Laparoskopska operacija želodca: Bolnikom prijaznejša metoda

Žlezni rak želodca je sicer šele šesta najpogostejša oblika raka pri moškem in sedma pri ženskah, vendar pa je zaradi agresivnosti obolenja drugi najpogostejši vzrok smrti onkoloških bolnikov v Sloveniji. Zakaj takšen usoden potek te bolezni? Zaradi izjemno hitrega širjenja rakastih celic, ne le skozi steno želodca, pač pa tudi po limfnih poteh v bezgavke in končno v krvni obtok. Tokrat smo preverili laparoskopsko odstranitev želodca in bezgavk pri rakavih bolnikih, ki so jo prvi uporabili v UKC Maribor. 

Do zdaj je veljalo, da le obsežna kirurgija lahko omogoči ozdravitev bolnika. S čedalje boljšim poznavanjem biološke narave obolenja pa so se tekom več desetletij pogledi na terapijo pomembno spremenili. Laparoskopska kirurgija je najnovejša, manj agresivna metoda tudi za zdravljenje bolnikov z zgodnjim rakom želodca. Prvi v Sloveniji so jo uporabili v UKC Maribor. Pred dobrega pol leta, meseca maja so izvedli laparoskopsko odstranitev želodca in bezgavk na bolniku, ki je zbolel za rakom na želodcu. Od takrat so opravili že pet podobnih operacij.

Laparoskopska operacija želodca

S postopnim urjenjem veščin laparoskopske kirurgije so prešli od preprostejših na čedalje bolj zahtevne posege, pozneje na manjše odstranitve stene želodca pri manj agresivnih rakavih obolenjih želodca in končno na laparoskopsko odstranitev dela želodca in obolelih bezgavk. Z razvojem laparoskopske kirurgije raka želodca so tako prvi v Sloveniji vstopili v novo obdobje prikrojene in bolniku prijaznejše kirurgije.

Zgodovina zdravljenja

Prvi poskusi zdravljenja tega obolenja pred več kot sto leti niso bili prav uspešni, saj se je bolezen hitro ponovila. Zato je veljal rak želodca za smrtno obsodbo, vse dokler niso japonski kirurgi v obsežnih raziskavah pokazali, da je bolezen mogoče ozdraviti, če se skupaj z obolelim organom odstranijo še vse bezgavke v okolici želodca. Operacija je s tem postala sicer obsežnejša in zahtevnejša, vendar pa je v rokah izkušenih kirurgov postala tudi močno orožje za boj proti tej zahrbtni bolezni. Dandanes nekatere stadije raka želodca celo dokončno pozdravijo.

Seveda tako obsežna kirurgija prinaša mnoge nevšečnosti za bolnika in po operaciji se mu pomembno spremeni življenje. Nekateri bolniki le s težavo pridobivajo telesno težo, čutijo hitro sitost, napetost v trebuhu po obroku hrane, ne prenašajo določene hrane, imajo krčevite bolečine v trebuhu po obrokih ali celo čutijo omotico, slabost in imajo driske. Zaradi teh funkcionalnih težav so se v kirurški stroki upravičeno vprašali, ali je potrebna tako obsežna kirurgija v vseh stadijih raka želodca. Kot je povedal dr. Tomaž Jagrič, dr. med., z Oddelka za abdominalno kirurgijo UKC Maribor, so primerjave dolgoročnih rezultatov pokazale, da v primeru zgodnjega raka želodca, omejenega na sluznico in podsluznico stene organa, tako obsežna operacija ni potrebna. »Ugotovili smo, da bolniku lahko ohranimo velik del želodca, odstranitev bezgavk pa mora biti dosledna le na določenih anatomskih območjih. Čeprav je takšna operacija še vedno izziv za kirurga, pa je vseeno poseg bistveno manj obsežen in bolj prijazen za bolnika.«

Laparoskopska operacija

Na klasičen način

Poglejmo najprej, kako se izvajajo klasične, odprte operacije bolnikov z rakom na želodcu. Pri bolnikih, razen pri tistih, pri katerih je rak omejen na želodčno sluznico, se vedno izvaja terapevtska operacija, to je odstranitev organa ali dela organa, odvisno od lokalne razširitve. Prav tako je treba odstraniti limfatična tkiva oziroma bezgavke, pri čemer je treba poznati poti širjenja. Vedno pa je treba odstraniti vsaj eno bezgavčno postajo več, torej ne samo bezgavk ob želodcu, pač pa tudi bezgavke ob žilah, vse do zadnjega dela trebušne votline, kamor se stekajo poti bezgavk.

Zakaj je to potrebno? Dr. Jagrič: »Zato, da se odstranijo možni zasevki in tudi poti, po katerih bi lahko šel rak v cirkulacijo. Zato se vedno, razen pri najbolj zgodnjih oblikah raka želodca (ki imajo pod 5-odstotno verjetnost, da so zasevki tudi v bezgavkah), odstranijo vse bezgavke. Da torej pozdravimo obolenje, je vedno treba odstraniti obsežno limfatično tkivo v celoti. Izjema pri tem so bolniki, za katere vemo, da imajo neozdravljivo obliko raka in pri njih opravimo simptomatske, paliativne operacije, kjer delno odstranimo problematična tkiva, ter s tem pripomoremo k večji kakovosti življenja pacienta.«

Potek laparoskopske operacije

Dr. Tomaž Jagrič pojasnjuje, da laparoskopska operacija odstranitve želodca z bezgavkami sicer poteka nekoliko dlje kot klasična, odprta operacija, ki traja od tri do štiri ure. »Laparoskopsko operacijo nam je za zdaj uspelo skrajšati na štiri ure. To, kar več vložimo v samo operacijo, pa se časovno povrne pri okrevanju. Pacientu prihranimo pooperativne težave, saj se kirurg manj dotika organov v trebuhu z rokami, s tem je manj pooperativne ohromelosti teh organov in ti se prej povrnejo v normalno funkcioniranje: prej se povrne apetit, prebava začne prej delovati, manj je notranjih zarastlin in manj možnosti, da se črevesne zanke in drugi organi med seboj zlepijo ter tako povzročijo zaprtje. Manjša oziroma nična je tudi verjetnost pooperativnih brazgotin.

Bistveno manjša je potreba po protibolečinskih zdravilih, in to je eden izmed poglavitnih razlogov, da pacienti lahko tako hitro okrevajo. Bolniki lahko namreč takoj vstanejo, takoj začnejo z dihalnimi vajami in fizikalno terapijo. Kljub očitnim prednostim za bolnike z zgodnjim rakom želodca pa ta oblika operacije za zdaj še ni povsem zaživela, saj je še vedno treba pri operaciji upoštevati onkološke principe zdravljenja. Laparoskopsko luščenje obolelih bezgavk od žil in odstranitev dela želodca predstavlja velik tehnični izziv, zato operacijo izvaja le peščica posebej izurjenih onkoloških kirurgov po svetu, od letos tudi na Oddelku za abdominalno in splošno kirurgijo UKC Maribor.

Dr. Tomaž Jagrič
Dr. Tomaž Jagrič, dr. med.: »Z laparoskopsko operacijo je bistveno manjša potreba po protibolečinskih zdravilih, in to je eden izmed poglavitnih razlogov, da pacienti lahko tako hitro okrevajo. Bolniki lahko namreč takoj vstanejo, takoj začnejo z dihalnimi vajami in fizikalno terapijo.«

Zgodnejše odkrivanje – večja ozdravljivost

Seveda pa ta vrsta operacije ni primerna pri vseh bolnikih. Pri bolnikih z napredovalim rakom želodca ni ustrezna. Koliko pa je bolnikov, ki so v takšnem stanju, da je laparoskopska operacija možna? »Ta delež se spreminja. Leta 2011 je bilo po podatkih Onkološkega inštituta od 15 do 20 odstotkov bolnikov z zgodnjo obliko raka na želodcu, letno zboli vsega okoli 470 bolnikov. V Sloveniji žal nimamo presejalnega programa za to vrsto raka, kot ga imamo na primer za raka debelega črevesja v programu Svit. Zaradi tega presejalnega programa se je pojavnost zgodnjih oblik črevesnega raka bistveno povečala. Pogostost pojavljanja raka želodca pa je premajhna, da bi bil takšen program ekonomsko upravičen,« je povedal dr. Jagrič.

Na srečo pa so, kot pove dr. Jagrič, zdravniki na primarnem nivoju postali bolj odprti in se prej odločajo ter bolnike ob določenih težavah z želodcem napotujejo na gastroskopijo, ki je prav tako postala dostopnejša. »Na ta način tudi odkrijemo več primerov zgodnjega raka želodca. Pred desetimi leti je bila pojavnost zgodnjega raka želodca nižja. Pričakujemo, da bo v prihodnje čedalje več primerov odkritih v zgodnji fazi. Idealno bi bilo tako kot na Japonskem, kjer je več kot polovica rakov na želodcu zgodnje oblike. Ozdravljivost je tako skoraj stoodstotna,« je še povedal dr. Jagrič.

Deli