Strokovnjaki danes ugotavljajo, da kronična bolečina ni zgolj simptom, ampak bolezen sama po sebi. Tako mora tudi njena obravnava zajeti vse dejavnike človekovega življenja. Prav tako zanjo ni samo enega načina zdravljenja. Nabor ukrepov za lajšanje bolečine zajema tako zdravila kot tudi fizioterapijo, psihoterapijo, različne oblike sproščanja, kirurške možnosti in, zakaj ne, tudi komplementarne oblike pomoči.
Ocenjujejo, da za kronično bolečino trpi petina odraslih oseb. To je bolečina, ki vztraja skozi daljše obdobje (vsaj tri mesece). Ljudje v povprečju zaradi nje trpijo kar po sedem let, pri čemer je kar pri tretjini prisotna ves čas. Taka bolečina ima velik vpliv na vsakdanje življenje in številni zaradi nje lahko izgubijo zaposlitev in celo prijatelje. Morda nam bolečine kljub različnim oblikam zdravljenja ne bo uspelo v celoti odpraviti, ampak če delamo nekatere napake, imamo za njeno olajšanje in znosnejše življenje še manjše možnosti kot sicer. Med napakami so lahko naslednje.
1. Delamo se močne
Kar četrtina oseb, ki trpijo bolečino, čaka vsaj pol leta, preden obišče zdravnika. Morda bolečino podcenjujejo in mislijo, da bo minila sama od sebe. Raje vzamejo protibolečinska zdravila, ki jih lahko kupijo v lekarni (ali celo dobijo pri prijateljih), kot da bi poiskali strokovno pomoč.
Zdravnika je dobro obiskati čim prej. Bolečina zaradi poškodbe, ki se lahko zaceli sama, bo minila vsaj po štirih tednih, a dlje nikar ne odlašajmo. Še prej ga obiščimo, če nas bolečina omejuje v vsakdanjem življenju. Predolgo čakanje pušča škodljive posledice, tako fizične kot tudi psihične. Če zaradi bolečine ne moremo biti dejavni, mišice oslabijo in se skrčijo, sklepi otrdijo in izpostavljeni smo še novim poškodbam. Kronična bolečina ima škodljive posledice tudi za možganske celice (njihovo hitrejše odmiranje). Poleg tega nekateri menijo, da lahko zaradi bolečine pride v možganih do sprememb, ki vplivajo na slabšo učinkovitost poznejšega zdravljenja.
2. Hodimo od vrat do vrat
Seveda je prav, da nas zdravnik, ki za nas ne najde učinkovitega zdravljenja, pošlje tudi do specialista. Po drugi strani pa nam lahko prinese neusklajeno, zamudno (povsod lahko dolgo čakamo) ali drago (če se odločimo za samoplačniški obisk) trkanje po vratih številnih specialistov več škode kot koristi.
Prav je, da nam en zdravnik koordinira zdravljenje in izbere najboljšo strategijo pomoči, če le našo bolečino jemlje dovolj resno. Če zanjo ne najde rešitve, lahko obiščemo eno od protibolečinskih ambulant, kjer so za to najbolje usposobljeni. Kadar je vzrok bolečine jasen, je jasno tudi, katerega specialista moramo obiskati, na primer ortopeda za bolečine v križi in revmatologa, če imamo morda fibromialgijo.
3. Bojimo se vadbe
Vadba je res morda zadnja stvar na svetu, ki si jo želimo početi, kadar nas kaj boli, a raziskave kažejo, da prav vadba zmanjšuje različne oblike bolečine. Okrepi mišice in naolji sklepe, zato zmanjša možnost poškodb. Hkrati vpliva na izločanje notranjega orožja za spopad z bolečino, endorfinov, ki vplivajo na izboljšanje razpoloženja in zmanjšanje vnetij.
Seveda raje ne pretiravajmo. Začnimo počasi in previdno, sploh če smo zaradi bolečine že dolgo nedejavni. Začnemo lahko s kratkimi sprehodi nekajkrat na dan. Zelo primerno je tudi plavanje in vadba v vodi, kjer smo »lažji« in so naši sklepi manj obremenjeni. O tem, kakšna vadba je za nas primerna, nam lahko svetuje fizioterapevt, ki nam pokaže tudi pravilno izvedbo vaj, da ne pride do poškodb.
4. Takoj na operacijo
Morda se nam na prvi pogled operacija res zdi najbolj učinkovita izbira, a tu so mnenja strokovnjakov deljena. Če trpimo za bolečino v križu, a brez jasnih znakov utesnjenosti živca, ni nujno, da nam bo kirurški poseg pomagal bolj kot druge možnosti, in še povezan je z določenim tveganjem, da stanje še poslabša – zaradi okužbe, brazgotin ali poškodbe živca. Zato je vredno razmisleka, ali ne bi pred kirurškim zdravljenjem poskusili z drugimi možnostmi: zdravili, fizioterapijo, vadbo … Dajmo si vsaj pol leta časa, preden začnemo razmišljati o operaciji. Morda si bomo medtem tako opomogli, da dejansko ne bo potrebna.
5. Bojimo se narkotikov
Protibolečinskih sredstev iz vrst narkotikov se pogosto drži slab glas, da imajo lahko hude stranske učinke ali da lahko postanemo z njimi zasvojeni. Zato se jih marsikdo boji. Včasih se pri predpisovanju preveč obotavlja celo zdravnik. A če je oseba onesposobljena zaradi bolečine, ji prav ta zdravila lahko omogočijo bolj dejavno življenje in pospešijo okrevanje.
Previdno in nadzorovano jemanje zagotovo prinaša koristi in zmanjša trpljenje. Zdravnik bo določil najustreznejši odmerek in najustreznejšo obliko jemanja, na primer tablete ali obliž. Verjetno nam bo za pojav nenadne hude bolečine predpisal kratkodelujoče opioide, ki jih jemljemo po potrebi. Hkrati pa bomo za stalno prisotno bolečino dobili dolgodelujoče opioide s skrbno določenim režimom jemanja in odmerjanja. Seveda določeno tveganje, da pride do zasvojenosti, dejansko obstaja, a skrbno nadzorovano in pravilno jemanje, ga lahko močno omeji.
6. Ne poskusimo vsega
Kadar nam uradna medicina ne pomaga, lahko seveda poskusimo tudi z nekaterimi komplementarnimi oblikami pomoči. Zakaj ne? Včasih že samo vera v izboljšanje dela čudeže. A vendarle ni vse stvar vere, delovanje nekaterih metod podpirajo tudi raziskave.
Akupunktura na primer, ki je v Sloveniji uradno priznana metoda zdravljenja, dokazano lahko pomaga pri zmanjšanju bolečine zaradi osteoartritisa in bolečine v križu.
Nekaj raziskav nakazuje tudi, da bi lahko na vnetja sklepov ugodno delovale omega-3 maščobne kisline, pripravki iz vražjega kremplja, bele vrbe, čilija (kapsaicina) in morda še kaj. Seveda niti zeliščna zdravila niso brez stranskih učinkov oziroma lahko pride do medsebojnega delovanja z zdravili, ki jih še jemljemo, zato se pred njihovo uporabo pozanimajmo pri svojem zdravniku, ali so za nas varna.
Pri bolečini lahko pomagajo še nekatere sprostitvene tehnike, na primer globoko dihanje, petnajstminutno napenjanje in sproščanje različnih mišic, vizualizacija, samohipnoza in biološka povratna zanka ali biofeedback (tehnika, ki nam pomaga vplivati na sicer nezavedne telesne procese).
7. Trpljenje zadržujemo zase
Tudi do polovica oseb s kronično bolečino naj bi trpela zaradi depresije, a vsi še zdaleč ne poiščejo ustrezne pomoči. Sodobne tehnike slikanja in opazovanja možganov kažejo na to, da je naše duševno stanje tesno povezano s tem, kako se spopadamo z bolečino. Pri bolnikih s kronično bolečino so bolj dejavni ne le deli možganov, ki so povezani z občutenjem bolečine, ampak tudi deli, povezani s čustvi. Čustva so torej najverjetneje močno povezana s tem, kako občutimo bolečino in koliko nas ta prizadene.
Če se torej ob bolečini počutimo nemočne, slabo spimo, hitro izgubljamo težo, so morda to že znaki depresivne motnje. Pogovorimo se o svojih težavah z zdravnikom. Morda nam bo predlagal zdravljenje z zdravili ali pa kognitivno vedenjsko terapijo (vrsta psihoterapije), ki nam lahko pomaga tudi pri spopadu z bolečino.
8. Ne poznamo vseh možnosti
Res je, naš preobremenjeni zdravstveni sistem ne najde vedno časa, da bi nam nudil vso pomoč, ki jo potrebujemo. Zato je dobro, če tudi sami raziščemo vse možnosti, ki jih imamo. Tako bomo morda odkrili dodatne in novejše možnosti zdravljenja, imeli vsaj nekaj občutka nadzora nad svojim stanjem in bomo tudi lažje postavili morebitna vprašanja zdravniku. Danes nam dosti možnosti raziskovanja ponuja že svetovni splet, obrnemo se lahko na posamezna društva bolnikov s podobnimi težavami, kot jih imamo sami. Skratka, ne vdajmo se v usodo in ne pustimo, da bi nas bolečina obvladala.