družinah, v katerih je bila pri najmanj enem članu diagnosticirana mejna osebnostna motnja, spori pogosto del vsakdana. Sodelujočim v raziskavi so bile pokazane slike obrazov, ki naj bi izražali različna čustva. Izkazalo se je, da so imeli tako posamezniki z mejno osebnostno motnjo kot njihovi svojci bistveno več težav pri prepoznavanju čustev kot kontrolna skupina. Še posebej velike težave so jim delali obrazi, ki naj bi izražali žalost. Zdi se torej, da bi bili lahko pogostejši spori povezani z napačno interpretacijo čustev, ki je pogosta tudi pri sorodnikih brez diagnosticirane mejne osebnostne motnje.
Sorodniki »bolj obvladani«, toda v to morajo vložiti ogromno napora
Tretja študija, ki je bila objavljena decembra lani, je bila povezana z impulzivnim obnašanjem. S pomočjo merjenja aktivnost v prefrontalnem korteksu je bilo odkrito, da so sorodniki oseb z mejno osebnostno motnjo bolj »obvladani«. Vendar so morali v obvladovanje svojih impulzov vložiti bistveno več energije kot kontrolna skupina. Četrta, zadnja raziskava v nizu pa je med drugim prinesla ugotovitev, da tako osebe z mejno osebnostno motnjo kot njihovi svojci težje najdejo način za učinkovito spopadanje z izzivi in da imajo več težav pri obvladovanju informacij. Vendar pa je bilo po drugi strani ugotovljeno, da imajo sorodniki več nadzora nad svojimi odzivi in boljšo sposobnost abstraktnih predstav, kar jih najverjetneje ščiti pred samo motnjo – kljub številnim lastnostim, tipičnim za mejno osebnostno motnjo, ki si jih delijo z bližnjimi.
Raziskave, za katere so poskrbeli kanadski raziskovalci, nedvomno prispevajo k boljšemu razumevanju dinamike v družinah, kjer se pojavlja mejna osebnostna motnja. Čeprav se pogosto zdi, da je za konfliktne kriva izključno oseba s to diagnozo, so lahko spori vsaj deloma povezani tudi z zametki simptomov pri bližnjih. Težko je sicer govoriti o dednosti, toda sorodnosti, odkrite s pomočjo opisanih raziskav, so nedvomno zelo pomenljive. Raziskovalci upajo, da bodo ugotovitve pripomogle k učinkovitejši zastavitvi terapij, namenjenih osebam z mejno osebnostno motnjo in njihovim svojcem.