Ultrazvok, ki “razbije” tumor brez rezanja: Kaj je histotripsija in komu je namenjena

V onkologiji se je dolgo zdelo samoumevno, da mora vsako resno zdravljenje tumorjev vključevati rez, obsevanje ali močno segrevanje tkiva. V zadnjih letih pa se v specializiranih kliničnih centrih vse pogosteje uveljavlja tehnologija, ki to predstavo postavlja v novo perspektivo. Gre za metodo, pri kateri zdravniki s pomočjo natančno usmerjenega ultrazvoka v tkivu ustvarijo drobne mehurčke, ti pa s svojo mehansko silo razgradijo tarčni tumor – brez skalpela, brez ionizirajočega sevanja in brez klasičnega toplotnega uničevanja tkiva. Postopek se imenuje histotripsija in je bil leta 2023 regulatorno dovoljen za zdravljenje jetrnih tumorjev v ZDA, hkrati pa je sprožil vrsto kliničnih raziskav za uporabo pri drugih organih. Kaj to v resnici pomeni za bolnike, kako metoda deluje in kje so njene meje?

Ključni poudarki:

• Histotripsija uporablja kratke ultrazvočne pulze, ki ustvarijo mehurčke in mehansko razgradijo tkivo tumorja.
• FDA je leta 2023 odobrila sistem Edison za neinvazivno uničenje jetrnih tumorjev pri izbranih bolnikih.
• Raziskave za ledvične in trebušne tumorje potekajo, a to še ni rutinska standardna terapija.

Kaj je histotripsija in zakaj o njej govorijo kot o “zdravljenju brez skalpela”

V zadnjih letih se v onkologiji vse bolj uveljavlja ideja, da ni vsaka učinkovita terapija nujno povezana z velikim rezom, dolgotrajnim okrevanjem ali obsevanjem. Ena izmed tehnologij, ki je sprožila veliko zanimanja, je histotripsija: poseg, pri katerem zdravniki uporabijo natančno usmerjene ultrazvočne pulze, da v tarčnem tkivu nastane oblak drobnih plinskih mehurčkov. Ti mehurčki se izjemno hitro širijo in sesedajo, kar deluje kot mikro-mehanski “udarci” in razgradijo tkivo tumorja. To ni “segrevanje” tumorja, temveč ne-toplotni (mehanski) učinek.

Pomembno pa je, da pri takšnih novostih ločimo med dvema trditvama:

1. Prva je, da lahko tehnologija uniči tarčni tumor brez reza.
2. Druga (pogosto napačno razumljena) pa, da “odpravi raka” kot bolezen v celoti. Histotripsija je v praksi lokalna terapija: namenjena je izbranim tumorjem na določenih mestih, pri določenih bolnikih, pogosto kot del širšega načrta zdravljenja.

FDA in “odobritev” za jetra: kaj je dejansko potrjeno

Ameriška FDA je oktobra 2023 avtorizirala trženje (De Novo) sistema HistoSonics Edison za neinvazivno uničenje jetrnih tumorjev, tudi takih, ki jih ni mogoče operirati. FDA pri tem izrecno navaja, da gre za ne-toplotni, mehanski proces z usmerjenim ultrazvokom, ki povzroči kavitatne mehurčke.

V medijih se pogosto pojavi beseda “approved” (odobreno), kar je v vsakdanjem jeziku razumljivo, vendar je pri medicinskih napravah izrazoslovje včasih drugačno (npr. “cleared/authorized”). Gre torej za tehnologijo, ki ima regulatorno dovoljenje za uporabo pri jetrnih tumorjih v profesionalnem zdravstvenem okolju.

Kako histotripsija deluje

Če si predstavljate ultrazvok, večina pomisli na diagnostiko: sliko ploda ali pregled trebuha. Pri histotripsiji pa ultrazvočna energija ni namenjena slikanju, ampak delovanju v tkivu.

Osnovni koncept je takšen:

• naprava pošlje zelo kratke, visoko-amplitudne ultrazvočne pulze v natančno določeno točko
• v tekočinskih delih tkiva nastanejo mikromehurčki (kavitacija)
• mehurčki se hitro sesedejo in ustvarijo zelo lokalne mehanske sile
• posledica je “frakturiranje” oziroma raztapljanje tarčnega tkiva, medtem ko se okolica poskuša čim bolj ohraniti

Zdravnik med posegom sproti vidi tarčo s pomočjo slikovnega vodenja (diagnostični ultrazvok je pogosto del sistema), zato se terapija izvaja pod vizualnim nadzorom.

Histotripsija in drugi “ultrazvočni” pristopi: zakaj je razlika pomembna

V javnosti se mešajo pojmi, kot so HIFU, ablacija, “ultrazvočno žganje” ipd. Nekatere ultrazvočne terapije delujejo predvsem toplotno (segrevanje), histotripsija pa je zasnovana kot ne-toplotna mehanska ablacija. Ta razlika ni le tehnična: vpliva na to, kako se tkivo odzove, kakšne so omejitve in kakšna tveganja so realna.

Kaj pravijo klinični podatki pri jetrnih tumorjih

Najbolj citiran sklop dokazov za klinično uvedbo predstavlja pivotalni program #HOPE4LIVER. V objavljenih rezultatih so avtorji poročali o visoki tehnični uspešnosti obravnave tarčnih tumorjev in o sprejemljivem varnostnem profilu v okvirih vnaprej določenih meril.

Kaj pomeni “tehnični uspeh”

V takšnih študijah “tehnični uspeh” praviloma pomeni, da je bila predvidena tarča obravnavana v načrtovanem obsegu in da je bil cilj posega dosežen po protokolu (to še ni isto kot dolgoročno preživetje ali “ozdravitev” bolezni). V #HOPE4LIVER je bila tehnična uspešnost poročana okoli 95% za obravnavane tumorje, ob tem pa so bile večje komplikacije opisane pri manjšem deležu bolnikov.

Kaj še manjka

Tudi pri obetavnih rezultatih je treba poudariti, da so pri onkoloških terapijah ključna vprašanja:

• kako stabilen je lokalni nadzor tumorja čez čas,
• kako se metoda primerja z uveljavljenimi lokalnimi terapijami,
• kako se vključuje v zdravljenje, kjer so prisotni zasevki ali sistemska bolezen.

V literaturi zato najdete tudi real-world (izven strogo nadzorovane študije) opise prvih mednarodnih izkušenj, ki poudarjajo dobro prenašanje, a hkrati potrebo po daljšem spremljanju onkoloških izidov.

Za koga je lahko histotripsija možnost (in za koga ne)

Najbolj pošten odgovor je: to je metoda za izbrane primere, odločitev pa je praviloma multidisciplinarna (radiolog, onkolog, kirurg, hepatolog).

Lahko pride v poštev, kadar:

• gre za jetrni tumor (primarni ali metastatski), kjer je lokalno uničenje smiselno
• operacija ni idealna ali ni izvedljiva (lokacija, splošno stanje, pridružene bolezni)
• je tumor po velikosti in položaju tak, da ga je mogoče varno in natančno doseči s tarčnimi pulzi (to oceni ekipa na slikanju)
• obstaja jasen načrt, kaj je cilj: zmanjšanje tumorske mase, lokalni nadzor, most do druge terapije ipd.

Manj verjetno je primerna, kadar:

• je bolezen izrazito razširjena in lokalna terapija ne bi prinesla pričakovane koristi
• je tarča na mestu, kjer bi tveganje za okolna tkiva preseglo korist
• pacient ne more varno skozi postopek zaradi drugih zdravstvenih omejitev (npr. določene motnje strjevanja ipd. – vedno individualno)

Kako poteka poseg v praksi

Ker se protokoli med centri razlikujejo, je smiselno opisati tipičen potek, ki ga pacienti najpogosteje doživijo:

Pred posegom

Najprej sledi natančna ocena slike (CT/MR/UZ), laboratorijski izvidi in pogovor o ciljih: ali je namen popolna lokalna obravnava tarče ali delna. Zdravnik mora vedeti tudi, katera zdravila jemljete, predvsem tista, ki vplivajo na strjevanje krvi.

Med posegom

Pacient leži, tarča je določena z vodenjem, sistem pa “dela” v načrtovanem območju. Prednost, ki jo navajajo pri histotripsiji, je možnost sprotnega vizualnega nadzora nad tarčo.

Po posegu

Običajno sledi opazovanje in nato kontrolno slikanje v dogovorjenem časovnem oknu, da se oceni učinek. Pri jetrnih boleznih se pogosto spremlja tudi delovanje jeter in morebitne bolečine ali slabost.

Kaj je trenutno znano o ledvicah in trebušni slinavki

Za ledvične tumorje poteka pivotalna klinična študija (npr. #HOPE4KIDNEY), registrirana na ClinicalTrials.gov.
Za trebušno slinavko (pankreas) so opisane novejše klinične raziskave/registracije in priprave študij, vendar to področje še velja za razvojno in ni standardno odobrena uporaba.

To pomeni: čeprav je tehnologija obetavna, je pri ledvici in pankreasu trenutno najpomembnejši okvir klinično preskušanje ali strogo izbrana uporaba v specializiranih centrih, kjer se učinki sistematično merijo.

Prednosti, ki jih strokovni viri najpogosteje izpostavljajo

Neinvazivnost

Brez reza, kar lahko pomeni manj klasičnih kirurških zapletov in hitrejšo vrnitev v običajen ritem pri nekaterih bolnikih.

Ne-toplotni mehanizem

Ker gre za mehanski učinek, se metoda konceptualno razlikuje od toplotnih ablacij, kar je lahko prednost pri določenih tarčah, a hkrati ne pomeni, da je primerna za vse.

Sprotno vodenje

Literatura poudarja možnost natančnega ciljanja in razmeroma ostrih meja učinka, vendar to ostaja močno odvisno od položaja tumorja, izkušenj ekipe in anatomije bolnika.

Tveganja in omejitve, o katerih je pošteno govoriti

Nobena ablacija ni “brez tveganja”. V kliničnih podatkih so opisani tudi resnejši zapleti (v manjšem deležu), zato je najpomembnejše, da vam ekipa jasno razloži osebno oceno tveganja.

Pogoste omejitve v praksi so:

• velikost in lokacija tarče,
• bližina žil ali žolčnih struktur (pri jetrih),
• možnost, da bo kljub lokalno uspešni obravnavi potrebna dodatna sistemska terapija (npr. kemoterapija, tarčna zdravila, imunoterapija) glede na vrsto raka in razširjenost.

Preberite tudi:

• Preboj v medicini: Zdravilo Polylaminin pri paraplegiji in kvadriplegiji obeta popolno okrevanje
• Nanoroboti, ki uničujejo rakave celice brez poškodb zdravih tkiv
• Revolucija v zobozdravstvu: Japonska testira zdravilo, ki omogoča rast novih zob