Visok krvni tlak ali hipertenzija je precej pogosta težava, vendar tisti, ki jo imajo, pogosto odlašajo z obiskom pri zdravniku, saj se navadno počutijo precej dobro. Hipertenzija namreč nima večjih zunanjih znakov ali močne bolečine, ki je pogosto »nujno potrebna« za to, da obiščemo zdravnika ali se lotimo merjenja krvnega tlaka.
Prof. dr. Rok Accetto, dr. med., opozarja, da je previsok krvni tlak (hipertenzija) dejavnik tveganja za srčno-žilno zbolevnost in umrljivost. »Nekdo, ki ima krvni tlak 160/100 mmHg, denimo, ima 15–20 odstotno dodatno tveganje, da bo v naslednjih desetih letih utrpel srčno-žilni dogodek, kot sta na primer miokardni infarkt, možganska kap itd. Blaga do zmerna hipertenzija ni akutno ogrožajoče stanje in tudi ne zahteva takojšnjega znižanja/normalizacije krvnega tlaka. Gre za tveganje na daljše obdobje, življenjska doba posameznika je zato krajša. Po drugi strani pa je tudi res, da hipertenzija sama po sebi »ne boli«, bolniki se počutijo povsem v redu. Morda je to razlog, da nekateri klub temu, da vedo, da imajo previsok krvni tlak, ne ukrepajo, češ, saj se počutim dobro, kaj pa bo čez deset let, pa nihče ne ve,« pravi.
Hipertenzija ne izbira
Previsok krvni tlak je lahko posledica nekega obolenja, na primer ledvic, ledvičnih arterij, bolezni žlez z notranjim izločanjem itd.; v tem primeru govorimo tudi o sekundarni arterijski hipertenziji. Z zdravljenjem osnovne bolezni se da v veliki meri ugodno vplivati tudi na arterijsko hipertenzijo. V večini primerov (več kot v 90 odstotkih) pa imajo bolniki s hipertenzijo t. i. esencialno ali primarno hipertenzijo. »Natančnega vzroka zanjo ne vemo. Nedvomno je genetsko pogojena, vendar so za nastanek previsokega krvnega tlaka pomembni tudi dejavniki iz okolja, med katere spadajo sodoben način življenja z nepravilno prehrano, prevelikim vnosom soli, premajhno telesno aktivnostjo, preveliko telesno težo, kajenjem, pretiranim uživanjem alkohola, izpostavljenostjo stresom itd.,« doda dr. Accetto. »Zato se po pravilu hipertenzija razvije v odrasli dobi, najpogosteje po 30. letu starosti. Seveda pa nekateri zbolijo s to boleznijo že prej, tudi v otroški dobi. Prav zato, ker se težave pojavijo kasneje, pravimo, da je hipertenzija ‘tiha ubijalka’. Težave so povezane s prizadetostjo in odpovedovanjem organov, kot so srce, možgani, ledvice, žile …«
Nekateri bolniki imajo tudi upanje, da bodo z uspešnim zdravljenjem in uravnavanjem visokega krvnega tlaka čez čas lahko opustili zdravila. Dr. Accetto pravi, da je princip zdravljenja esencialne hipertenzije dvojen; ukrepi v smislu zdravega načina življenja, ki jih včasih imenujemo tudi nefarmakološki ukrepi, ter v večini primerov istočasna uporaba zdravil. Z ustreznimi nefarmakološkimi ukrepi lahko znižamo krvni tlak, včasih celo do normalnih vrednosti, in v tem primeru zdravljenje z zdravili ni potrebno. »Zelo učinkovit ukrep je znižanje telesne teže pri predebelih bolnikih s hipertenzijo. Poznamo primere, ko se je ob znižanju telesne teže krvni tlak spustil na normalno vrednost in zdravljenje z zdravili ni bilo več potrebno, čeprav je pred tem bolnik prejemal celo več različnih zdravil za znižanje krvnega tlaka. Možnost, da zmanjšamo število antihipertenzijskih zdravil (včasih celo prekinemo) je večja, če uspešno nadziramo vse dejavnike tveganja, ki so pri posamezniku morebiti prisotni.«
Prava zdravila
Obstaja velik nabor zdravil za uravnavanje krvnega tlaka, zato je proces odločanja, katera zdravila predpisati komu, seveda zelo pomemben. »Ker v večini primerov ne poznamo natančnega vzroka za hipertenzijo, zdravljenje ne more biti uperjeno v odstranjevanje vzroka, torej vzročno, ampak je simptomatsko; z zdravili znižamo krvni tlak in s tem je zmanjšano tveganje za srčno-žilno zbolevnost in umrljivost. Hipertenzije s tem torej ne pozdravimo, le njene znake ublažimo, in če prenehamo jemati zdravila, se krvni tlak ponovno zviša,« opozarja dr. Accetto. »Zdravljenje je torej trajno, trdim pa, da je uspešno, saj je ob doseganju ciljnih vrednosti tveganje posameznika, z uspešno zdravljeno hipertenzijo, prav tolikšno kot tveganje nekoga, ki nima hipertenzije.«
O vrsti zdravila se zdravniki odločajo na osnovi vedenja o delovanju posameznega zdravila in morebitnih stranskih učinkih ter o poznavanju bolnika. To pomeni, da morajo pri bolniku napraviti določene preiskave, s katerimi iščejo morebitne vzroke za hipertenzijo, iščejo morebitne, morda prav blage okvare organov, ki so pri previsokem krvnem tlaku najbolj prizadeti (srce, ledvice, možgani, žile) ter prisotnost drugih dejavnikov tveganja (med katerimi sta med drugim tudi holesterol, krvni sladkor itd). Nekatera zdravila so bolj primerna za bolnike s sladkorno boleznijo, druga za bolnike z ledvičnim popuščanjem itd. Zdravila imajo poleg učinka z znižanjem krvnega tlaka tudi druge ugodne učinke, ki jih zdravniki s pridom upoštevajo pri izbiri zdravila. »Tako kot ugodne učinke pa imajo vsa zdravila tudi stranske učinke.
Res je, da imajo novejša antihipertenzijska zdravila stranskih učinkov vedno manj, v večini primerov pa tudi ne povzročajo trajnih okvar in po navadi stranski učinki po prenehanju jemanja oziroma menjavi zdravila izginejo. Med najpomembnejše stranske učinke sodijo kožne manifestacije v smislu alergičnega vnetja kože, otekline goleni, suh in dražeč kašelj, manjša telesna zmogljivost, vrtoglavice, ko hitro vstanemo, tudi erektilne motnje pri moških. Stranski pojavi nedvomno lahko negativno vplivajo na kakovost življenja in zato je treba zdravniku o njih poročati, saj z menjavo zdravila lahko ta problem uspešno rešimo.«
Težave z ledvicami in možganska kap
Ljudje preprosteje razumejo, zakaj je hipertenzija nevarna za srce, vendar pa obstajajo tudi druge nevarnosti, med njimi ledvične težave in možganska kap. Dr. Accetto opozarja, da hipertenzija pomeni previsok krvni tlak v žilah, kar pomeni večjo obremenitev vseh žil arterij v telesu. Dolgotrajna obremenitev pomembno vpliva na hitrejši razvoj aterioskleroze, ki ima za posledico zaradi zoženja žil premajhno oskrbo organov s krvjo, kisikom, hranilnimi snovmi, itd. Zato pride do zmanjšanega delovanja in okvare organov. »Pri možganih lahko pride do možganske kapi, pri srcu do srčno-mišičnega infarkta, popuščanja srca, pri ledvicah do popuščanja delovanja ledvic; če gre za premajhno prekrvitev mišic nog, se to odraža v mišičnih bolečinah, na primer ob hoji, zato je treba pogosto počivati itd.
Težav z zvišanim krvnim tlakom je med ljudmi vedno več in zdi se, da se starostna meja znižuje. Dr. Accetto pritrjuje, da je pred kratkim opravljena raziskava v Sloveniji pokazala, da ima nedvomno več kot 50 odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije previsok krvni tlak. »To je približno toliko kot v nekaterih evropskih državah, na primer v Nemčiji. Podatki glede na starostne skupine kažejo, da je prevalenca hipertenzije v starosti večja. Pri starejših pa gre pogosto za zvišanje sistoličnega (zgornjega) krvnega talka, diastolični pa je nizek (npr. 180/60 mmHg), pri tem govorimo o sistolični arterijski hipertenziji. Ob merjenju krvnega tlaka izmerimo dve vrednosti; sistolični krvni tlak (SKT) in diastolični krvni tlak (DKT) (SKT/DKT; 140/90 mmHg).
Definicija pravi, da je krvni tlak, ki je enak ali višji od 140/90 mmHg, bolezen,« razlaga dr. Accetto. Bolezen je, če sta zvišana oba ali pa samo eden od njiju. Mejna vrednost velja ne glede na starost. Tudi za 80 let in več starega človeka je meja med normalnim in bolezenskim krvnim tlakom 140/90 mmHg. Res pa je, da pri starejših ob zdravljenju hipertenzije posebno pozornost posvečajo spodnji meji – krvni tlak se ne sme preveč znižati. Vrednosti okrog 150–160/90mmHg so najprimernejše.
Merilnik v vsak dom!
Merilnikov krvnega talka je danes na tržišču vse več. Pred nakupom se velja pogovoriti z zdravnikom ali medicinsko sestro, morda s farmacevtom, ki bo po pogovoru ocenil, katere vrste aparat je najprimernejši, svetuje zdravnik. »Danes so v veljavi avtomatski, oscilometrični aparati, ki so enostavni za uporabo. Preveriti pa je treba, ali je merilnik krvnega tlaka validiran, kar pomeni, da je klinično testiran in za katerega je ugotovljeno, da so rezultati meritev pravilni. O tem, ali je določen aparat primeren ali ne, se lahko prepriča vsak na ustreznih internetnih straneh, morda pa je še bolje, da se posvetujete pri svojem zdravniku in/ali medicinski sestri.«
Meritve doma so zelo uporabne pri odločanju o vrsti zdravljenja, saj se pogosto zgodi, da je krvni tlak, ko ga izmerijo v ambulanti, precej višji od povprečnih vrednosti zunaj zdravstvene inštitucije. Zato tudi govorijo o fenomenu (hipertenziji) bele halje, ki ne potrebuje zdravljenja. Pomembno je, da uporabljate ustrezen merilnik in da ste seznanjeni s standardnim postopkom meritve.