Ker je ultrazvok preprost, varen in neboleč način za odkrivanje (diagnostiko) različnih bolezenskih procesov na skoraj vseh organskih sistemih v telesu, je to velikokrat prva preiskava, na katero pacienta napoti izbrani zdravnik.
Kot zanimivost za začetek velja omeniti, da ultrazvok sploh ni bil prvič uporabljen v medicinske namene, pač pa na področju pomorstva. Da, prav ste prebrali. Potem ko svojega cilja v New Yorku ni dosegla mogočna čezoceanka Titanik, ki je izplula leta 1912 iz angleškega Southamptona, so ultrazvok najprej uporabljali za odkrivanje ledenih gora, pozneje pa tudi podmornic. Prve sestavljene ultrazvoke so uporabljali že v času prve svetovne vojne za navigacijo in detekcijo podmornic (radar). Prvi poskus uporabe ultrazvoka v medicini sega v leto 1940, ko so ga uporabili pri diagnostiki možganskega tumorja, načrtno pa so ga začeli uporabljati leta 1955 v Združenih državah Amerike, najprej in najpogosteje na področju terapije in kirurgije. Sicer beseda ultrazvok izhaja iz latinskih besed ultra (čez, nad) in sonus (zvok). Človeško uho je zmožno slišati zvok v razponu med 20 Hz in 20 kHz. Vsi zvočni valovi nad 20 kHz so poimenovani ultrazvok.
In kako ultrazvok sploh deluje?
»Deluje tako, da prek posebne sonde na določene dele telesa pošiljamo ultrazvočne valove, ki se od organov različne gostote odbijajo. Te odboje zaznamo z ultrazvočno napravo in jih prenesemo na zaslon, kjer dobimo sliko. Zdravnik ultrazvočno sondo med pregledom vseskozi premika, kar mu omogoči, da notranjost telesa preišče z več zornih kotov,« opisuje zdravnica Damjana Koželj, dr. med., spec. ginekologije in porodništva.
Kožo nad preiskovanim območjem pred pregledom namažejo z gelom, ki omogoča boljši stik med sondo in telesom. Trajanje pregleda je odvisno od vrste preiskave.
Kot je povedala Koželjeva, se v osnovni ultrazvočni diagnostiki ne uporabljajo invazivni posegi ali sevanje, zato za pacienta ne predstavlja nobenega tveganja. V naprednejši diagnostiki pa je ultrazvok kombiniran še s katerim izmed invazivnih posegov, kot je denimo biopsija, kjer se pod ultrazvočnim nadzorom odvzame del tkiva za preiskavo.
UZ-preiskavo uporabljamo za odkrivanje sprememb na organih v trebušni votlini, na ščitnici, prostati, žilah in srcu, v ginekologiji in porodništvu pa si brez ultrazvoka skoraj ne predstavljamo več vsakodnevnega dela. Ker se ultrazvočni valovi ne odbijajo od organov, napolnjenih z zrakom, ni primeren za pregled črevesa, sogovornica poudari, v katerih primerih te vrste odkrivanja bolezenskih procesov ne uporabljajo.
»Velikokrat že samo z UZ-preiskavo odkrijemo vzrok bolezni in se na podlagi tega odločimo za zdravljenje. Včasih pa se na podlagi UZ-izvida odločimo, da pacient potrebuje nadaljnje, bolj invazivne preiskave, kamor ga lahko nato usmeri izbrani zdravnik,« opiše najpogostejši različici izidov ultrazvočne diagnostike.
Del radiološkega sveta
Sicer je ultrazvočna diagnostika po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije umeščena v specializirano področje – radiologijo. Radiologija kot dejavnost obsega slikovno diagnostiko in intervencijsko zdravljenje, temelji pa na slikovnih diagnostičnih metodah, ki za delovanje uporabljajo rentgenske žarke in druge vire valovanj. Slikovne diagnostične metode so digitalno klasično rentgensko slikanje, računalniška tomografija (CT), ultrazvok (UZ), magnetna resonanca (MR), pozitronska emisijska tomografija z računalniško tomografijo (PET-CT) in druge.
Ker je sogovornica zdravnica, specializirana na področju ginekologije in porodništva, sva se skozi pogovor dotaknili uporabe ultrazvoka v ginekologiji in porodništvu, torej na samem začetku življenja, ko se bodoči novorojeni človek še v obliki zarodka komajda začenja razvijati.
Ultrazvočni pregledi v ginekologiji in porodništvu
V ginekologiji se ultrazvočna preiskava uporablja za diagnostiko in spremljanje bolezni. »Vsako žensko, ki ima težave v smislu bolečin v spodnjem delu trebuha, neredne ali preobilne menstrualne krvavitve, zunajciklične krvavitve, vedno pregledamo z UZ. Uporabljamo t. i. vaginalno sondo, ki jo vložimo v nožnico in si s tem izboljšamo pregled maternice in jajčnikov ter spodnjega dela medenične votline. Ugotavljamo tako vnetne (abscesi ali ognojki na jajčnikih in jajcevodih) kot tumorske procese na ginekoloških organih (ciste in tumorje na jajčnikih, miome maternice, polipe v maternični votlini itd.). Glede na UZ-izvid se nato odločamo za vrsto terapije. Včasih za operacijo, včasih samo za zdravljenje z zdravili.«
UZ je izrednega pomena za zgodnje odkrivanje zunajmaternične nosečnosti, kjer se nosečnost ne razvija v maternični votlini, ampak kjer koli drugje, najpogosteje v jajcevodu. »Pred ultrazvočno diagnostiko so takšno nosečnost odkrili zelo pozno, ko je jajcevod že počil in je ženska krvavela v trebuh, zato se je lahko to končalo tudi s smrtjo. Z UZ se takšna nosečnost odkrije, še preden jajcevod poči, in s hitro operacijo ženska okreva zelo hitro,« prednost razvoja diagnostike na področju medicine s konkretnim primerom ponazori Damjana Koželj, ki je zaposlena v novomeški splošni bolnišnici.
Ultrazvok je nepogrešljiv v porodništvu
Seveda je ultrazvok nepogrešljiv tudi v porodništvu za ugotavljanje anomalij in spremljanje razvoja ploda. Če se z ultrazvokom ugotovijo pri plodu večje napake, se svetuje nadaljnja diagnostika teh napak in zdravniki specialisti se potem skupaj z žensko odločijo, kaj storiti in kako postopati v nadaljevanju, da so ukrepi sprejemljivi ter tudi učinkoviti tako za posameznico kot za sam zarodek – bodočega otroka. Kadar ginekolog s pregledom nosečnice posumi na premajhno ali preveliko rast ploda, premalo ali preveliko količino plodovnice, to ravno tako potrdi z UZ-preiskavo in nato z njo spremlja tudi to, kako se plodu v maternici godi. Če plod neha rasti ali zaznamo, da v maternici nima več dobrih možnosti za rast in razvoj, svetujemo sprožitev poroda in s tem zmanjšamo možnosti za smrt ploda v maternici, tanko, a pomembno ločnico med življenjem in smrtjo, na katero opozori ultrazvočna diagnostika, nakaže Koželjeva. »Z UZ ugotavljamo tudi lego posteljice in lego ploda proti koncu nosečnosti, kar je pomembno za odločitev o načinu poroda (vaginalni porod ali carski rez). Vse te preiskave so za ženske, ki imajo urejeno zdravstveno zavarovanje, brezplačne,« poudari Damjana Koželj, ki je že v času študija obiskala Zambijo in kot prostovoljka eno leto delala v misijonski bolnišnici v Lusaki v vlogi splošne zdravnice ter se čez nekaj let, ko je svojo specialistično pot že sklenila, znova vrnila in dve leti in pol v Nangomi, prav tako v omenjeni srednjeafriški državi, združila osnovno poslanstvo zdravniškega poklica (pomagati sočloveku) s pridobivanjem dragocenih delovnih izkušenj.
Znana nosečnicam: nuhalna svetlina
Še ena UZ-preiskava, ki se v zgodnji nosečnosti opravlja kar pogosto, je nuhalna svetlina (UZ NS), ki je do 35. leta starosti nosečnice samoplačniška, pri starosti med 35 in 37 leti pa jo krije zdravstveno zavarovanje. Ta preiskava se opravlja med 11. in 14. tednom nosečnosti, izvaja pa jo samo ginekolog, ki ima licenco. Na UZ-preiskavi izmerijo velikost ploda, ugotavljajo njegove večje anomalije in izmerijo nuhalno svetlino (prostor v podkožju na hrbtni strani vratu ploda). Na podlagi vseh teh meritev računalnik izračuna verjetnost za kromosomske napake pri plodu (Downov sindrom in še dve drugi, redkejši napaki). »Tukaj bi rada poudarila, da gre samo za verjetnost, ne pa za zanesljivo potrditev ali ovržbo napake, zato je mogoče, da je kljub veliki izračunani vrednosti za napako plod normalen ali pa obratno – ob majhni verjetnosti in normalni NS po rojstvu ugotovimo, da ima otrok kromosomsko napako,« opozori Koželjeva na matematično ozadje izračuna, ki ni dejanska napoved realnega trenutnega oziroma bodočega stanja, in doda, da če je ob NS verjetnost povišana, svetujejo nadaljnjo diagnostiko (amniocentezo ali pa horionsko biopsijo), s katero zanesljivo potrdijo ali ovržejo kromosomsko napako pri plodu.
Ultrazvočna diagnostika je skozi razvoj te vrste preiskave postala pomembno orodje različnih zdravnikov specialistov, česar se ti zavedajo, in tudi zaradi ugodnejših možnosti za razplet posameznega bolezenskega stanja zanimanje tako za to dejavnost kot tudi samo uporabo te diagnostike strmo raste. Predpogoj za kakovostno delo na vsakem zdravniku lastnem, specialističnem področju pa še vedno ostajajo ustrezno teoretično in praktično znanje ter z rutinskim delom pridobljene izkušnje.