Buče: Studenec mladosti v zdravi prehrani

Buče so že pred devetimi tisočletji gojili v Srednji Ameriki, danes pa jih zaradi široke uporabnosti gojijo po vsem svetu. Buče kot kulinarično dobroto poznajo ameriška, zahodno indijska, afriška, azijska in evropska kuhinja. Veliko je tudi jesenskih in zimskih vrst buč najrazličnejših oblik z oranžnim ali rumenim mesom. Prav oranžna in rumena barva buč sta vir njihovih zdravilnih učinkov.

Buče

Katere buče v slovenski kuhinji največ uporabljamo?

CUKETE ALI ITALIJANSKE TIKVE so nezrele bučke, ki jih obiramo, preden se rastlina razraste v ogromno gmoto. Na voljo so vse poletje. Ni jih treba lupiti. Pecelj odtrgamo, plod narežemo na kolobarčke in so že pripravljene za kuho. Lahko jih ocvremo same, v jajčnem ali pivskem testu ali pečemo na žaru. Uporabljamo jih tudi za juhe in enolončnice ter prikuhe.

STRŽENASTA BUČA je poletna vrtnina. Lahko jo dušimo, kuhamo, pečemo, polnimo z nadevi, gratiniramo ali pa iz njih skuhamo marmelado. Tako kot pri cuketah so tudi pri tej buči odlična specialiteta ocvrti ali nadevani veliki rumeni cvetovi.

BUČA BUTTERNUT. Obiramo jo lahko poleti, ko je nežna in se dobro reže. Iz nje pripravimo enolončnice ali pite. Če pa jo obiramo jeseni, jo moramo najprej nekoliko prekuhati, šele nato jo spečemo. Iz nje lahko naredimo marmelado ali jo vložimo v kis.

PATISON je poletna buča z nekoliko moknatim okusom, ki je najboljši, če je buča zelo zrela. Lupina, meso in seme so užitni. Lahko jih dušimo, kuhamo ali pripravimo z nadevom in pečemo. Zelo mlade so izvrstne vložene v kis.

ZLATI NUGET je oranžna buča z zelenkastim mesom. Največkrat jo jemo še nezrelo, ko je še mehka. Lahko jo dušimo in pečemo. Če jo pustimo dozoreti, dobi debelejšo lupino, ki jo moramo pred kuhanjem odstraniti, vendar pa to omogoča, da bučo ohranimo dalj časa.

NAVADNA BUČA ima na golem bodičastem steblu velike srčaste dlakave liste in zlatorumene lijakaste cvetove. Iz njih se razvijejo zeleno-rumeni, oranžni oblasti plodovi, v katerih so številna ploščata semena – bučnice. Največ navadnih buč je na Štajerskem, v Prekmurju in Prlekiji, kjer iz njihovih semen izdelujejo znano bučno olje.

Bučna semena

Bučna semena in meso so polni zdravja

Mesnati del buče uživamo svež in le izjemoma v zdravilne namene tudi sušen. Bučno meso je bogato z beta karotenom in vitaminom E, ki imata antioksidativen učinek – torej uničujeta proste radikale. Bučno meso je bogato tudi z vlakninami in deluje kot blago odvajalo. Ljudsko zdravilstvo ga priporoča za zunanjo uporabo – mleto za obloge pri lajšanju opeklin.

Nekatera bučna semena ali bučnice v belem ovoju oluščimo (luščini), druga so brez lupine (golice). Posušena semena lahko jemo cela, iz drobljenih lahko pridobivamo tinkturo za zdravilne namene ali pa bučno olje. Vsebujejo veliko olja, ki je bogato s polinenasičenimi maščobnimi kislinami, predvsem z linolno kislino. Buče so bogate tudi z železom, fosforjem in cinkom.

Bučnim semenom pripisujejo tudi nekatere zdravilne učinke.

  • Krepijo prostato. Zaradi visoke vsebnosti cinka in diuretičnega učinka so odlično sredstvo pri benignem povečanju prostate. Leta 1990 je klinični poskus potrdil, da kurbicin – snov, pridobljena iz bučnih semen, bistveno izboljšuje simptome povečane prostate.
  • Že od nekdaj se uporabljajo za odpravo glist pri otrocih. Njihova uporaba je varna.
  • Prevretek iz bučnih semen lahko uporabljamo tudi proti črevesnemu vnetju.
  • Bučno seme pomaga preprečiti ali lajšati stanje pri kamnih v mehurju. Upočasni lahko nastajanje kristalov kalcijevega oksalata, iz katerih se lahko ti razvijejo.
  • Bučna semena so najbogatejši rastlinski vir cinka. Cink je zelo pomemben za imunski sistem, na primer v boju proti okužbam in pri celjenju ran. Potreben je tudi pri rasti in pri celjenju ran, pa tudi za okus. Mejno pomanjkanje je verjetno splošen pojav zlasti pri starejših osebah in osebah z anoreksijo. S približno 50 gramov bučnih semen na dan telo dobi 3,2 miligrame cinka, kar je več kot tretjina priporočenega dnevnega vnosa za odrasle moške. Naše telo bolje izkoristi cink iz rastlinske hrane, če hkrati uživamo meso ali ribe. 

Ne kar na lastno pest!

  1. Ob sumu na povečano prostato se ne zdravite sami, ampak se posvetujte z urologom, da ta izključi možnost raka.
  2. Med nosečnostjo in dojenjem bučnih pripravkov, kot so tinktura ali kapsule, ne uživajte.
  3. Čezmerna uporaba diuretikov (torej tudi bučnih semen) lahko povzroči krče in težave s srcem in ožiljem.
  4. Nikoli ne presegajte priporočenih odmerkov iz bučnic. Čezmerno uživanje lahko poškoduje jetra. 

Bučno olje

Bučno olje dišijo po orehih

Danes za pridobivanje olj največ uporabljajo buče, ki vsebujejo peške brez luščin – golice. Bučne peške po končanem pobiranju temeljito operejo z vodo, da odstranijo ostanke oplodja in sluzi, ki se jih drži. Sledi sušenje, pri katerem se mora vsebnost vode znižati na vsega nekaj odstotkov. V nadaljevanju peške grobo zmeljejo, z dodatkom vode in soli pa nato zgnetejo v gosto kašo. Sol pomaga pri ločevanju beljakovin od maščob. Sledi praženje kaše pri temperaturi do 60 °C, ki traja pol ure in odpravi preostalo vodo. Prav praženje je odločilno za okus bučnega olja. Masa mora zadišati po orehih; če pa zadiši po prežganem popečenem kruhu, olje nima pravega okusa.

Nato maso naložijo v stiskalnico, kjer dosežejo pritisk 300 do 350 barov. Pri tem temperatura v masi ne sme presegati 60 °C. Delčki snovi, ki lebdijo v pridobljenem olju, se po kakšnem tednu dni usedejo na dno posode. Tako dobimo naravno nerafinirano bučno olje , ki je zeleno rdeče barve in je zelo aromatično.

Bučno olje je življenjski eliksir

Bučnemu olju pravimo tudi studenec mladosti ali življenjski eliksir, ker je bogato z vitamini (vitamin E), rudninami, mikroelementi, karotenoidi … Bučno olje ima ugodno maščobnokislinsko sestavo, saj vsebuje približno 20 odstotkov nasičenih maščobnih kislin, 30 odstotkov enkrat nenasičenih maščobnih kislin in 50 odstotkov večkrat nenasičenih maščobnih kislin.

Edinstveno na tržišču je hladno stiskano nerafinirano bučno olje. Pri tem postopku temperatura obdelave ne sme presegati 40 stopinj Celzija Tako olje ohrani veliko vitaminov (A, A1, B6, C, D, E), rudnine (kalcij, magnezij, fosfor, kalij, železo, selen, cink in mangan). Olje je lažje prebavljivo, ne povzroča zgage in ne draži želodčne sluznice.

Hladno stiskano bučno olje razen v kulinariki uporabljajo pri težavah s prostato, za spopad s črevesnimi zajedavci, v ljudski medicini pa tudi za zdravljenje opeklin in ozeblin.

Hladno stiskano bučno olje je dražje od vroče stiskanega, saj ga na ta način pridobijo precej manj.

V Sloveniji je najbolj znano bučno olje s Štajerske in Prekmurja. Izvažajo ga tudi v druge države Evropske unije in Združene države Amerike.

V kulinariki ga uporabljajo predvsem za solato. Nekaj kapljic žlahtne kapljice naredi iz rustikalnih solat nekaj izbranega, božanskega. Odlično se ujema tudi s fižolom (suhim in zelenim), s paradižnikom, kumarami, krompirjem, čebulo, z govedino, tlačenko in jajci. Hladnim predjedem in rižotam daje nenavadni vrhunec arome. Uporabno je tudi za pripravo omak in celo za pečenje. Posebnost prekmurske kuhinje je na primer postrv, panirana v koruzni moki in ocvrta v bučnem olju.

Test kakovosti buč

Pri nakupu bučnega olja lahko naredite naslednji preizkus njegove čistosti. Majhna kaplja pristnega bučnega olja, ki jo zlijemo na krožnik ali na solatni list, se ne razlije. Če je bučnemu olju primešano drugo – belo olje, se kapljica razlije.

Bučno olje ima omejeno trajnost, zato bodite pri nakupu previdni. Hraniti ga je treba v temni steklenici v temnem prostoru pri temperaturi 8 do 12°C. V takih razmerah je obstojno 9 do 10 mesecev.

Buče tudi za nego in lepoto

Ljudsko zdravilstvo priporoča masaže z bučnim oljem pri glavobolih, bolečinah v hrbtu, pri vnetih ali bolečih mišicah in pri lumbagu. Za masažno olje potrebujemo: 100 mililitrov bučnega olja, 50 mililitrov osatovega ali drugega nevtralnega olja in 50 mililitrov oljčnega olja. Dodamo lahko še nekaj kapljic eteričnega olja, da bo bolj dišalo.

Obkladke iz zmletih bučnih pešk in bučnega olja priporočajo pri bolečih udarninah, oteklinah, zvinih in podplutbah. V ta namen 100 gramov bučnih pešk v mešalniku zdrobimo in dodamo 20 mililitrov bučnega olja. Meso porazdelimo po čisti prekuhani bombažni krpi in naredimo obkladek.

V bučnem olju je tudi vrsta vitaminov, rudnin ter precej linolne kisline in fitosterinov, ki so nujno potrebni za napeto kožo, močne lase, zdrave kosti in zobe.

Povejte svoje mnenje - kometirajte