Sezona naporov za dostojen poletni videz v kopalkah je v polnem razmahu. Pogovore gospodičen zasedajo resne analize, ali je učinkovitejša dieta z grisini ali z medom; v revijah se znatno okrepi delež čudežnih nasvetov za vitko postavo. Med njimi seveda nikoli ne bo spodnje zgodbe, čeprav je oseba iz nje shujšala brez napora in težo ohranila. Ampak najbrž vas ne zanima, ker se ni zgodilo s pol kivija na dan v dveh tednih.
Če je stvar učinkovita, je dovolj ena – če je neučinkovita, jih je takoj sto. To je staro pravilo, ki lepo opiše, zakaj imamo toliko diet … in ob njih toliko debelih ljudi. Že res, da lahko človek disciplinirano zaužije dve bobi palčki, olupke enega jabolka, sok pol pomaranče in en arašid na dan ter se zvečer pregreši z vohanjem papirja, v katerega je zavita čokolada, toda to lahko počne le nekaj časa. Ne pa vse življenje. Ker bo prej ali slej zbolel. Sklep je enostaven: dolgoročno učinkovita je le dieta, ki jo lahko človek trajno posvoji. Gospodična iz spodnje zgodbe jo je odkrila.
April 1990. K meni se je priselila nova sostanovalka, s postavo, za katero bi si bila osebno pripravljena dati zvrtati luknjo v koleno, srečnica! Zjutraj je iz kopalnice zavila v kuhinjo in začela zlagati vsebino hladilnika na pult. Sama zjutraj ne zmorem spraviti vase drugega kot kavo – če za mano stoji kdo z brzostrelko, pojem še čokolino. Zato so ljudje, ki ob sedmih jedo jajca, klobasice, sir, rogljiče in podobno, za moj okus popolni vesoljci. In izkazalo se je, da je nova sostanovalka ena izmed njih. Po petnajstih minutah čaranja po kuhinji so na krožniku stali obloženi kruhki, za katere bi prisegla, da jih je ukradla iz hotelske restavracije s petimi zvezdicami. Izpod prtička v košarici so puhteli dodatni opečeni kruhki, nad svečko se je mehčalo maslo. Poleg njega je stal kozarček marmelade, skodelica kakava in knjiga. Med srkanjem kave sem jo opazovala pri njenem obredu. Malo tega, malo onega, srk kakava, vmes je brala ali kramljala z mano. Tako očitno je uživala, da se mi je iz jutra v jutro zdelo bolj krivično. Maj 1990. Nekega dne sem se iz čiste zavisti posilila z enim kruhkom. In naslednje jutro z dvema. Po kakem tednu sem zmogla jogurt, kosmiče in kruh z marmelado – hkrati. Čez kak mesec sva že skupaj mlatili omleto s slanino. Po tako močnem zajtrku nisem potrebovala malice vse do poldneva, posledično je kosilo prišlo v poštev šele med četrto in peto popoldne. Seveda okoli sedme ure zvečer, ko sem si ponavadi kuhala večerjo, nisem čutila lakote. Šli sva zgolj na sladoled. Počasi se mi je zasvitalo, da sostanovalkina postava vendarle ni zgolj rezultat prijazno razpostavljenih genov. Dnevno je pojedla vola – tako kot jaz –, le da je kalorije pokurila še med dnevom in ničesar ni nesla v posteljo. Avgust 1990. Popolnoma sem posvojila sistem. Jedla sem, kar mi je zadišalo in kolikor mi je prijalo, le da mi je po novem vse to prijalo ob drugih urah kot prej. Opazila sem, da je brez moje vednosti ali načrta z mene padlo pet kilogramov. Ker sem se počutila odlično, me ni bilo več težko prepričati niti k malce športa. Puf, še nekaj kilogramčkov. Maj 2011. Kilogramov še danes ni nazaj. Najbrž tudi zato ne čutim potrebe po investiciji v najnovejši ‘edinstveni naravni patentirani izvleček kaktusa z zeleni čajem’, ki preprečuje nalaganje maščob in ob naročilu katerega dobim merilnik obsega pasu.
Piše Tina Cigler