V zadnjih letih v povezavi z nosečnostjo velikokrat opazimo besedo dula oziroma doula. Kdo so dule in zakaj si jih vedno več nosečnic zaželi ob sebi? Zagotovo si vsaka (noseča) ženska želi, da bi njene priprave na porod in sam proces rojevanja potekali kar se da mirno in v ljubečem okolju. Da bi ob sebi čutila podporo tako v telesnem kot tudi v čustvenem smislu. Včasih se je sicer ta toplina občutila veliko bolj, saj porod ni bil omejen zgolj na »hladno« porodnišnico, kot to v večini poteka danes. A tudi v današnjem porodnem svetu je žarek topline med porodom le možno uzreti – pravzaprav čedalje bolj. Vse več žensk se namreč danes v okviru svoje nosečniške in porodne izkušnje odloča za prisotnost in vključenost dule, ki ne »podpira« zgolj telesa nosečnice, marveč tudi njen um in dušo.
Kdo je dula oziroma doula?
Lahko bi rekli, da je dula obporodna spremljevalka, katere vloga obstaja že toliko časa, kolikor ženske rojevajo. Tradicionalno so ženskam že od nekdaj pred porodom in ob porodu to podporo dajale (bližnje) predstavnice nežnejšega spola, pa naj so to bile sorodnice, prijateljice ali pa že izkušene ženske, ki so nosečnicam pomagale premagovati strahove, jih spodbujale, jim prinašale hrano in pijačo, jih masirale, božale in skrbele zanje. Oskrbovalka z največ izkušnjami je bila babica. »Lahko bi dejali, da je poklic obporodne spremljevalke star prav toliko kot poklic babice,« pojasnjuje Špela Peternel, svetovalka in doula, voditeljica obporodnega izobraževanja, dr. biomedicine, univ. dipl. biologinja.
»Ko se je porod preselil v porodnišnico, smo na ta bistveni del podpore pozabili in ostala je zgolj medicinska podpora,« nadaljuje Peternelova in dodaja, da se je prvo ponovno opažanje pozitivnega učinka prisotnosti spremljevalke pri porodu zopet pojavilo šele mnogo pozneje, in to bolj ali manj po naključju. »Ameriška zdravnika in raziskovalca John Kennell in Marshall Klaus sta ob neki raziskavi, ki so jo opravljali v Gvatemali, prosila študentko medicine, naj ženskam v času poroda zastavi nekaj vprašanj. Študentka je čutila, da mora z ženskami ostati ob porodu, čeprav tega od nje niso zahtevali. In ugotovili so, da so ženske, s katerimi je študentka ostala ves čas poroda, rodile hitreje,« nam pove Peternelova. Tako so v začetku 80-ih let dvajsetega stoletja v ZDA izobrazili prve obporodne spremljevalke – dule (beseda doula, izg. dula, izvira iz grščine in pomeni »ženska, ki služi«). Te so imele osnovno znanje o fiziologiji poroda in so poznale nekaj osnovnih tehnik sproščanja. »Ustanovili so mednarodno združenje obporodnih spremljevalk DONA International. In ker so bili njihovi rezultati ob porodih čudoviti, se je začelo gibanje kmalu širiti – sprva po Ameriki, danes pa so obporodne spremljevalke prisotne že v večjem delu sveta,« nadaljuje Peternelova.
Delo porodne babice in dule se razlikuje
Bistvena razlika v delovanju porodne babice in dule se kaže v medicinski in čustveni podpori. Primarna vloga babice je tako medicinska, vloga dule pa zaobjema lažjo fizično pomoč (masiranje, ipd.) ter čustveno bodrenje. Medicinskih posegov doula tako nikakor ne sme opravljati, saj zanje ni usposobljena. Prav tako se dula ne odloča namesto ženske in sama ne spremlja porodov doma. Kaj pa je tisto, kar je obema skupno? Pomoč, seveda. Vlogi babice in dule se tako prekrivata v tem, da obe želita pomagati ženski, verjameta, da ji bo uspelo in jo obe spodbujata, ko je porod najintenzivnejši.
Več kot očitno je, da je žarek topline, ki ga v porodno izkušnjo »prinese« doula, ustreza nosečnicam širom sveta. A pozitivne posledice sežejo še mnogo dlje. Po besedah Peternelove se je namreč izkazalo, da lahko prisotnost ustrezno izobražene in izkušene spremljevalke zmanjša potrebo po protibolečinskih sredstvih, skrajša čas trajanja poroda, zmanjša se uporaba različnih medicinskih posegov (sprožanje in pospeševanje poroda, prerez presredka …), hkrati pa se zmanjša tudi verjetnost za vakuumski porod ali carski rez. »Poleg tega so ženske, ki imajo ob sebi v obporodnem obdobju spremljevalko (dulo), zadovoljnejše s svojo porodno izkušnjo, laže navežejo stik s svojim otrokom in imajo pogosto manj težav z dojenjem ter pogosto tudi dlje dojijo svoje otroke,« nam pove Peternelova. »Ugotovili so vrsto pozitivnih učinkov niso pa zaznali nikakršnih negativnih stranskih učinkov. Zato je dr. Kennel nekoč dejal: »Če bi bila dula zdravilo, bi bilo neetično, če je ne bi uporabljali, « še doda Peternelova.
Kdo in zakaj?
»Mnogi bi morda rekli, da si dulo najamejo ženske, ki so prestrašene ali razvajene. Pa je po navadi ravno obratno, navadno so to ženske, ki vedo, kaj želijo in poznajo svoje potrebe. Ni jih sram priznati svoje želje sebi in drugim ter poskrbeti, da se jim želje tudi uresničijo,« pove Peternelova ter doda, da je najem dule to, da si v času (nosečnosti), ko potrebuješ podporo, to tudi poiščeš. »Ženske se za dulo odločijo iz zelo različnih razlogov, vsem je skupno le to, da čutijo, da ob sebi potrebujejo nekoga, ki ga poznajo in mu zaupajo, da jim ob porodu zagotavlja dodatno oporo in varnost,« še pojasni Peternelova. Obporodna spremljevalka je tako »idealna« izbira za žensko, ki ob sebi nima partnerja ali pa ima njen partner službo, kjer je veliko službeno odsoten in si težko zagotovi, da bo ob njej v času začetka poroda. Včasih pa se razlog za željo po duli skriva tudi drugje. Po besedah Peternelove so med nosečnicami tudi takšne, ki se poroda (zaradi različnih zgodb, prepričanj ipd.) bojijo, obstajajo pa tudi ženske, katerih strah izvira iz slabe prve porodne izkušnje. »Sama sem sodelovala s kar nekaj ženskami, ki so imela prvič carski rez in so zato imele težave z navezovanjem stika z otrokom in takšne zgodbe ne želijo ponoviti. Večini se je želja uresničila in je bil drugi porod povsem drugačen,« nam pove Peternelova.
Dula (med porodom) ne nadomesti očeta
Čeprav je dula lahko v veliko čustveno podporo, očetovske vloge nikakor ne more zapolniti. »Dula med porodom nikakor ne more nadomestiti očeta. Lahko smo ob porodu namesto njega, če ne more ali ne želi biti prisoten. A sama sem že ob svojem prvem spremljanju ugotovila, da moja vloga ni, da nadomestim očeta, pač pa da mu pomagam, da lahko ob porodu kar najbolj sodeluje,« nam pove Peternelova in hkrati poudarja, da moškemu najbolj pomaga s svojim znanjem in izkušnjami. »S tem, ko pomagam njemu, pomagam ženski in celotni družini, da vsi skupaj doživijo čim lepšo porodno izkušnjo,« še doda.
Slovenske dule in nosečnice
Ko govorimo o dulah v Sloveniji, ta ni nič kaj imuna na »mrzlico« navdušenja, ki »razsaja« med nosečnicami. V Sloveniji tako danes (z ustrezno izobrazbo) deluje okoli 20 obporodnih spremljevalk. »Glede na trenutno povpraševanje po obporodnih spremljevalkah je teh verjetno še vedno več, kot je zanimanja za spremstvo,« nam pove Peternelova. In kdaj je Slovenija postala »bogatejša« za prvo dulo? Peternelova pravi, da je prva dula v pri nas svoje izobraževanje opravila v Avstriji, tik preden se je začelo izobraževanje za dule v Sloveniji v letu 2009. »Izobraževanje je organiziralo združenje Naravni začetki. Potekalo je pod okriljem največjega in najstarejšega združenja obporodnih spremljevalk DONA International in takrat je na njem sodelovalo 30 žensk,« še doda Peternelova. Zanimanja za poklic dule pa je seveda iz leta v leto večje. Peternelova pravi, da ga promovirajo predvsem z ozaveščanjem javnosti ter prek svojega dela. Zanimanje torej obstaja. A po besedah Peternelove se včasih »zaplete« pri realizaciji. »Večina žensk zanimanje za poklic izgubi, ko izvedo, da se je za ta poklic treba stalno izobraževati, da je potrebno znanje angleškega jezika in da je v svoje izobraževanje treba vložiti kar nekaj časa in denarja,« potoži Peternelova. »Ker je zanimanja za izobraževanje v Sloveniji malo, bi bila cena izobraževanja v pri nas previsoka. Zato ženske usmerjamo na izobraževanje prek spleta ali v sosednjih državah. Vendar se jih večina za to ne odloči in žal smo v zadnjem času zaznali, da se nekatere predstavljajo kot obporodne spremljevalke, čeprav po naših informacijah izobraževanja niso opravile. Razmišljamo, da bi ponovno organizirale tudi izobraževanje pri nas, saj bo sicer takšnih samooklicanih spremljevalk vedno več,« še doda. Zanimanje za dule pa je obojestransko. Podatki namreč kažejo, da se povečuje tudi zanimanje nosečnic. »V tujini se za porod v spremstvu dule odloča med 2–5 % žensk. Pri nas za zdaj delež še ni tako visok, se pa iz leta v leto povečuje,« pove Peternelova.
Je dula lahko tudi moški poklic?
Peternelova odgovarja pritrdilno in dodaja, da v ZDA obstaja kar nekaj moških, ki opravljajo ta poklic. »Delo obporodne spremljevalke je mnogo lažje, ko imaš za seboj osebno izkušnjo nosečnosti, splava ali poroda. Lažje se vživiš v to, kar ženska čuti, zato besede pogosto sploh niso potrebne, dovolj je le pogled, dotik in veš, kaj potrebuje, začutiš, kaj jo skrbi in kaj moraš narediti, da se bo počutila bolje. Hkrati pa večinoma ne spremljam le žensk, pač pa tudi njihove partnerje. In navadno nimam težav s tem, da začutim tudi to, kaj potrebujejo oni. Zato ne vidim ovir, da moški poklica ne bi opravljali dobro,« pojasnjuje Peternelova.
O vlogi dule
Ko pride do vprašanja pred- in poporodnega »protokola«, za tega Peternelova pove, da pravzaprav ne obstaja. Dule se tako popolnoma prilagodijo individualnim potrebam ženske in njene družine. »Obstaja sicer okvir, znotraj katerega verjetno deluje večina spremljevalk. Da se z žensko in njenim partnerjem spoznamo, potrebujemo navadno nekaj srečanj pred porodom, nato smo z njimi v času poroda in temu običajno sledi še srečanje po porodu,« pojasnjuje Petrenelova. In kaj natančno dule počnejo v omenjenih treh obdobjih? Peternelova pravi, da se v času nosečnosti usmerijo na dajanje varnega zavetja, kjer lahko ženske oziroma pari razmišljajo o svojih željah in potrebah, ko se pripravljajo na porod. Takrat so jim dule tako na voljo za vprašanja, razčiščevanje in izpolnjevanje svojih želja, pogovore ipd. »Ko pa pride čas poroda, je naša naloga, da nosečnico spomnimo na njene želje,« pove Peternelova. »Včasih je dovolj stisk rok, spodbuda, drugič je potreben dodaten par rok. Skratka, delamo vse, kar je v naši moči, da ženski olajšamo porod. Hkrati pa z informacijami o tem, kaj se dogaja, in z nasveti, kako naj pomaga, pomagamo tudi njenemu partnerju,« še doda.
Vloga dule pa se ne zaključi s porodom. Po porodu mamicam pomagajo pri vzpostavljanju dojenja, jim dajejo nasvete pri rokovanju z dojenčkom, njegovi negi ipd. in, kar je najpomembnejše , pomagajo jim pri vzpostavljanju stika z otrokom. »Hkrati pa se skupaj z žensko in partnerjem pogovarjamo o porodu, poslušamo njuno zgodbo in jim pomagamo dopolniti njune spomine na porod. Na ta način jim olajšamo prehod v starševstvo in jim pomagamo, da so v rokovanju z otrokom samozavestnejši, zato imajo pogosto manj težav, saj se otroci ob njih počutijo varnejše,« nam pove Peternelova.
Podpora ob prekinitvi nosečnosti
Po besedah Peternelove dula deluje kot nekakšna mama. »Tako ob spontanem splavu, mrtvorojenem otroku ali ob prekinitvi nosečnosti ženska potrebuje predvsem čustveno podporo. Nekoga, ki jo je pripravljen poslušati in ji dajati podporo v času njene stiske,« pojasni.
Poslanstvo je najprej treba začutiti
Verjetno ste se med branjem že vprašali, kdo vse lahko opravlja poklic dule. Po besedah Peternelove se lahko za poklic odloči kdor koli, ki čuti, da bi si ta poklic želel opravljati. A občutki in srčnost niso dovolj. »Če želiš delovati profesionalno in ženskam resnično pomagati ob porodu, je treba opraviti tudi vsaj osnovno izobraževanje, kjer se obporodne spremljevalke naučimo najrazličnejših tehnik, s katerimi lahko ženskam pomagamo pri sproščanju in premagovanju intenzivnosti poroda,« nam pojasni Peternelova. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na dobro poznavanje porodnih razmer, v katerih kot dula delujemo. »Ukvarjati se je treba z vprašanji, kako je urejen porod na domu, kakšne so možnosti v posamezni porodnišnici … Le tako lahko ženskam in njihovim družinam glede na njihove želje svetuješ, kam se obrniti in kje lahko uresničijo svoje želje. To so znanja, ki se v Sloveniji v krogu dul zbirajo zadnjih sedem let,« nadaljuje Peternelova in dodaja, da imajo pomembno vlogo tudi odnosi z medicinskim osebjem. »Ker večino svojega dela opravljamo kot gostje v porodnišnicah, je treba vzdrževati dobre odnose tudi z medicinskim osebjem. Zato so znanja in metode dela, ki jih moramo poznati in spoštovati obporodne spremljevalke, zelo raznoliki,« pojasni Peternelova.
Kaj pa izobrazba? Ta je po besedah Peternelove zelo raznolika in je različna od dule do dule. Vse pa se nazadnje vrne k želji po delu. »Bolj kot izobrazba je pomembno to, da želiš pomagati ženski,« pripomni Peternelova. Dule pa se med seboj ne razlikujejo samo po izobrazbi, marveč seveda tudi po osebnosti. »Osebnostno smo si zelo različne, tako kot so si med seboj različne ženske, ki našo pomoč potrebujejo,« pojasnjuje Peternelova, ki to pestrost vidi kot prednost, saj potemtakem vsaka ženska lahko najde dulo, ki ji značajsko najbolj ustreza. »Vsem nam je skupno to, da med porodom igramo nekakšno vlogo mame ženski, ki rojeva. Predvsem imamo močno potrebo in željo po tem, da bi pomagale ženskam in njihovim družinam, da bi bil njihov prehod v starševstvo nekoliko lažji,« še doda.
Dulina pripoved
Da bi si morda nekoliko lažje predstavljali to neizmerno (žensko) energijo in željo po pomoči, smo pogovor s Peternelovo zapeljali tudi v osebne vode. Govorili smo o občutjih v poklicu ter o njenih osebnih izkušnjah.
Kako in zakaj ste se odločili za poklic dule?
Za poklic dule se niti nisem zavestno odločila. Moj prvi porod pred 15 leti je zelo potekal po mojih željah in pričakovanjih. Zato so po porodu prijateljice in znanke spraševale, kako mi je to uspelo. Ker sem se na svoj porod dobro pripravila, sem svoje znanje in izkušnje z veseljem delila z njimi. Vedno sem rada pomagala drugim in otroci in porod so me od malega privlačili. Že v srednji šoli sem dve leti svojih poletnih počitnic preživela pri teti in ji pomagala pri oskrbi njenih novorojenčkov. Danes vem, da sem delala kot poporodna dula.
Drugi porod je bil še lepši. In pred osmimi leti me je prijateljica prosila, da jo spremljam ob njenem porodu. Uživala sem in ugotovila, da bi to z veseljem počela. Takrat sem zvedela, da je v Ameriki to poklic, ki mu pravijo dula (doula). Kmalu nato sem bila sama tretjič noseča in pri tretjem porodu sem imela slabo izkušnjo z zdravnico in drugim osebjem v porodnišnici. Prvič sem v resnici razumela, kaj so me spraševale prijateljice in znanke. Takrat sem se odločila, da se bom s tem ukvarjala ne le ljubiteljsko, pač pa profesionalno. Začutila sem, da želim pomagati ženskam in njihovim družinam, da bi imela tako lepo porodno izkušnjo, kot sem jo imela sama. No, v resnici jih ima zdaj večina še lepšo, ker se je medtem stanje v naših porodnišnicah, tudi zaradi stalnega ozaveščanja javnosti s strani obporodnih spremljevalk, že precej izboljšalo.
Koliko ženskam ste že pomagali?
Vprašanje, na katero ne znam odgovoriti. Ob porodu sem spremljala okoli petdeset žensk in njihovih družin. Vendar pa prek svojih delavnic za pripravo na porod in starševstvo ( »ker se rodim le enkrat«) ali osebnih svetovanj sodelujem vsako leto z najmanj toliko pari. Poleg tega že nekaj let javnost o nosečnosti in porodu ozaveščam tudi prek spleta. Ali pa me katera od žensk pokliče – včasih je dovolj ena sama informacija, ki jo dobiš v pravem trenutku. Tako da števila žensk, ki sem jim pomagala, niti sama ne znam oceniti.
V Sloveniji več kot 99 % porodov poteka v porodnišnici, zato tudi sama delujem predvsem v porodnišnicah. Delam pač tam, kjer me potrebuje ženska, s katero sodelujem. Vendar pa sem sodelovala že pri kar nekaj porodih na domu in ozračje tam je mnogo prijetnejše za vse, tudi za obporodno spremljevalko.
Ste že kdaj bili priča morebitnim porodnim zapletom?
Seveda. 95 % porodov sicer poteka brez zapletov, a ob porodu je vedno znova treba pričakovati, da nas lahko kaj preseneti. Za nekoga je zaplet že, če je potrebna uporaba protibolečinskih sredstev, če si ženska pred tem tega ni želela.
Bolj ko ženski pustimo, da rojeva v svojem ritmu in brez vseh možnih vmešavanj, manjša je verjetnost, da bodo potrebni resnejši posegi. Ker pa se porod včasih ne začne pravočasno po medicinskih standardih in porod sprožajo, še preden sta mama in otrok nanj pripravljena – takrat se stvari lahko zelo hitro zapletejo.
Večina porodov, ki sem jih spremljala, je potekala brez zapletov. A mislim, da sem doživela tudi že večino medicinskih posegov, tako carski rez, vakumski porod, prerez presredka, oživljanje otročka po porodu. Doživela pa sem tudi že prekrasne naravne porode po carskem rezu, čudovite porode po predhodnih travmatičnih izkušnjah in čudovita poroda, ko smo na svet pozdravili več kot enega novorojenčka.
Katere lastnosti mora imeti po vašem mnenju dobra dula?
Dula (doula) mora biti srčna in sočutna, ne da bi spraševala, se mora znati vživeti v žensko, s katero sodeluje, in predvideti, kaj potrebuje. Seveda to ni vedno mogoče, a sama si tu pomagam s svojo intuicijo in se mi zdi, da mi gre kar dobro. Tako vsaj pravijo ženske, s katerimi sodelujem, sama o tem težko sodim.
Poleg tega se mi zdi izjemno pomembno, da je dula odprta in brez predsodkov. Sodelujemo namreč z zelo različnimi ljudmi. Njihovih zgodb ne poznamo, poznamo le tisto, kar so ženske pripravljene deliti z nami. Zato ne morem soditi o njenih dejanjih in odločitvah. Sama s tem nimam težav, vedno povem, kaj je pozitivna in kaj je negativna posledica stvari, za katere se odločajo.
Poleg tega je pomembno, da je dula materinska, nežna, da zna prisluhniti ženski. Hkrati pa mora biti dovolj močna in odločna, da zna ta nežen in varen prostor, ki ga ženska med porodom potrebuje, tudi nežno, a odločno ščititi. Morda je težko opisati, a ženske med porodom to razumejo. Predvsem pa je pomembno, da je pripravljena neprestano delati s sabo, se učiti in se znati tudi negovati. Delo obporodne spremljevalke je sicer lahko navdihujoče in čudovito, a je hkrati tudi naporno in polno odrekanj. Zato je ta del še posebej pomemben, da se doula ob svojem delu ne izčrpa.
Katera pozitivna izkušnja vam je kot duli najbolj ostala v spominu?
Oh, to je pa ponovno težko vprašanje. Vse izkušnje, ki se končajo brez zapletov, so lepe. Vsakič, ko doživiš presenečenje na obrazu ženske, ko spozna, da ji je uspelo roditi tako, kot si je želela, je čudovito. Morda so najlepše izkušnje takrat, ko spoznaš žensko v času nosečnosti, ki je resnično prestrašena in si niti ne upa razmišljati o porodu. Vidiš njeno preobrazbo v času priprav na porod, ko spoznava, kako je bilo naše telo ustvarjeno za porod, kako je narava poskrbela, kaj zmore njeno telo. In potem opazovati porod, ko ženska presenečeno spoznava, kako je v resnici močna ona sama in kaj zmore… To so zame najlepše izkušnje.
Sicer pa mi največ pomeni, ko vidim, da sem družini resnično pomagala v času nosečnosti, poroda in zgodnjega starševstva. Ko vidiš, kako se nova mamica samozavestno prepusti željam in potrebam otroka, ko zna vprašati za nasvet ali si informacije poiskati sama, takrat vem, da bo z njimi vse v redu in da sem s svojim delom pomagala, da bo njihovi družini pot nekoliko lažja.