Linč za vsako ceno

Če bi bilo kamenjanje še v modi, bi v slovenskih bolnišnicah najbrž ostali brez zdravnikov. V  Sloveniji se je namreč razpasla navada, da vsak bolnik – ki o zgradbi človekovega telesa in procesov v njem z gotovostjo ve le to, da je v kotu biološke učilnice stal okostnjak, ki mu je zelo pristajala med odmori nataknjena čepica – presoja, ali je bila neka zdravnikova odločitev/terapija pravilna ali ne. Da ozdravitev ni samoumevna, razume le v primeru raka, aidsa in letalske nesreče. Vse ostalo je postalo “zdravniška napaka”.

zdravstvo

Zapleti s škodljivimi posledicami za bolnika niso nič nezaslišanega – po podatkih Evropske komisije se pojavijo pri vsakem desetem zdravniškem postopku v Evropski uniji. Neprijetno statistiko sestavlja več vzrokov, a tako imenovana zdravniška napaka, ki je strokovno opredeljena kot “kršitev splošno priznanih pravil zdravljenja zaradi pomanjkanja dolžne skrbnosti ali previdnosti”, po domače pa kot “dohtar nima pojma”, predstavlja njen manjši del. Večji del se imenuje zaplet, do katerega v prvi vrsti pride kljub temu, da zdravnik postopek vodi s skrbnostjo dobrega trokovnjaka, upoštevajoč vsa načela dobre prakse. Izvor nevarnosti namreč ni le v zdravljenju, ampak predvsem v sami bolezni in unikatnosti vsakega obolelega telesa, kakor zoprno se že to sliši. V drugi vrsti pa zaplete povzroči slabo organiziran zdravstveni sistem, na kar zdravstveni delavci sicer opozarjajo, a ima naša politika maslo v ušesih … in še kje.

To seveda ne pomeni, da napake lahko spregledamo. Njihovo število bi se lahko verjetno zmanjšalo, če bi jih zdravniki dosledno in javno priznavali, s čimer bi omogočili njihovo analizo in ustvarjanje razmer, v katerih se ne bi ponovile. Seveda zdravniški ceh nad tem ni navdušen, in to z razlogom, kajti priznanje napake se v balkanski mentaliteti interpretira kot nesposobnost, čemur mora nujno slediti odvzem licence. Takoj!

To je slikovito pokazal primer novomeškega patologa, ki je nesrečno pomešal izvide tako, da so bolnici nazadnje odstranili zdrav želodec. Napako je priznal, prizadeti bolnici se je celo osebno opravičil, kar je sploh prijetna novost. In potem smo brali, da je to sicer lepo in da je dobila odškodnino …, vendar ji ta ne bo povrnila želodca ali odtehtala telesnih in duševnih bolečin – zdravnik pa še vedno dela, kako to?! Čeprav je bila napaka administrativne in ne strokovne narave, se je znašel v natanko istem gnoju kot zdravnica iz primera Nekrep, ki ni priznala ničesar. Res spodbuden navdih ostalim kolegom.

Sicer pa je odvzemanje licenc dolgoročno škodljivo predvsem za ljudstvo. Posamezna napaka še ne pomeni, da “dohtar generalno nima pojma”. Zdravnik ni minister, ki ga po odstopu lahko nadomesti kdorkoli, ki se spozna na karkoli, če že ne na svoj resor. Zdravnika lahko nadomesti le drug zdravnik, torej človek, ki se je po končani srednji šoli šolal še 12 let, da sploh lahko samostojno dela, in ki se zavoljo novih medicinskih spoznanj redno in do konca življenja izpopolnjuje. Teh pa, zahvaljujoč zgrešeni oceni zdravstvene politike v 90. letih, pri nas kronično primanjkuje.

Če linčamo vsakogar, ki se je kdajkoli zmotil, bo boren preostanek tako preobremenjen, da bo do napak prihajalo še pogosteje. In ko si bomo s poti spravili zadnjega zdravnika, bo v deželi končno lahko zavladalo zdravje.

Avtorica: Tina Cigler
Slika: Bojan Sumrak