Zdravniki bolnikom pogosto odrejajo zdravila ali jim predpisujejo zdravljenje, kot da bi ne bilo drugih možnosti. Ali lahko bolnik zdravila in zdravljenje odkloni? In kako lahko bolnik prepreči, da v primeru neozdravljive bolezni ne bi postal predmet nesmiselnega podaljševanja življenja na sodobnih medicinskih napravah?
Vsakdo ima pravico do samostojnega odločanja o postopkih ugotavljanja in zdravljenja bolezni. To mu zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). Pravica načeloma zajema privolitev in odklonitev posameznih postopkov ugotavljanja in zdravljenja bolezni ali celo vseh postopkov hkrati. Pacient ima tudi pravico, da po opravljenem pojasnilu o poteku njegove bolezni ter zdravljenja dejavno sodeluje pri izbiri načina zdravljenja. Pacientu, ki je sposoben odločanja o sebi, brez njegove poprejšnje svobodne in zavestne privolitve ni dovoljeno opraviti medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe (delna izjema je nujna medicinska pomoč). Če je polnoletni bolnik pri zavesti in zmožen odločati o sebi, potem lahko preprosto zavrne vse, s čimer se ne strinja, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih (30. člen ZPacP). Za vse medicinske posege, povezane z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, je potrebno zavrnitev dokumentirati. Če bolnik zavrnitvega obrazca ni zmožen podpisati sam ali ga ne želi podpisati, obrazec poleg zdravnika podpišeta tudi dve priči. Zavrnitev medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe ne sme imeti posledic v odnosu zdravstvenih delavcev do pacienta. Bolnik ima prav tako pravico tudi kadarkoli preklicati že dano privolitev v zdravljenje. Za to mu ni potrebno navajati razlogov (31. člen ZPacP).
Mnogokrat se zaplete v primerih, ko bolnik več ni zmožen odločati o sebi. Zakon (ZPacP) predvideva, da lahko polnoletni bolnik za take primere prenese odločanje na drugo osebo (tako imenovani prenos izjave volje). Vsakdo lahko s pisno izjavo izključi ali omeji osebe, ki so upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi za primere, ko sam ni več zmožen odločanja o sebi. Bolnik svojega zdravstvenega pooblaščenca določi s pisnim pooblastilom, na katerem mora biti podpis overjen. V pooblastilu lahko bolnik določi navodila in usmeritve glede svoje zdravstvene oskrbe ter morebitne omejitve. Pooblastilo lahko bolnik kadarkoli prekliče. Tudi pooblaščenec se mu lahko ob vsakem času odpove, razen v primerih, kadar bi odpoved lahko povzročila resno poslabšanje bolnikovega zdravstvenega stanja.
Bolnik, ki je zmožen odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe v posameznih občutljivih zdravstvenih okoliščinah ne dovoljuje. To velja tudi za primere, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne privolitve ali če bi trpel za hudo boleznijo, ki bi tudi ob ustrezni medicinski oskrbi v kratkem času vodila v smrt oziroma tako zdravljenje ne bi dajalo upanja na ozdravitev, temveč bi samo podaljševalo preživetje. Tako izraženo voljo morajo zdravniki praviloma upoštevati in je zanje zavezujoča (34.člen ZPacP).
Vsakdo ima prav tako pravico, da se njegova volja upošteva, če bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje ter ga s tem pahnila v položaj, ko bi bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bi dokončno izgubil telesno ali duševno zmožnost skrbeti zase. Vendar v slednjem primeru tako izražena volja za zdravnike ni zavezujoča, mora pa biti upoštevana kot smernica pri odločanju o zdravljenju.
Kadar pacientova volja iz katerega koli razloga ni znana in ni sposoben privolitve v medicinski poseg, se ta sme opraviti le, če ga dovoli zakoniti zastopnik. Zakon predvideva vrstni red zakonitih zastopnikov in na prvem mestu sta zakonec ali izven zakonski partner, na drugem mestu so otroci. Če osebe, ki so bolniku blizu, ne dosežejo soglasja o izvedbi medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, odloči o tem zdravnik, ki ga zdravi, pri čemer upošteva podana mnenja in pacientovo največjo zdravstveno korist.
Ker prihaja do največjih zapletov takrat, ko bolnikova volja ni znana, je najbolje, da za take primere poskrbimo, ko smo še zdravi. To lahko storimo s prenosom izjave volje (34. člen ZPacP) ali zdravstveno oporoko, podpisano pri notarju. V vsakem primeru moramo poskrbeti, da so z našo voljo na jasen in dokumentiran način seznanjeni vsi družinski člani in osebni zdravnik.
Svetuje dr. Vojko Flis, dr. med.