DomovBolezni in simptomiMalarija: Nevarna potovalna mrzlica - Simptomi in posledice

Malarija: Nevarna potovalna mrzlica – Simptomi in posledice

Malarija je bolezen, ki jo prenašajo komarji. Čeprav je težko verjeti, da so lahko komarji še večja nadloga, kot smo tega v toplih večerih in nočeh vajeni doma, si lahko »pokroviteljsko« oddahnemo, ko pomislimo, kakšne tegobe šele povzroča pik komarskega nepridiprava, prenašalca malarije. Malarija se kaže v napadih – klasičen traja mučnih šest do deset ur, in poteka v treh kliničnih fazah. Prva je mrzlična, ob kateri se včasih treseta bolnik in postelja skupaj, druga je vročinska, v kateri telo zakuri tudi čez peklenskih 41 stopinj in jo običajno spremljajo še glavobol, bolečine v mišicah in sklepih, suh kašelj, pomanjkanje apetita, slabost, bruhanje, driska in spremenjena zavest. Omenjena simptomatika sicer močno posnema gripo in jo v nemalaričnih predelih sveta zdravniki neredko kot tako tudi prepoznajo in obravnavajo. Tretja, potna faza, je »avtogeni« tuš, ki uspešno pogasi vročino, na površje pa pride huda izčrpanost in nepotešljiva potreba po spancu.

- Oglas -

Simptomi, ki jih lahko povzroči malarija

Malarija simptomi in posledice

Kaj privlači zajedavca

Komar iz rodu Anopheles pa pravzaprav ni glavni krivec za malarijo, samica komarja mrzličarja povzročitelja malarije le prenaša in s slino vnese v človeka. Plazmodij, zloglasni parazit, nespolni del svojega zapletenega razmnoževalnega cikla izvrši v človeku, spolnega pa sklene v komarki. Pri človeku sta praktično dve tarči; prvenstveno jetra, iz katerih se razmnoži v krvni obtok, in sekundarno rdeče krvne celice, ki po invaziji, izčrpanju hranil in bujnem razmnoževanju predstopnje parazita razpadejo. Razpad ali strokovno hemoliza je običajno sprožilec napada malarije, ki se glede na intervale, v katerih se ponavlja, uvršča v terciano (na dva dni) in kvartano (na tri dni) malarijo.

Pri ljudeh poznamo štiri glavne povzročitelje bolezni: P. vivax, P. ovale, P. malariae in P. falciparum, naknadno so raziskovalci v Maleziji odkrili še petega, P. knowlesi, ki je bil poprej kot povzročitelj malarije znan zgolj pri opicah. Najtežjo obliko bolezni povzroča P. falciparum, zato lahko malarijo praktično razdelimo na falciparum in ne-falciparum malarijo. Za razliko od ostalih P. falciparum napada rdeče krvne celice (eritrocite) vseh starosti in s tem pri človeku povzroča zelo visok nivo parazitov v krvi, sproži zlepljanje eritrocitov in s tem zapore malih žil, močno hemolizo, hudo prizadene ledvice, pljuča in možgane. Najtežja oblika se zaradi izločanja temnega urina, ki je posledica obilnega razpada eritrocitov, slikovito imenuje black-water vročica (vročica črnega urina, op. a.). Iz naštetega sledi, da je zdravnikova prva in poglavitna skrb, da izključi potencialno smrtno falciparum malarijo od ostalih, manj nevarnih oblik.

Vročica malarija

Malarija pomeni slab zrak

Zanimiva je informacija, da so arheologi našli komarja, okuženega s plazmodijem, v delčku jantarja, starega približno 30 milijonov let. To pomeni, da izhaja iz paleozoika, zemeljske ere, v kateri naj bi se prvič porajali sesalci. Tako sklepamo, da nas parazit najverjetneje spremlja vseskozi našo evolucijo. Večji vpliv, predvsem pa bistveno pogostejše porajanje bolezni pri človeški vrsti naj bi se izrazilo s pojavom kmetijstva, še bolj pa je fascinantno, da se je tudi človek na parazita evolucijsko prilagodil. Različne dedne bolezni rdečih krvnih celic, od katerih sta denimo najbolj znani talasemija in anemija srpastih eritrocitov in so kot dodaten dokaz v največji meri prisotne ravno na območjih, posejanih s plazmodijem, so relativno uspešen poskus (človeške) narave, kako preprečiti malarijo.

- Oglas -

Sicer pa so že več kot dve tisočletji pred Kristusom Kitajci zelo natančno opisali malarijo kot »… napade vročice, ki jih spremlja povečana vranica in imajo epidemiološko naravo …«. Kasneje naj bi jim uspelo bolezen povezati celo s pikom določenih insektov, teza, ki se je žal zgodovinsko izgubila, saj je bila naslednja takšna (tokrat izpopolnjena) korelacija s komarjem vzpostavljena komaj v 19. stoletju. Vsi poznamo legendo o česnu, ki naj bi v velikih odmerkih egipčanske graditelje piramid (beri: sužnje) obvarovala ravno pred – v tistem času zelo razširjeno – malarijo. Celo sama Kleopatra naj bi v zaščito pred malarijo spala pod mrežo, ki jo je ščitila pred komarji. Stari Rimljani, ne tako daleč od resnice, so po svojih izkušnjah denimo verjeli, da bolezen izvira iz smradu, ki se širi iz močvirij. Od tod tudi ime »mal aria« ali v srednjeveški italijanščini »slab zrak«. V prid trditve, da je bila malarija pri Starih Rimljanih zelo destruktivna, govori dejstvo, da so jo v tistem času imenovali rimljanska vročica. Nekateri celo verjamejo, da je doprinesla levji delež k zatonu Rimskega imperija. Kakorkoli je to dandanes težko predstavljivo, a (falciparum) malarija naj bi v srednjem veku svoj dolg terjala v večjem delu Evrope in Severni Ameriki, kjer je danes razen vnešenih primerov, hvala bogu, ne najdemo.

Zdravila za malarijo

Rdeči pas in zdravilo za malarijo

Prvo revolucionarno zdravilo za malarijo je bil kinin, ekstrakt iz lubja kininovca, ki so ga v 17. stoletju jezuiti prinesli iz pobočij Andov, pretežno iz Peruja. Kasneje ga je zaradi neželenih učinkov zamenjal klorokin, sicer pa imamo danes na razpolago večjo paleto zdravil, predvsem zaradi pojava odpornosti P. falciparum na klorokin. Odpornost se pojavlja predvsem na številnih območjih Afrike, severnem delu Južne Amerike, v Indiji in jugovzhodni Aziji. Ravno zaradi neprestanih sprememb v odpornosti omenjenega povzročitelja se priporoča profilaksa glede na območje, v katerega potujemo. V preteklem desetletju se je pojavil nov antimalarik, artemisinin, ki kot lek sicer izvira iz tradicionalne kitajske medicine, glede odpornosti in hitrosti delovanja (najbrž tudi cene) pa je trenutno superioren vsem ostalim.

Sicer pa dom parazita predstavljajo ozemlja tropskega in subtropskega pasu, kjer je dovolj toplo in dovolj vlažno, da se razvojni cikel uspešno sklene. Epidemiološki podatki Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da 85–90 odstotkov smrtnih primerov predstavlja subtropski pas Afrike; sodeč po poročilu iz leta 2010 so države z največjim smrtnim davkom zaradi malarije Burkina Faso, Mozambik in Mali. Letno naj bi zaradi malarije umrlo približno milijon ljudi, pretežno afriških otrok. Ravno zaradi tega že od nekdaj obstajajo močne težnje, da bi razvili cepivo proti malariji. Zaenkrat pri tem znanstveniki še niso bili uspešni, trenutno zelo vroča tema pa so celični organeli, imenovani apikoplasti, ki so analogni rastlinski kloroplasti, le da brez fotosinteze, ki naj bi bili prisotni v organizmu plazmodija in predstavljajo dobro tarčo za razvoj potencialnega cepiva.

Malarijo prenasajo komarji

Malarija: Kaj vse morate vedeti

1. Malarija je lahko smrtna, zato ob prvih sumljivih simptomih iščite zdravniško pomoč.
Diagnoza običajno sledi iz mikroskopskega pregleda vzorca krvi na parazita ali iz hitrih testov. V primeru logističnih neprijetnosti, kot sta denimo pošiljanje vzorcev v zunanje laboratorije ali dostop do izvidov šele čez dan ali več, je tolerirano (in celo zaželeno) zdravljenje malarije brez poprejšnjega definitivnega dokaza bolezni.

2. Noben antimalarik, niti kombinacija zdravil, ne zagotavlja stoodstotne zaščite. Bistvenega pomena so preprosti preventivni ukrepi, ki se jih je treba dosledno držati – zaradi nočnih krvo-sesalnih navad so komarke na lovu pretežno med mrakom in zoro. Če med tem časom nismo speči, se je treba zaščititi z oblačili, ki prekrijejo čim večji del telesa (priporočajo se tudi svetlejše barve), se izogibati parfumom, ker naj bi slednji privlačili (tudi) prenašalce malarije, obvezno uporabljati ustrezni repelent (česen in vitamin B1 dokazano ne pomagata) in zaščitno plast ustrezno obnavljati, na primer po kopanju ali izrazitem potenju. Sicer pa pred spanjem, če niste v klimatiziranih ali drugače nadstandardno protikomarsko nadzorovanih prostorih, poskrbite za mrežo in jo dodatno impregnirajte z insekticidom permetrinom.

3. Bistveno je načrtovanje in obisk Ambulante za potnike Zavoda za zdravstveno varstvo.

Pred potovanjem preverite, kakšna je pojavnost malarije in odpornost na znane antimalarike na vaši destinaciji. Od tega je v največji meri odvisno, ali bo profilaksa potrebna in kakšna zdravila boste rabili. Vse potrebne podatke najdete na spletnih straneh evropskega (http://www.ecdc.europa.eu) ali ameriškega Centra za obvladovanje in preprečevanje bolezni (http://wwwnc.cdc.gov). Ameriški center nudi uporabniku prijaznejši portal z zelo obširno bazo glede preventive, abecedni seznam držav z malarijo, oceno tveganja za okužbo, znano rezistenco na antimalarike, priporočeno kemoprofilakso, brošure in namige ter interaktivno aplikacijo Malaria (https://www.cdc.gov/parasites/malaria/index.html).

- Oglas -

Pri večini zdravil se s kemoprofilakso prične dva tedna pred potovanjem, saj antimalariki potrebujejo svoj čas, da dosežejo polno zaščito; obdobje pa je včasih dobro še nekoliko podaljšati, da se s tem pri posamezniku ugotovi (ne)prenašanje zdravila in je po zamenjavi še vedno dovolj časa za vzpostavitev zaščite z drugim antimalarikom. S kemoprofilakso nadaljujte še štiri tedne po vrnitvi. To področje je pri nas domena regionalnega Zavoda za zdravstveno varstvo. Pred obiskom se je treba telefonsko naročiti, nujno pa obiščite Ambulanto za potnike več tednov pred planiranim odhodom.

4. Bodite pozorni pri kemoprofilaksi, predvsem kar se tiče rednega in natančnega odmerjanja.

Antimalarike ljudje na splošno dobro prenašajo, vsekakor pa se je treba zavedati možnosti pojava neželenih učinkov. Blagi neželeni učinki ne zahtevajo menjave zdravila, pri težjih pa je potreben obisk zdravnika. Posebna pozornost velja ustreznemu odmerjanju antimalarikov, ker je sicer prekomerna doza, predvsem že omenjenega klorokina, lahko smrtna. Iz tega razloga jih je zmerom treba hraniti na varnem mestu pred otroki. Prav tako je pri jemanju zdravil, ki se odmerjajo dnevno, zavoljo ustrezne zaščite zelo pomembno redno jemanje. Pri tedenskem doziranju eno- do dvodnevna zamuda ne pomeni toliko, saj imajo ta zdravila daljši razpolovni čas ter tako nudijo daljšo zaščito.

Na žalost odigra pri izbiri ustreznega antimalarika pogosto pomembno, če ne že ključno vlogo tudi cena, ki pa zna biti za zdravilo z manj neželenimi učinki bistveno konkretnejša, kot smo za zdravila brez recepta sicer navajeni dati. Neželeni učinki so seveda odvisni od posameznega zdravila, primeri pa so denimo vse vrste in oblike prebavnih težav, kožne spremembe in preobčutljivost na sonce, nevrološke nevšečnosti, od nespečnosti, »živih« sanj pa vse do krčev in halucinacij idr. Kljub relativni pogostosti pa so neželeni učinki v veliki večini primerov znosni, vsaj za ceno zaščite pred potencialno smrtonosno boleznijo. Vas še vedno vleče na jug? Srečno pot, a ne brez ustrezne zaščite!

krvni test

Z malarijo zdravili sifilis

V zvezi z malarijo pa obstaja še ena nadvse zanimiva in nenavadna zgodba. V mračnih časih pred ero antibiotikov so v naših deželah – močni zakoreninjenosti Cerkve navkljub – promiskuitetne množice v velikem številu zbolevale za spolno prenosljivo boleznijo, znano kot sifilis. Za to bolezen, ki je bila praviloma smrtna, so sicer poznali zdravilo na osnovi živega srebra, ki pa je bilo, ironično kot se sliši, približno tako toksično kot bolezen sama. Zato je dunajski zdravnik Julius Wagner-Jauregg prišel do revolucionarne in skrajno kontroverzne ideje, da bi uporabil malarijo za zdravljenje sifilisa. Takrat so namreč poznali že kinin, zdravilo za zdravljenje malarije, njegovo razmišljanje pa je bilo nekako takole: okužimo bolnika s sifilisom še z malarijo, da razvije visoko vročino, ki bo pobila bakterije, ki povzročajo sifilis, malarijo pa pri bolniku kasneje pozdravimo s kininom. Neverjetno se sliši, a dr. Wagnerjeva ekscentrična ideja je porodila Nobelovo nagrado! 

Preberite tudi: Denga – tropska bolezen, ki je vse pogostejša

.
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -