Če vidite nosečo žensko, ki drvi proti Avstriji z dva tisoč evri v žepu, ste lahko gotovi, da je namenjena na tako imenovani naravni porod. Razviti sosedje namreč premorejo porodne centre, kjer samoplačnicam ne odrekajo niti rojevanja na stropu, če jim tako prišepne naravni porodni instinkt. V predpotopni Sloveniji pa ni mogoče roditi drugače kot v eni od štirinajstih porodnišnic, kjer ‘aroganten’ zdravnik in ‘zadirčne’ babice vodijo porod po ustaljenem protokolu, porodnica št. 2983 pa naj zgolj uboga, ker nima pojma. Tako te stvari vidijo moderne ‘nosečke’ …
Porod je naravni zaključek nosečnosti kot metode za nadaljevanje vrste, zato je vsaka ženska nedvomno opremljena z naborom nagonskih vedenj, kako ga izvesti. Ker pa tovrstna oprema ne vsebuje garancijskega lista, da bosta proces čila in živa preživela vsaka mamica in dojenček (brez česar si sodobna nosečnica sploh ne zamišlja roditi), se je uradno rojevanje znašlo tam, kjer je takšna garancija največja. V porodnišnici.
Predpotopna Slovenija ima tako danes po podatkih Europeristata eno najmanjših zgodnjih umrljivosti novorojenčkov v Evropi, najmanj carskih rezov in vakuumskih posegov, zahvaljujoč malo bolj korajžnim prerezom presredka pa tudi bistveno manj raztrganin, ki povzročajo težave pri zadrževanju plinov in blata, kot v državah, ‘naklonjenih naravnim porodom’. Cena takšnega garancijskega lista je manj poduhovljen medicinski porod, prilagojen napravam in strokovnemu osebju, ki je odgovorno za (ne)uspešni izid.
Babice in zdravniki zato običajno ne padajo vznak od navdušenja, ko jim s trendom naravnosti in prvinskosti prežete nosečnice predstavijo svoj ‘naravni’ porodni načrt v tridesetih točkah. Če smo čisto iskreni, kaj prida naravnega od človeka ni ostalo: zrak si osvežuje s kemičnimi dišavami, po svežem kravjem mleku dobi drisko, ob izpadu elektrike nima pojma, s čim bi se zamotil, in popolnoma ga iztiri, če zapade 20 centimetrov snega. V tem duhu tudi občuten prvinski porod po meri nosečnice vključuje prijazen prostor s predvajalnikom pomirjujoče glasbe, žogo, pručko in ostale pripomočke za rojevanje, udoben kavč za moža, ki ji nežno masira presredek, in potrpežljivo osebje, ki se čim manj vmešava s strokovnimi predlogi. Preobremenjene babice in zdravniki si ob tem pač mislijo svoje, ker so prepogosto priče, kako se po naletu bolečih popadkov filozofija porodnega načrta skrči na eno samo točko ‘Spravite ga že veeeen!’, s podtočko ‘Dajte mi droge!’.
Nikakor pa ne držijo natolcevanja, da so v naših porodnišnicah povsem nedojemljivi za individualne želje, kajti med glasnimi pripombami glede (ne)prijaznosti, ni v državi niti ene izmed štirinajstih, ki ne bi bila javno in izdatno pohvaljena tudi zaradi ustrežljivosti in razumevajočega osebja. To pomeni, da porodnice zelo različno dojemajo situacijo. Res je tudi, da nekatere včasih pač naletijo na preobremenjeno in zato po človeško slabo razpoloženo osebje, ki po najboljših močeh uresničuje celoten nabor pravic iz naslova zavarovanja (medtem ko državljani pridno iščejo načine, kako bi z manipulacijo prikaza osebnih dohodkov zanj vplačali čim manjši prispevek).
Prestrašenim in nezadovoljnim nosečnicam torej ne preostane drugega, kot da počakajo na ustanovitev porodnega centra ali na možnost rojevanja doma, pri čemer bodo najbrž prej osivele – kajti celo naravnim pristopom najbolj naklonjene babice priznavajo, da jih diploma ne opremi z znanji, potrebnimi za samostojen prevzem odgovornosti za varen porod.
Avtorica: Tina Cigler
Slika: Bojan Sumrak