DomovAlternativna medicinaZdravilec Franci Lorger - po metodi Zdenka Domančiča

Zdravilec Franci Lorger – po metodi Zdenka Domančiča

Ko se je Franc Lorger prvič srečal z zdravljenjem z bioenergijo po metodi Zdenka Domančića, ga je ta pristop prepričal bolj kot vsi drugi do tedaj. Od njega se je učil in postal samostojni zdravilec, čeprav pravi, da je povezanost z učiteljem neka posebna vez. Zdravilec poudarja pomembno dejstvo, naj se tisti, ki je slabe volje, ne ukvarja z bioenergijo. Njemu je, kot kaže, spremenila življenje.

- Oglas -
Franci Lorger
Franc Lorger: »Tudi tisti, ki zelo verjamejo in si želijo, da bi jim pomagalo, so v svojevrstnem krču, ki zaustavi pretok energije. Navadno so najboljši rezultati pri ljudeh, ki nimajo posebnega stališča, ampak pač poskusijo.«

Se spomnite trenutka, ko ste se zavedeli, da je to res pomembna stvar, ki lahko pomaga ljudem, in si zaželeli, da bi jim tudi sami to nudili?

Leta 1995 sem prišel v Kranjsko Goro; čeprav sem že prej slišal za Zdenka Domančića, sem ga takrat prvič srečal. Moram priznati, da sem bil močno prevzet. Že prej me je to področje zanimalo in sem poskušal z različnimi tehnikami zdravljenja. Zdaj pa sem videl, da se da z Domančićevo metodo narediti veliko več kot z drugimi, ki sem jih uporabljal do tedaj.

Prišel sem zaradi svojega zdravja in priznam, da sem se od takrat tudi osebnostno zelo spremenil.

- Oglas -

Kako?

Bili so zelo obremenjeni časi, zgodile so se velike spremembe v Sloveniji in težko bi razložil, kaj vse me je takrat težilo. Lahko bi rekel, da sem se znebil splošne negotovosti. Zdenko Domanćić je povedal, da se človek med terapijo spremeni in postane bolj odprt za sprejemanje in dajanje ljubezni, in to drži. Postaneš manj občutljiv in manj te je strah. Logično ti tako tudi stres neha povzročati težave.

Če je avtomobilska guma napolnjena z zrakom, kot je treba, je vse dobro in lepo pelje. Če je občasno preobremenjena, to še ni težava, a če ji manjka zraka, je negotova in težje deluje. Enako je s človekom in energijo. Če smo prazni, je včasih dovolj, da nas nekdo pogleda, in ker smo bolj občutljivi, se počutimo neprijetno. Predvsem ženske imate ta šesti čut veliko bolj razvit. Kadar imamo dovolj energije, nas malokaj zmoti, če je pa nimamo, pa nas utrudi marsikaj.

Ljudje imamo komunikacijo odprto na vseh ravneh in energijska izmenjava poteka ves čas.

A vsi ljudje najbrž nimajo enako odprte energijske komunikacije?

Ne. Izbrali ste ključni izraz – enako odprte. Vsake oči imajo svojega »malarja«. V enakem položaju so nekateri ljudje lahko srečni in drugi nesrečni.

Zakaj ste sploh iskali nove načine pomoči ljudem?

- Oglas -

Ves čas se učim, preučujem stvari, raziskujem. Če nekaterih stvari ne moremo razumeti, je bolje, da jih vzamemo za take, kot so. Nekatere stvari nas popolnoma spotoma odprejo in nato gremo po bližnjicah. Zakaj bi šli preko Kočevja do središča Ljubljane, če greste lahko naravnost v center? Vedno sem in bom iskal nove stvari, ker sem radoveden. A ko gre za ljudi, ki pridejo po pomoč, zanje vedno izbiram tisto, kar je z mojega stališča zanje najbolj primerno, in jim to tudi dam. »Stekleničko« energije polnimo samo do vrha, ne trudimo se tlačiti vanjo še nečesa dodatnega, za vsak primer, če bi šlo. Ključ je v potrpežljivosti in vztrajnosti.

Kaj vas je prvotno pognalo v delo, s katerim ste želeli pomagati drugim?

Kot otrok sem bil razmeroma pogosto bolan in sem se medicine učil na lastni koži (smeh). Nisem je študiral in o tem tudi nisem razmišljal. Vedno me je bolj zanimala tehnika in še vedno sem tehnik, zato tudi na terapijo gledam kot na tehnološki postopek – tako kot na vse ostalo. V njej je določeno število elementov, ki so morda malce nenavadni, a saj tudi pokvarjen satelit dandanes popravljajo z Zemlje na daljavo. Pri ljudeh je podobno.

Področje bioterapije je Zdenko Domančić dvignil na zelo visoko stopnjo uspešnosti. Prebral sem veliko knjig o bioterapiji, še preden sem ga spoznal. Poskusil sem tudi z veliko različnimi tehnikami, a sem pri vsaki prišel do neke meje sposobnosti. Morda pa je bila tudi moja sposobnost za to tehniko neprimerna. Tu pa sem našel odgovore tudi na vprašanja, na katera pri drugih tehnikah nisem mogel odgovoriti. Čakal sem, da bo začel učiti in takrat sem takoj zgrabil za priložnost. Največja prednost bioterapije po njegovi metodi je ta, da se ne ukvarja z boleznijo, ampak z osebo kot celoto. Zato je vseeno, ali je štirinožni prijatelj ali pa je človek.

Katera je bila najpomembnejša stvar, ki vas jo je naučil?

Samostojnost. Je poseben človek in je izjemna oseba. Ljudje ne morejo razumeti, da človeka vidi celostno. Bi vi zdajle verjeli, če bi vam povedal, da vas nekdo vidi »v kompletu«? Ljudje se vedno trudijo nek del sebe skriti ali se prikazati v drugačni luči in so začudeni, da vsi »nasedajo« tej predstavi ali prirejanju osebnosti; on pa ne. Spomnim se, denimo, primera s tečaja, ko je neka gospa povedala, da je eno leto hodila na tečaj bioenergije v Italiji in še vedno ni delovala tako, kot bi morala. Na Domančićevem tečaju ji je to uspelo v štirih dneh.

Tudi sam sem najprej pomagal kolegu s seminarja, ki je imel deset let hude težave z drisko. Ko sem ga začel zdraviti, so se težave ustavile in že po prvi terapiji je prvič v desetih letih imel mirno noč.

Kakšen je občutek, ko nekomu tako pomagaš?

Dlake ti gredo pokonci, počutiš se čudovito. Res je težko opisati občutek, ki te oblije, ko nekomu lahko pomagaš. Tudi gospa, ki je pri njem po štirih dneh že začutila, da lahko pomaga ljudem, je spoznala, da je to res prava stvar. Če se vam odlepi podplat na čevlju in ga daste zalepiti strokovnjaku, bo to opravil v petnajstih sekundah in bo držalo. Stranke ne bo zanimalo, če ima ta človek doktorat iz kemije. Če bo podplat ponovno odpadel, pa jo bo to še kako zanimalo.

Tudi na področju bioterapije obstaja ogromno teoretičnega, praktičnega in laboratorijskega znanja in veliko je poti, po katerih lahko gremo. Ena izmed njih pa je najkrajša, najbolj učinkovita in najbolj primerna. Zdenko Domančić je bil tudi eden prvih, ki se je upal postaviti pred znanost in dopustiti, da so ga testirali pred očmi pravih zdravnikov, ki se ukvarjajo s konkretnimi problemi. Ozdravil je gangreno, denimo, in ima za to tudi potrdila zdravnikov. In to ni dano od Boga samo enemu človeku, ki to lahko počne. Gre za mešanico afinitet, znanja in vadbe. Kdor ima talent za petje in ne bo pel, bo sčasoma ta talent izgubil. Če pa bo vadil in se učil, lahko postane vrhunski pevec.

Vprašate ljudi, zakaj so prišli?

Da. A odgovora ne potrebujem. Spet bom naredil primerjavo z avtomobilsko gumo. Za razliko od vulkanizerja, ki mora ugotoviti, kje je guma spuščala, se »naša« guma zaceli sama od sebe. Ko je polna, se luknjica zamaši. In to zdrži, dokler je spet ne predremo. Če nekomu pomagamo, ker ima bolečine v roki, ni dobro, da že takoj naslednji dan, ko se bolje počuti, odmetava sneg.

Ali je nepotrpežljivost lahko zelo škodljiva za človeka, ki želi, da ga ozdravite?

Ni največja težava. Težava je v našem celotnem duševnem sklopu. Želimo se pozdraviti, navad pa nočemo spremeniti. A saj se tudi teža avtomobila spremeni, ko napolnimo rezervoar! Nekaj se torej mora spremeniti! In če vedno hodite po isti stezi, boste vedno prišli tudi na isti cilj. Veliko ljudi se tega sicer že zaveda, a vseeno odtečejo še en krog.

Kaj pa tisti, ki so skeptični, a vseeno pridejo poskusit?

Obstajata dve vrsti skepse; zdrava, radovedna skepsa, in pa a priori skepsa. Skoraj vsi čutijo spremembe, a tisti, ki so a priori skeptični, jih čutijo do vrat ordinacije, potem pa so spet v svojem svetu in brez občutka spremembe. S tem se ne obremenjujem, vedno so ekstremi tako na eni kot na drugi strani. Noben ekstrem za človeka ni dober. Tudi tisti, ki zelo verjamejo in si želijo, da bi jim pomagalo, so v svojevrstnem krču, ki zaustavi pretok energije. Navadno so najboljši rezultati pri ljudeh, ki nimajo posebnega stališča, ampak pač poskusijo.

Kako lahko človeku pomagate na daljavo? Kako bi to razložili nekomu, ki v to ne verjame?

Podobno kot znanost razlaga upravljanje z napravami, s to razliko, da pri zdravljenju z bioenergijo teh naprav ni in delujemo naravnost na »cilj«. Pomagal sem človeku, ki je sicer živel v Ljubljani, a je bil takrat na Novi Zelandiji, in sem deloval s pomočjo telefonskega pogovora. Petnajst minut po pogovoru je njegov išias izzvenel.

Kaj morate o človeku vedeti, da mu pomagate na daljavo?

Skoraj nič oziroma bore malo. Vedeti moram, če si želi pomoči. Če je v komi in ni sposoben komunikacije, me pokliče eden od njegovih svojcev. V Frankfurtu sem nekoč dobil tri klice na pomoč: iz Madrida zaradi alergije na ribe, iz Ljubljane zaradi pljučne embolije po operaciji dojke in iz Splita zaradi zastrupitve z morskimi sadeži. V petnajstih minutah po pogovorih sem dobil sporočila, da so bile terapije uspešne. Pogosto ima terapija na daljavo bolj intenzivne rezultate kot osebna.

Vas terapije utrudijo?

Veliko dela je s tem. Statistično gledano za vse porabimo precej energije. Energija pride in gre. Če daste prst v vtičnico, bo šla energija tudi na eni strani noter in na drugi ven. Vedno kroži. Veliko energije gre tudi za vse vrste komunikacije z ljudmi; za besedno, duševno in psihično. Vse to se dogaja sočasno, saj tisti, ki zdravimo s pomočjo energije, delujemo skozi vse kanale hkrati. A to seveda ni vse, saj moraš imeti energijo tudi za običajno življenje, za družino, biti na razpolago tudi svojim ljudem.

Kako pa se sprostite in si naberete moči?

Če govoriva o telesni utrujenosti, se spočijem tako kot vsak normalen človek. Sprostim se, zamenjam dejavnost, se zleknem ali pa grem na sprehod. Najraje kombiniram vsakega po malem.

»Tudi pokvarjen satelit dandanes popravljajo z Zemlje na daljavo. Pri ljudeh je podobno.«

Franci Lorger - kontakt

.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -